S tem bo vrhovnemu sodišču omogočilo, da v primerih utemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti, vloženih v zadevah, v katerih zoper pravnomočno sodno odločbo revizija ni dopustna, ugotovi kršitev zakona brez poseganja v pravnomočno odločbo.

Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti tretjega odstavka 391. člena zakona o pravdnem postopku, kolikor ta od vrhovnega sodišča zahteva, da na podlagi utemeljene zahteve državnega tožilca za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena in dovoljena, ker gre za pomembno pravno vprašanje, poseže v pravnomočno sodno odločbo (jo razveljavi ali spremeni), ker gre za zadevo, v kateri zoper pravnomočno sodno odločbo sicer revizije, ki je pravno sredstvo strank, ni mogoče dopustiti.

Zakon o pravdnem postopku v 391. členu v 3. odstavku določa: "Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti." Ustavno sodišče pa je zdaj razveljavilo zadnji del te določbe in izbrisalo iz zakona besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti".

Vrhovno sodišče se je na ustavne sodnike obrnilo, ker je moralo odločiti o zahtevi tožilstva za varstvo zakonitosti v sporu majhne vrednosti, tožilstvo je s tem izpodbijalo odločitev sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

458. člen zakona o pravdnem postopku pravi, da v sporih majhne vrednosti ni revizije. Po mnenju vrhovnega sodišča pa je konkretna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, ker odpira pravno vprašanje, ali je sodišče druge stopnje kršilo toženčevo pravico do dostopa do sodišča, ker je prisiljen nositi nesorazmerno finančno breme v obliki stroškov postopka, ki petkratno presegajo vrednost spornega predmeta, v zvezi s presojo pravočasnosti priglasitve stroškov postopka v sporu majhne vrednosti.

Za take primere je tretji odstavek 391. člena določal izjemo od načelnega pravila in omogočal poseganje vrhovnega sodišča v pravnomočno sodno odločbo na podlagi utemeljene zahteve za varstvo zakonitosti, kar pa po mnenju vrhovnega sodišča ni v skladu z ustavo.

Tudi ustavno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana ureditev, ki je omogočala poseg v pravnomočno sodno odločbo, vrhovnemu sodišču nalagala odstop od splošnega pravila o zgolj ugotovitvenem učinku njegove sodbe, kadar odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču je namreč nalagala, da ob izpolnitvi predpisanih pogojev na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno sodbo ali sklep sodišča razveljavi ali spremeni. Izpodbijana ureditev zaradi jakosti svojega učinka na tisto, kar je za to človekovo pravico do sodnega varstva bistveno, to je spoštovanje pravnomočnosti, po presoji ustavnega sodišča zato pomeni poseg v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave.

Ustavno sodišče je zato v tretjem odstavku 391. člena zakona o pravdnem postopku razveljavilo besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". "Navedeno pomeni, da bo tudi v primerih utemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti, vloženih v zadevah, v katerih zoper pravnomočno sodno odločbo ni mogoče dopustiti revizije, veljalo, da vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo," so zapisali na ustavnem sodišču.

Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Špelca Mežnar in sodnik Rok Čeferin. Sodnik Čeferin je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Matej Accetto pa pritrdilno ločeno mnenje.