Nevarnih psov in nevarnih pasem ni. "Nevaren je človek. Poglejte, kaj se dogaja v svetu. Človek je edina pošast," pove in poudari, da se mora človek šolati in naučiti ravnanja s psom. In vsi temu niso kos. Ne le ko gre za močne, t. i. nevarne pasme, kot jih označuje javnost, ampak za vse pse.

"Pitbul je močan pes. Njega ni težko narediti nevarnega, ker je močan. Ampak tudi čivavo lahko narediš za nevarno, ampak pač nima močnega ugriza, ni tako močna in mišičasta. V resnici so vsi psi isti. Če znaš delati z njimi, so vsi psi 'normalni'. So družinski člani," pravi Simon Mihorič, ki velik del svojega življenja posveča reševanju zlorabljenih psov, ki nato prav vsi najdejo nov dom.

Veliko ljudi si močnega psa omisli, da bi, kot se izrazi Simon, "cajtali svoj ego" ali iskali "podaljške, ki jim manjkajo". Zato bi Simon za vse lastnike psov uvedel psihološke teste, saj "če se ukvarjaš s psihoaktivni snovmi, si pijanec …, ne moreš imeti psa". Obvezna bi bila pasja šola oziroma tečaj za vodnika psa, pse pa je treba čipirati in kastrirati/sterilizirati, če ne gre za licenciranega rejca. Tako bi preprečili "dvoriščno vzrejo" in pa "prodajanje psov med televizorji", kot oglaševanje prodaje psov med predmeti označuje Simon.

Srce za bulle (in druge zlorabljane živali)

Simon Mihorič ima pasjo dušo. Tako pravi sam in svoje srce pušča tudi v društvu Srce za bulle, kjer so začeli reševanje psov, ki veljajo za t. i. nevarne pasme, jih prevzgajali, socializirali njih in bodoče lastnike in jih oddali v družine, kjer danes živijo življenje družinskih članov. Društvo danes rešuje vse živali, tudi druge pasme psov, mačke, pa kdaj pa kdaj tudi konje, ptice … "Tudi divjega prašiča sem že v svojem avtu vozil," pove. Simon je brezkompromisen. Če sliši za zlorabljenega psa, "pride in ga reši", tudi če to pomeni težave z inšpekcijo in policijo, ki psa označuje za "odtujen lastniški predmet".

Sam je vodnik petih psov, angleškega bulterierja, ameriškega bullyja, pitbula, angleškega stafforda in bandoga. Ima tudi družino. Tako otroka pelje v vrtec, pse na sprehod. Takšno življenje ni za vsakega, psi namreč zahtevajo čas in znanje. Potrebujejo uro, uro in pol, vsaj dvakrat na dan. "Njih ne zanima, ali imam čas ali ne. Treba je iti." pravi Simon.

Če nisi dorasel vodenju, si oplel že pri enem psu. Zato nujno v pasjo šolo.

Pasja šola je nujna za vsakega lastnika psa. "Pasja šola je v prvi vrsti nujna za človeka. On se mora naučiti, kako ravnati s psom in kako ga voditi. Če temu nisi dorasel, si oplel že pri enem psu, kaj šele pri več. Za kakršno koli dogajanje namreč nikoli ni kriv pes. Vedno je kriv tisti, ki ga vodi."

Nasprotno splošnemu mišljenju pitbulov in psov podobnih pasem ni težko dati v posvojitev, saj, kot pravi Simon, je zanimanje zanje veliko. Poleg tega gre za pametne pse, ki so zelo učljivi in jih je mogoče socializirati. V društvu preverijo, kako se pes obnaša do drugih živali, do ljudi, do otrok, kako se odziva na zunanji svet in po uspešnem šolanju je na voljo za posvojitev. Zavrnitve mogočih posvojiteljev so pogoste, saj, kot pravi, pogosto pridejo "frajerji, ki bi imeli bula zaradi svojega ega".

Če je posvojitelj neustrezen, psa odvzamejo

"Se je že zgodilo, da smo psa po eni uri vzeli nazaj," pove Simon, ki mu je zmerom težko, ko pes odide. Psa sicer spremljajo ves čas in preverjajo, ali so njegove življenjske razmere takšne, kot so se dogovorili s posvojiteljem. "Ko objavimo, da je na voljo mladič, telefoni pregorijo," še pravi. "Smo kot detektivi. Preverimo človeka prek družbenih omrežij in potem stopimo z njim v stik." Ko se morebitni novi lastnik sreča s psom, se takoj vidi, ali ga pes sprejema, ali ne. Tako se je že zgodilo, da je pes pokazal, da mu človek ni všeč. "Gre do njega, ga voha, ga čudno gleda, ušesa upogne nazaj in se vrne k meni. Potem gremo s psom na sprehod, pa ne želi hoditi z njim …". V tem primeru človek odide brez psa. Pa naj bo še tako užaljen.

Kljub prizadevanjem za spremembo zakona, ki bi živali opredelil kot čuteča bitja in s tem ne bi bile obravnavane kot predmeti, do tega ni prišlo. Kompromisni predlog, da so živali živa bitja, je za zdaj le lepa gesta. Simon sicer ni zadovoljen niti z delom inšpektorjev, saj pravi, da se na prijave mučenja živali ne odzivajo ustrezno. "Pa saj ni treba, da je kuža na pol mrtev, da je mučen. Dovolj je že, da ima rakavo bulo in ga lastnik ne pelje k veterinarju. Tudi to je mučenje," pravi Simon.

Brezkompromisno ‒ za živali

"Meni ni vseeno. Zanemarjena žival ‒ jaz bom prišel. Kdor koli zanemarja žival – bom prišel. Dokler se zakon tako ne spremeni, da bo mučitelj ustrezno 'nastradal'. To pa pomeni: zaporna kazen, denarna kazen. Zakaj pa ne? Manj bo mučenja živali in tudi mi in inšpektorat bomo imeli manj dela," pravi.

Zakaj torej predsodki o nevarnih psih ne držijo? Kdo si najraje omisli močne pse, kateri pes "najhitreje" ugrizne in ali psi nekaterih pasem res znorijo, pa preberite v Simonovih odzivih na najpogostejše predsodke, ki krožijo v javnosti.

Predsodek: Nevarne pse si omislijo ljudje, ki imajo komplekse in želijo v okolici vzbujati strah.

Ni čisto res, a velikokrat ta trditev drži. Ni res predvsem v smislu, da nevarnega psa ni, spet poudari Simon, a dodaja, da si mišičaste, za nekatere ljudi "strašljive" pse pogosto omislijo predvsem "mulci", ki, kot pravi Simon, "potrebujejo kak podaljšek". Pogosto, ker tem psom niso dorasli, ti končajo v društvu Srce za bulle, kjer jim poiščejo nov dom.

Kako se to zgodi, Simon ponazori z zgodbo: "Mlad fant, bi bil rad 'frajer', rad bi, da se ga v okolici bojijo in si želi takšnega psa. Dokler je pes še mlad, še nekako gre. In namesto da bi starš zahteval, da se pes šola in se nauči dela z njim, se s psom ne ukvarjajo na pravi način in po enem letu je pes podivjan. Takšnega psa pa otrok ali nedorasel mladenič težko obvlada. In potem se z njim postavlja, a ker ga ne obvlada, pride do kakšnega ugriza, pes koga malo 'uščipne' in potem se začnejo scene. Pes, ki ni ničesar kriv, dobi zaznamek, da gre za nevarnega psa ali da ga je celo treba usmrtiti."

Simona posebej jezijo izgovori, ki jih sliši po takšnih dogodkih. "Potem pravijo: 'Ja, ni šlo. Pes je znorel …'. Ne, ni pes znorel, ti si 'cajtal' ego," je neposreden.

Predsodek: Lastniki nevarnih psov si te omislijo zato, da bi potem sodelovali v pasjih bojih in zaslužili.

Ta predsodek ne drži, vsaj za Slovenijo ne. Podatkov o kupovanju psov za pasje boje ni, prav tako v zadnjem času ni podatkov, da bi boji potekali v Sloveniji. Drugače pa je, kot pravi, na Balkanu, kjer se pasji boji organizirajo in tudi lastništvo psov v ta namen obstaja. "Zame je tisti, ki načrtno kupi psa, da bi ta sodeloval v pasjih bojih in s tem lastniku prinašal denar, človeški izrodek," je neposreden Simon. V Sloveniji so psi pasem pitbul in podobnih družinski člani, je pa res, da jih v nekaterih drugih državah uporabljajo tudi za vzbujanje strahu in neki statusni simbol, še doda.

Kako zvesti in poslušni so psi pasem bul, je imel Simon možnost videti tudi, ko je reševal pse iz pasjih bojev v drugih državah. Pri tem poudarja, da pes nikoli ne gre sam v boj in da so trditve, da imajo tovrstni psi radi boje z drugimi psi, laž. "Nihče nima v krvi bojevanja. Nihče," poudari Simon. Pes se ne more sam odločiti za to, ampak ga v to prisili lastnik. "In potem npr. boj izgubi in je ves raztrgan. Pa pride nazaj do lastnika, krvav, poškodovan in ta ga zdaj še pretepe s palico, ker ga je pes osramotil, ker je izgubil boj. In pes ga še kar gleda. Kot boga. Z ušesi navzdol …" ilustrira Simon. Če bi bil ta pes tako napadalen in neumen, kot ljudje pravijo, da je, bi lahko človeka ubil v 3,5 sekunde. "Ampak ta pes je tepen, mora se boriti v pasjih bojih, ne dobi hrane, zapirajo ga v temo, zato da bi postal krvoločen … on pa po vsem tem, poškodovan, krvav, še vedno miga s polovico repa in gleda lastnika. Kje je torej njegova agresija? Kaj govorite?" se jezi Simon.

Predsodek: Pse pasem, ki veljajo za nevarne, si omislijo predvsem razpečevalci droge in odvisniki.

"Mi smo narkomanom in dilerjem pobrali veliko psov. Pogosto nas kličejo, da kdo iz te skupine ljudi zanemarja psa. Tudi od policije naše društvo včasih dobi to informaciji," pove Simon in dodaja, da je to lahko velika težava, saj "človek pod vplivom psihoaktivnih snovi še sebe ne obvlada. Pes je čuteče bitje in ga bo ščitil, tudi če tak lastnik psa brca, tepe, mu ne da hrane. Pes ga bo ščitil. In tako pes zarenči na nekoga v okolici in je takoj nevaren. Težava je, da si odvisniki psa omislijo, ker so sami prešibki, da bi se branili, torej za obrambo in ima pes že sam po sebi v glavi to, da bo ščitil in branil lastnika. Ni ga treba hujskati. Saj tak človek še sebe ne zmore voditi. Kako bo torej vodil psa?" se upravičeno sprašuje Simon.

Pozablja pa se, dodaja, da bi v obrambo lastnika stopil vsak pes, tudi pes pasme čivava. "Tudi čivava bi enako renčala, a je nihče ne bi jemal resno. V tem smislu tako psi pasem bul in druge velike pasme ne ravnajo nič drugače kot manjši psi, si jih pa zaradi močnega videza pogosto omislijo prav odvisniki in razpečevalci," predsodek potrdi Simon. "To so psi z močnim značajem, in to ni za šibke osebe," sklene.

Predsodek: Pitbuli in podobne pasme so agresivni psi in hitro ugriznejo.

Svetovna lestvica ugrizov pravi drugače, poudarja Simon, saj so ugrizi pitbulov nižje na lestvici, pred njimi pa so druge, "prijaznejše", učljive pasme, kot je na primer nemški ovčar. Je pa res, da so buli močni psi in je ugriz lahko hujši. "Pa to ne pomeni, da je ta pes zloben," poudarja Simon in dodaja, da statistično gledano buli "potrebujejo več časa", da ugriznejo, torej so veliko bolj potrpežljivi in mirni, preden se čutijo tako ogrožene, da napadejo. "Ovčar veliko prej ugrizne," dodaja.

Simon tudi poudarja, da so za takšen sloves omenjene pasme krivi tudi mediji. "Neki pes od npr. nekega 'džankija' nekoga ugrizne. Vemo pač, da so pogosto z vsemi skregani, ker so dolžni denar, kupuje se droga … in tako si kupi psa, da bi ga ga pustili pri miru. Pa stopi nekdo do njega … 'dej, džanki, dej mi denar,' in pes ga ugrizne … In naslednje jutro je v medijih objavljena pitbulova glava, z odprtim gobcem, zobmi, slino, ki se cedi … Samo še človeške glave ni vmes. Šokantno, glejte, kaj se je zgodilo. Ampak morda ta človek sploh ni imel bulla, ampak nekega mešančka. Seveda, da potem nastajajo predsodki. In ljudje potem pravijo … spet pitbul … " je zgrožen Simon.

Tudi sam vidi ta strah, ko se s psi odpravi na sprehod. "Vsi bežijo. Zakaj bežijo? Vsakemu lahko rečem: ne boj se njih. Boj se mene. Samo človeka se boj. Njih se ni treba. Lastnik je njihov vodič, njihovo ogledalo," doda.

Predsodek: Nevarne pasme psov tipa bull so tako genetsko 'zdegenerirane', da nekoč preprosto 'ponorijo'. Tudi če so bili do takrat prijazni, enkrat enostavno podivjajo.

Gre za posploševanje, predsodek zavrača Simon. Seveda se lahko to zgodi, a pri vseh pasmah, in predvsem v primerih neustreznega parjenja, kjer potem lahko prihaja do genetskih napak in motenj. Prav to je treba ustaviti, saj so v primeru parjenja med bližnjimi sorodniki napake pogostejše. A tudi v tem primeru psi niso krivi, poudarja Simon: "Pes je samo 'nastradal', da se je v tej družini skotil, da je ta rejec dovolil, da se je to dogajalo."

Sicer pa je vsakega psa nujno treba socializirati in vzgojiti. Zato imamo pasje šole. Simon omeni primer tragedije v Semiču, kjer je v napadu psov umrla starejša ženska. "Ti psi niso nič krivi. Vse te pse poznam. Vse smo vzeli in jih vse oddali. Ne drži, da se teh psov ne da vzgojiti. Mi smo jih posvojili iz zavetišča in jih oddali v prave domove. In danes uživajo v domovih, pri družinah z otroki".

Pri agresiji psa igra veliko vlogo lastnik, saj pes, kot pravi Simon, "tenzijo dobiva prek tebe, prek povodca. Torej 'čuti', da ti potrebuješ zaščito." Tako gre pri agresiji psov v resnici za napake lastnikov. Agresijo namreč ublažiš skozi igro in ukvarjanje s psom. "Če se človek nečesa boji in na sprehodu s psom, ki sicer ni agresiven, sreča nekega drugega psa, lahko s svojo reakcijo, da zategne povodec in je ves napet, zmede psa, da v nekem trenutku ne ve, kaj naj naredi. In pes zarenči. Težava je samo v človeku, ki je dovolil, da je njegova napetost prišla do psa in ko ga cuka za povodec: ne, ne, ne … pes dobi s tem znak: daj še. Takrat je treba ravnati drugače in preusmeriti pozornost psa. Tega pa se naučiš v pasji šoli," pravi Simon.

Predsodek: Psi tipa bull so posebej nevarni, če imaš majhne otroke, saj se dogaja, da jih napadejo in ubijejo.

Spet predsodek, ki ne drži. In spet je kriv človek, pravi Simon. Ko je pes majhen, je ljubek. "Oh in sploh. Leži na glavi. Kako srčkano. Pa tako je spal, pa tako je ležal…," živo opiše Simon in doda, da pse počlovečimo, potem pa pozabimo, da ima tudi pes srce in dušo in da čuti. "In zdaj ženska dobi otroka in se posveča otroku, psa pa se postavi v kot, ga zanemari in se z njim ne ukvarja in postane pač 'samo žival'. Pes pa gleda iz kota, pa si misli …. aja, zdaj sem pa jaz ničvreden? A zdaj pa jaz nič nisem? A to bo zdaj vsak dan tako? In pes trpi. Njemu otrok ne pomeni ničesar, saj ga ni spoznal in se ni imel časa navezati nanj," pravi Simon. V takih primerih lahko pes seveda tudi reagira. Kdo je kriv? Pes? Ne, poudari Simon, lastnik. Lastnik, ki ga je zapostavil. Psa je treba pripraviti na prihod otroka. "Dajte mu povohat najprej oblačilca, potem pleničke, pa tudi otroka. Tako se ga bo navadil in ga sprejel," pravi.

"Imamo primere, ko prav zaradi tega ljudem vzamemo pse. Se je zgodilo, da me pokliče ženska, ki pravi: 'noseča sem in sem slišala, da lahko pitbul dojenčka ubije.' In potem jo vprašam, ali je pes agresiven, in mi dobesedno reče: 'Ne, on je sicer kot mucek. Ampak jaz sem to slišala, prebrala'". Simon takšnega ravnanja ne sprejema. "Konec, dajte ga. Hvala lepa, nasvidenje, pa ga odpeljem. Kaj pa naj? Naj jo prepričujem, da to ni res? Zakaj se pri meni to ne dogaja? Imam pet psov, dva otroka. Spet je vmes človek. Konec, odpeljem psa," konča.

Predsodek: Ti psi imajo tako močen ugriz, da jim čeljust zaskoči in ne morejo popustiti ugriza, zato trgajo.

"To je laž in neumnost. Stokrat sem to že slišal. Pa ni res. To je podobno zgodbam, da dobermanu kost raste v možgane. Rotvajlerju tumor v glavi … Vse to si je nekdo izmislil, za to ni dokazov," pravi Simon. Psi so, tako kot ljudje, različni. "Poglej mene. Tudi jaz sem lahko trmast. S psi je enako. Trma. Zgrabi in ne bo spustil. Ampak jaz lahko vsakemu v petih sekundah odprem gobec. Se je že dogajalo, da sta se dva takšna psa stepla, pa smo takoj uredili." "To je mit, pa čao," zamahne Simon.

Simon ima pet psov, in eden (ena, njegova Princes) je alfa. Psi v krdelu naredijo red. Alfa ne bo dovolila, da bi neki mlad prišlek prevzemal pobudo. Če bo skakal v njo, ga bo postavila na svoje mesto. Ne bo pa ga ubila. Simon svojim psom zaupa 99-odstotno, a to ne pomeni, da jih pusti same doma z otroki. Psi imajo svoje mesto, točno se ve, kje bo kateri, ko Simona ni doma in nikoli, kljub zaupanju, niso sami z otroki. "Ker pes ima še vedno kosmata ušesa," prispodobo uporabi Simon in navede primer, ko je do ugriza prišlo, ker je otrok stopil na občutljivi del telesa domačega psa, medtem ko je ta spal. Šlo je za hipno reakcijo, pes je ugriznil, a takoj vedel, da je nekaj narobe in ugriz sprostil, a ker je bil močan pes, je bila škoda velika. Psa so pred usmrtitvijo rešili šele, ko je drugi otrok povedal, kaj se je zgodilo. Gre za obrambno reakcijo in ne za hudobijo, zato pa je za obnašanje psa odgovoren lastnik.

Predsodek: Te pse je toliko težje obvladati, ker imajo močan nagon, zato so manj ubogljivi in učljivi.

Ne, ni res, pravi Simon. Buli so zelo zvesti in poslušni psi. Ko se nečesa naučijo, si to zapomnijo, medtem ko nekatere druge pasme po pol leta brez treninga naučeno pozabijo. Tudi njihova lojalnost do lastnika je neizmerna.

"Buli so tako brihtni, da samo še govoriti ne znajo. Samo še čakam, da bo prišel dan, pa da mi bo rekla Princes (Simonova alfa psica): Pa kje ti hodiš tako dolgo? Mi smo tukaj sami!" pove Simon.