Ponesrečeno, sicer izkušeno jamarko so reševalci na nosilih iz jame nosili štiri ure. Že od trenutka nesreče, ko ji je večji kamen priletel na glavo in razbil čelado, je jamarka nezavestna, je pa po prihodu iz jame imela normalen pulz in krvni tlak. Ves čas je bilo ob njej tudi zdravstveno osebje.

Nato so jo z reševalnim vozilom prepeljali do Cerknice, kjer je že čakal helikopter Slovenske vojske in poletel v klinični center v Ljubljani.

Vodja regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko Sandi Curk je v večerni oddaji Odmevi na TV Slovenija pojasnil, da poškodovanka ostaja na intenzivni negi in se bojuje za življenje.

"Lahko smo ponosni, da ima Slovenija med sabo takšne ljudi in da so del jamarske reševalne službe tako zdravstveno osebje, ki je sposobno priti do ponesrečenca, kot minerji, ki so odprli jamo, ki je bila praktično zaprta," je poudaril.

Opisal je, da je takšna akcija zahtevala veliko širino organizacije, saj je bilo v istem trenutku na delu več kot 150 reševalcev in vsak je imel svojo nalogo. "V 30 urah smo iz teme prišli do svetlobe in človeka iz teme dali pred sonce," je dodal. Po njegovih besedah reševanje odmeva tudi zunaj meja naše države.

Sorodna novica Ponesrečeno jamarko po več kot 30 urah reševanja dvignili na površje

Brat Marko jo je grel s svojim telesom in po spominu narisal zemljevid

Vodja intervencije domačin Luka Zalokar iz Jamarske zveze Slovenije je po Curkovih besedah eden redkih strokovnjakov, ki so v evropskem prostoru sposobni izvajati miniranje v zaprtih sistemih jamskih rovov. Zalokar se je zahvalil vsem sodelujočim pri reševanju, saj so se vsi trudili, da bi "Ana čim prej prišla iz jame". Opisal je, da se je akcija lahko začela takoj zaradi dobrega odziva njenih jamskih kolegov. "Njen brat Marko jo je grel s svojim telesom, ker v jami je največja nevarnost podhladitve. S sabo so imeli tudi folije in so lahko takoj ukrepali. Hkrati je eden od jamarjev šel ven in poklical na pomoč, zato smo lahko akcijo organizirali zelo hitro."

Dodal je, da je bila "sreča v nesreči ta, da se je pred poškodbo ravno začela vzpenjati iz jame, torej je silo udarca kamna amortizirala tudi vrv, sicer bi bila poškodba lahko še hujša."

Minirali so na petih mestih

Minerji so po njegovih besedah dali vse od sebe, hkrati pa so morali paziti, da ne bi ob kopici reševalcev med miniranjem povzročili še kakšne poškodbe. "Minirali smo na petih mestih. Ves čas smo bili pozorni na to, da so preostale reševalne enote delale nemoteno, zato se minirajo majhni delčki in tam, kjer je skala fiksna, da ne pride do odkruškov ter da se lahko material sproti odnaša s poti." Poudaril je, da v jami ni signala, zato ne morejo sporočati informacij. Ko izklopijo kabel pred miniranjem, nimajo stika z drugimi. "Zato to traja toliko časa. Hkrati imamo samo eno pot, v tem primeru je bila dolga 100 metrov."

Minirati so začeli že na samem vhodu, kjer je bilo prostora za prehod človeka, ne pa še za nosila, ki se jih ne da zvijati. Imeli so tri ekipe, v vsaki sta bila dva minerja z licenco ter pomočniki, ki so lahko vrtali. Težava je bila predvsem v tem, da je to neznana jama, za poznane jame imajo že narisane načrte. "Tukaj pa nismo vedeli, kakšne so dimenzije. Njen brat Marko je prišel ven in narisal po spominu zelo dober načrt, da se je točno videlo, kje bo treba minirati ter koliko eksploziva bomo potrebovali. Takoj smo lahko začeli delati in nismo izgubljali časa."

Časovnica je vedno okoli 33 ur

Vodja Slovenske jamarske reševalne službe Walter Zakrajšek je naštel, da je pri reševanju sodelovalo 65 jamarskih reševalcev, v zadnji noči jih je bilo na terenu 47. "Za jamarske reševalce globina ni pomembna, težave povzročajo ožine, zato ima ekipa za njihovo širjenje vedno veliko dela. Časovnica reševanje je, ne glede na dolžino jame, okoli 33 ur, miniranja je bilo 10 ur, izvlek ponesrečenke je trajal tri ure in pol z dvema počitkoma, ko so poškodovanko pregledali, jo umirili in jo pripravili na nadaljnji prenos," je opisal.

Izjemni napori tudi zdravstvene ekipe

Sandi Curk se je dotaknil tudi izjemnega prispevka zdravstvene jamarske službe v okviru celotnega reševanja, saj je že na dan nesreče, ob 23. uri, do ponesrečenke prišla zdravnica z dvema bolničarjema, zdravnica pa je s ponesrečenko nato ostala ves čas, do konca reševalne akcije.

Po besedah Zakrajška so postavili bivak, da sta bila dva člana zdravstvene ekipe in poškodovanka na toplem, iz zdravstvenega doma so jim pripeljali respirator s kisikom. "Imeli smo grelna telesa tudi za ekipo, da smo zaščitili vse pred podhladitvijo," je dodal. Poškodovanka je bila sicer nezavestna, a se je odzivala na bolečinske dražljaje in premikala roke ter noge.

Kot je poudaril Curk, gre pri zdravstveni jamarski službi za specifična znanja, saj ni veliko zdravstvenega osebja, ki bi imelo tudi jamarske izkušnje in izkušnje zdravljenja v jami. "Tudi v tem primeru smo v Sloveniji lahko ponosni, saj imamo kar pet takih zdravnikov oz. zdravnic in več bolničarjev, ki so se sposobni udeležiti reševanja do tisoč metrov globine." To po njegovem mnenju zahteva izjemne psihične in fizične sposobnosti ter strokovni pristop.

Reševanje sloni na prostovoljcih

Poveljnik republiškega štaba civilne zaščite Srečko Šestan se je zahvalil vsem tistim, ki so sodelovali v akciji – bilo jih je približno 150 –, za "neverjetne stvari, ki so jih naredili in spravili poškodovanko iz jame". "Sicer je trajalo za vse nas in zanjo predolgo, ampak glede na zahtevnost reševanja v tej neznani jami je to seveda velik uspeh," je dejal. Samo upamo lahko in si želimo, da bo poškodovanka okrevala, je še sklenil.

"Moja naloga je bila dejansko samo ena, zagotoviti podporo vsem tem službam, ki ste jih slišali pred mano. Naloga ni bila enostavna, saj smo dobili poziv v soboto zvečer ob 20. uri. Treba je bilo zagotoviti vso hrano, podporo, elektrifikacijo, prostor za spanje za ljudi, ki so tam delali," je naštel poveljnik občinskega štaba CZ-ja Cerknica Matjaž Knap in dodal, da so se potrudili, da so ekipam, ki so delale neutrudno, zagotavljali vso podporo. Za to so vključili vse gasilce iz občine in druge prostovoljce, je pojasnil in dodal, da so se vsi trudili za isti cilj – spraviti ponesrečenko iz jame.

Državni sekretar za koordinacijo delovanja uprave za zaščito in reševanje Rudi Medved je spomnil, da kljub izjemni profesionalnosti reševalcev in vseh, ki so sodelovali v akciji, njihovo delo oz. delo celotne uprave za zaščito in reševanje sloni na prostovoljstvu. Mi bomo tudi v prihodnje to podpirali, tudi finančno, je zagotovil in dodal: "Tudi prostovoljsko delovanje takih ekip terja določena finančna sredstva oz. potrebno opremo." Spomnil je še na pomen slovenskega sistema jamarske reševalne službe, ki je bila ena prvih v EU-ju.

Župan Cerknice Marko Rupar se je zahvalil tako cerkniškemu štabu civilne zaščite kot tudi regijskemu. "To pomeni, da dobro sodelovanje vedno obrodi sadove," je poudaril in spomnil na številne težave, s katerimi se je območje spopadalo v preteklosti (od poplav do žledoloma) in jih uspešno rešilo ravno s sodelovanjem vseh pristojnih služb. "Povezovanje nas vedno rešuje," je še sklenil.

Raziskovali so novoodkrite dele Vranjedolske jame

Ponesrečena jamarka je bila v skupini šestih jamarjev Jamarskega društva Rakek, ki je raziskovala doslej še neznane dele novoodkrite Vranjedolske jame. Kot jamarka je v preteklosti sodelovala tudi pri odpravah v tujino in je bila po besedah Zalokarja zelo previdna pri svojih podvigih.

Vranjedolska jama je nastala z nihanjem Cerkniškega jezera. Ko gladina jezera pada, pada tudi v jami in obratno. Tako rove zabija z blatom in kamenjem, je v Odmevih povedal Zakrajšek. Trenutno je v jami normalen vodostaj, zato so te ozke rove lahko prebili in prišli v večjo dvorano, ki jih je navdala z duhom napredka. "To je vstop v neraziskane dele, kamor človek še ni stopil. To je tisto, kar nas jamarje vleče." Ob raziskovanju so naleteli na sifon, torej vodno jezero, in ugotovili, da ne morejo naprej, ter se odločili za vrnitev. Nesreča se je zgodila, ko se je jamarka ravno začela vzpenjati.

Predsednik jamarske zveze Igor Benko je ob tem poudaril, da je slovenska jamarska zveza najstarejša na svetu, saj bodo letos praznovali 153 let dejavnosti, Slovenija pa je za jamarje izjemno pomembna, saj Kras pokriva več kot 40 odstotkov površine. "Raziskovanje, ki ga izvajamo v jamah v času, ko prihaja suša in primanjkuje pitne vode, je pomembno tudi zato, ker se v kraškem pokrovu zadržuje pitna voda. Zadržuje se v jamah," je dodal.