Izid publikacije o socialnem starševstvu je povod, da smo se lotili tematike posvojitve kot ene izmed oblik socialnega starševstva.

Izsledki raziskave, ki je potekala pod vodstvom dr. Darje Zaviršek s Fakultete za socialno delo, so pokazali, da so različne oblike socialnega starševstva pri nas še vedno tabuizirane. Pojem »starši« v večini predpostavlja, da so odrasli in otrok v krvni povezavi ali vsaj v povezavi prek poročne zv eze dveh odraslih. Vendar zgodovina kaže, da je bilo socialno starševstvo prisotno skozi vsa obdobja, najsi je šlo za botre, pestunje, dojilje, varuške, osirotele otroke v oskrbi sorodnikov …

Kaj je socialno starševstvo?
Kot so zapisale raziskovalke, je socialno starševstvo »družbeni odnos odraslega in otroka, ki ne temelji na krvni, temveč socialno-čustveni povezavi in je glede na časovno razsežnost stalen, po kakovosti pa intimen in vsebuje finančno odgovornost odraslega do otroka«.

Ena izmed oblik socialnega starševstva je tako tudi posvojitev. Pri posvojitvi nobeden izmed staršev z otrokom ne deli genskega materiala. Posvojitve so vsaj formalno namenjene v otrokovo korist in predstavljajo varstveni ukrep za otroke, ki nimajo možnosti odraščati v biološki družini. S posvojitvijo nastanejo med posvojencem in posvojiteljem enaka razmerja kot med biološkimi otroci in starši.

Zakonske omejitve
Formalno posvojitve ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Čeprav opredeljuje pogoje za posvojitev in razmerja, ki z njo nastanejo, postopek in neveljavnost posvojitve, ima tudi omejitve. Tako na primer zakon zunajzakonskim partnerjem in istospolnim partnerjem ne daje možnosti posvojitve. V tej situaciji so tako heteroseksualni spolni pari in istospolni pari izenačeni. Če pomislimo na to, da se v vsakdanjem življenju ljudje vedno manj poročajo in pogosteje živijo ločeni in pozneje spet v na novo združenih družinah, je tak zakon precej neživljenjski.

Število posvojitev neznano
Ena izmed ugotovitev Maje Klun, diplomantke Fakultete za socialno delo, ki je raziskovala posvojitve v Sloveniji, je tudi, da nihče ne pozna natančnega števila posvojitev. Do leta 2001 je število posvojitev vodil Statistični urad, od takrat dalje pa podatkov ni, saj jih centrom za socialno delo (CSD) ni treba priložiti k letnemu poročilu o delu.

Posvojitev – dolgoleten proces
Čakalna doba na posvojitev v Sloveniji je dolga. Lahko traja od tri do pet let, celo do deset let. Sam proces posvojiteljstva je zahteven; od zbiranja potrebnih dokazil, ki jih predpisuje zakon, čakalne dobe na otroka, do tega, da se posvojitelj spoprijema z vrsto predsodkov. Pari, ki se odločajo za posvojitev, so najprej naredili vse, da bi dobili otroka po biološki poti, izčrpali možnosti medicinskega zdravljenja, obenem pa so se morali spoprijeti s stisko zaradi lastne neplodnosti.
Posvojitve izvajajo CSD-ji, ki odločajo o družinskih razmerjih, posledično pa po enakem postopku tudi o posvojitvi.

Mednarodne posvojitve – povezane s predsodki
Prav zaradi dolgoletnega procesa posvojitve v Sloveniji se nekateri pari odločijo, da bodo poskusili z mednarodno posvojitvijo. Čeprav tudi na tem področju ne obstaja statistika, pa so tudi tovrstne posvojitve redke. Kot navaja raziskovalka Irena Rezar, ki je za prej omenjeno publikacijo raziskovala to tematiko, sta za to najverjetnejša vzroka slaba osveščenost ljudi, da ta možnost obstaja, in neznanje strokovnih (tudi socialnih) delavk in delavcev.

Z mednarodnimi posvojitvami so povezani tudi predsodki, saj mnogi (tudi zaradi poročanja medijev) menijo, da gre za »kupovanje otrok«, »nezakonite« posvojitve ali pa modne muhe – navsezadnje, med svetovno znanimi zvezdami je zadnja leta postalo mednarodno posvojiteljstvo prava »uspešnica«.

Težave z usposobljenostjo strokovnih delavcev
Čeprav je Slovenija podpisnica haaške konvencije iz leta 1993 - ta določa potek mednarodne posvojitve – pa ima nemalo težav pri izpolnjevanju enega izmed teh členov. Eno izmed določil je tudi, da naj bi pooblaščeni organi (CSD-ji) imeli usposobljeno osebje za delo pri meddržavnih posvojitvah. Po ugotovitvah Rezarjeve pa se tu zatakne, saj so ji posvojitelji v pogovorih za raziskavo navedli, da so naleteli v samem procesu posvojitve na neznanje in celo neodobravanje postopka mednarodnih posvojitev.

Prav zaradi tega so morebitni posvojitelji prepuščeni lastni iznajdljivosti. In finančnim sredstvom, saj celoten proces za prevajanje dokumentov, overitev, potni stroški in drugi izdatki, ki pri tem nastanejo, stanejo okoli 20.000 evrov.

Vzpostavitev minimalnih standardov
Irena Rezar je svoje ugotovitve pri raziskovanju mednarodnih posvojitev sklenila s spiskom minimalnih standardov, ki bi prihodnjim posvojiteljem olajšali proces posvojitve. Poleg tega, da bi CSD-ji morali urediti pravila, kako naj se obnašajo do prosilcev, bi morali biti strokovni delavci seznanjeni s postopki, obenem pa bi bilo treba v Sloveniji organizirati center za mednarodne posvojitve, kjer bi bile zbrane vse informacije o poteku procesa posvajanja. Tako bi lahko za posvojitelje organizirali seminarje, ki bi jim dajali podporo tako v procesu posvojitve kot tudi podporo pri spoprijemanju z odzivi bližnjih in okolice na samo posvojitev. Kot ugotavlja Klunova, je večina posvojencev in posvojiteljev vsaj enkrat doživela negativen odziv okolja.

Meta Trampuš
meta.trampus@rtvslo.si