"Kličejo me Nara Petrovič, pravim si fekolog. Tisti, ki tega ne razumejo, mi rajši rečejo ekolog, s čimer običajno mislijo na človeka, ki živi sonaravno in se zavzema za zdrav planet in zdravo okolje."

Nara Petrovič živi v majhnem zaselku na meji s Hrvaško, "s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv in na okoliške hribe vse do Triglava". Pred leti se je znotraj projekta Sončni griči Istre skupina ljudi odločila, da obnovi staro istrsko hišo in si v njej uredi bivališče. V okolici obdelujejo nekaj njiv in vrtov, živijo v stiku z naravo in trdo delajo. "Nismo tisti, ki ležijo v visečih mrežah, ampak smo zagnani in delamo od jutra do večera. Ključna stvar, za katero se zavzemamo, je trajnostna kultura bivanja."

Nara zajtrka običajno ne je, spije malo čaja, vode, morda poje kaj sadja. "Kosilo imamo v naši skupini skupaj. Če sem tisti dan dežuren, skuham kosilo, če nisem, delam druge stvari. Zdaj gradim predelno steno v naši prihodnji kantini, včasih grem sekat drva, nabirat sadje, kuhat marmelado, čistit po hiši, pobirat plevel." Z zelenjavo so v skupnosti od 70- do 80-odstotno samooskrbni, nekaj hrane dobijo v sodelovanju s sosedi. V zameno za pomoč pri kakšnem opravilu dobijo mandeljne ali lešnike, opisuje Nara.

Kljub temu na vprašanje, kako se vklaplja v kmečko okolje, Nara odgovarja, da včasih nastanejo trenja. "Že če človek pride od zunaj, je tujec v slovenski Istri, kaj šele, če je še malo drugačen. V tem okolju izstopam, ker nosim krilce, sem zgoraj brez in bos skačem naokrog v pretežno krščanskem okolju – pri nas je podeželje pretežno takšno in to se pač ne spodobi, ljudem je to čudno." A včasih sosedje o njem kaj preberejo v časopisih ali ga vidijo na televiziji in spoštovanje vseeno ohranijo. "Niso taki, da bi šli v aktivno nasprotovanje, malo si mislijo svoje, a to redko izrazijo."

Ko dalj časa vztraja v nekem okolju, ljudje spoznajo, da ni čudak in ni neprilagojen. "Sem zanesljiv, če rečem, da pridem ob določeni uri, sem tam ob tej uri, če me prosijo, da nekaj naredim, bom to naredil." Kot pravi, do vaščanov pristopa nevtralno in je zato morda drugačen tudi od njihovih vaških kolegov, od katerih zaradi drugačnosti lahko doživljajo kljubovanje in nasprotovanje. "Ne nastopim s predsodkom, kar jih včasih preseneti, in čez čas razvijejo zaupanje in postanejo celo radovedni ter me sprašujejo o stvareh. Na koncu me sprejmejo, smo prijatelji in se veselimo, ko se srečamo."

"Drek je gnusen"

Kadar ne potuje in dela kot moderator dogodkov, je Nara predvsem pisatelj in temu prilagaja življenjski ritem. "Včasih mi paše pisati v večernem miru, ko skozi okno pojejo črički. Takrat me odnese in grem spat pozneje ter tudi pozneje vstanem. Drugače pa vstanem malo po sončnem vzhodu, se sprehodim do stranišča, ker imam tak metabolizem, da grem zgodaj zjutraj rad kakat. Velikokrat si dam paličico v usta in si očistim zobe na poti do stranišča. Pridem tja, počepnem, na kompostnem stranišču se pokakam, ločeno zlijem urin v kanister in potem pokrijem kakce z žagovino. Če je vedro polno, ga izpraznim na kompostni kup in ga pokrijem, da ne prihajajo muhe," brezskrbno razlaga Nara o enem najmočneje zasidranih predsodkov sodobne zahodne družbe.

"Drek že beseda kot taka vzbudi v človeku gnus. Neprijetni vonj dreka je tak z namenom. Naravno v nas smrad, ki ga prinaša, vzbudi željo, da bi ga pokrili. Ljudje v različnih primitivnih kulturah, če jim lahko tako rečem, so v naravi svoj kakec pokrili. Danes pa je dotakniti se kakca nekaj nezaslišanega."

Nara se zaveda, da je naš kulturni vzorec izjemno močan. "Celoten obred, kako gremo na stranišče, osamljenost v tisti kamrici, v katero gremo kot v kapelico … Odpremo vrata, stopimo noter, zaklenemo vrata za sabo, da ja ne bi kdo prišel noter. Poznam ljudi, ki še tri dni ne morejo kakati, potem ko jih je nekdo presenetil na stranišču."

"Življenje brez straniščne školjke je nenormalno"

"Ko sem potoval po svetu, sem videl nesnago in ljudi, ki umirajo zaradi preproste driske. Kakat gredo v grmovje, pride poplava, pobere kakce, jih pomeša s pitno vodo in pride do bolezni. Kako takrat ne bi pomislil, da stranišče ni dobro?" Straniščna školjka oziroma kanalizacija je bila zgodovinsko gledano izjemnega pomena, pojasnjuje Nara. A opozarja, da sta monokultura stranišč in predsodek, da nisi civiliziran in normalen, če ga ne uporabljaš, pretirana.

Tu so še rituali brisanja zadnjice. Nekateri ljudje odvijejo polovico zvitka toaletnega papirja, medtem ko ekologi, če se že znajdejo na javnem stranišču, vzamejo en papirček, se obrišejo in ga nato prepognejo, obrišejo, še enkrat prepognejo, napol v šali, a hkrati kar precej zares razlaga Nara. Doma sicer raje uporabi šop listja ali trave ali pa le vodo.

"Ko ljudem to govorim, jim postane nelagodno že samo zato, ker je tema "drek". Eno mojih poslanstev v življenju je razbijati ta zakrknjen predsodek, da je drek nekaj absolutno slabega in česar se je treba čim manj dotikati ter se ga znebiti. Uvajam novo paradigmo: objemimo drek, uporabimo ga na njivi, potem ko ga skomopostiramo, drek je čudovit! To je ta moj fekološki provokatorski duh, da malo podrezam v nerazumen odnos da nečesa."

"Uporaba zobne ščetke je osnova osebne higiene"

Podobno kot o straniščni školjki zahodnjaki ne polemiziramo o zobni ščetki. Nara pojasnjuje, da je vendarle odigrala ključno vlogo za razmeroma dobro zdravje zob v naši civilizaciji, čeprav uživamo veliko ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev, ki so najbolj ogrožajoči za zobe. "A industrija je dobesedno ugrabila ustno higieno in jo naredila za tržno blago. K sreči ne gledam televizije, a ko se včasih znajdem pred zaslonom, vidim toliko oglasov za zobne paste in ščetke! Sam ju ne uporabljam že 12 let, imam paličico, ki jo ustrezno oblikujem, da dobim ščetko, in si njo zdrgnem zobe."

Pred pojavom zobne ščetke so povsod po svetu uporabljali paličice. V regijah, kot so Indija, Avstralija, Južna Amerika, kjer se je navada ohranila do pred kratkim, ljudje še poznajo drevesne vrste, ki so dobre za čiščenje zob. "V Evropi pa je prepad dolg, od Rima dalje. V Rimu in v Grčiji so še uporabljali paličice, pozneje ne več. Ko sem iskal evropske rastlinske vrste, sem se moral sam orientirati med njimi na podlagi poznavanja indijskih, bližnjevzhodnih in malo tudi srednjeameriških vrst. Iz tega sem sestavil paleto okusov evropskih dreves v svojih ustih."

Ključen pa ni le okus, temveč tudi vlakna, od katerih je odvisen učinek drgnjenja in poliranja zob, pojasni Nara. Najljubši mu je dren, dobri so leska, glog, koščičasto sadje, oljke, lovor, kalina, liguster … Neprijeten zadah iz ust je po menjavi ščetke za paličico izginil.

"Stopala so zelo občutljiva za mraz"

Presenetljivo ali ne, Nari Petroviču je bilo težje opustiti zobno ščetko kot čevlje. Tvegati svoje zobe je nepovratno, čevlje si vedno lahko obuješ nazaj, pravi. Sezul se je spomladi leta 2007. Odtlej hodi bos po vročem asfaltu poleti in po mrazu pozimi, dokler temperatura ne pade pod 0 stopinj Celzija. "Prva leta sem se pozimi še obuval, potem pa več ne. Pri od minus dve do minus pet si obujem odprte sandale. Pri nižjih temperaturah, posebej če sem dalj časa zunaj in stojim, si obujem tudi zaprt čevelj. Stopala so naravno odporna za mraz, še bolj kot dlani, in kadar potrebujem rokavice, potrebujem tudi obuvalo, kadar pa ne potrebujem rokavic, ne potrebujem niti čevljev."

"Če hodim po snegu, stopalo to prenese, prav tako prenese, če hodim po vročem asfaltu, ima pa tudi svoje meje." Nara ocenjuje, da je ta pri okoli 60 stopinj Celzija. Največji izziv za bosonožca je prvo leto, ko se stopala navajajo na bolečino in poškodbe. "Nekaj časa stopala potrebujejo, da se naučijo brati tla."

Ko imamo čevlje, namreč ne razmišljamo o podlagi, bosonožec pa razvije pozornost do tal. "Če govorimo o radikalni ekologiji, ne gre le za to, da s čevlji ne ustvarjam odpadka, ki ga bom odvrgel enkrat v prihodnosti. Tudi način, kako hodim po tej zemlji, je drugačen. Obut teptam tla, kot bosonožec pozorno stopam na vsakem koraku."

Na vprašanje, ali ni nerealno pričakovati, da bodo vsi živeli na tak način, Nara odgovarja: "Nerealno je bilo leta 1940 pričakovati, da v prihodnosti nihče ne bo nosil klobuka. Takrat je bila norma, da vsi nosijo klobuke in to se je zdelo večno. Nedolgo nazaj je bilo poponoma normalno, da se povsod kadi. Ljudje morda res ne bodo živeli tako kot jaz, ampak ne zaradi razumske odločitve. Morda bo nekoč postala norma, da bomo bosi in bomo gledali čudno tiste, ki so obuti. Nisem pa jaz tisti, ki bom povzročil spremembo, da se razumemo! Mogoče se bo sezula neka Greta Thurnberg, ali pa bo neka zvezdnica rekla, da je to nova moda in naredila iz tega hit. Čeprav, danes potrebuješ produkt, pri bosonogosti pa je problem, ker nimaš česa
prodati …"

"Krilo, palčka, bose noge? Nekdo mu je opral možgane"

"Moški v krilu? To mora biti neka duhovnost, nekdo mu je opral možgane. Krilo, palčka in bose noge. Od kod se je vzel?" Tako Nara opiše najbolj tipičen predsodek, ki ga vzbudi v ljudeh, ko ga zagledajo. "Dostikrat sem v mestu veliko bolje sprejet v krilcu, sem manj čudak, kot na podeželju." Opaža, da je v mestih, predvsem evropskih, več dopuščanja različnosti.

Kljub temu se mu je eno od trčenj s predsodki zgodilo v Figueresu v Španiji, ko se je namenil znova obiskati muzej Salvadorja Dalíja, a mu varnostnik zaradi bosih nog ni dovolil vstopa. Čeprav je Nara ugovarjal, da je v muzeju vse polno ljudi v japonkah, se varnostnik ni dal prepričati. Vrnili so mu denar za vstopnico, Nara pa je na stopnicah pred muzejem napisal vljudno pritožbo. "Tega ne jemljem tragično, glede na to, da sem se za to odločil, je logično, da nosim posledice. Če pridem v položaj, kjer so ljudje tako polni predsodkov, da tega ne morejo nikakor sprejeti, jim rečem: 'Hvala, nočem vas spreminjati, se bom lepo umaknil, vi pa ostanite v svojem predsodku, kolikor vam paše.'"

Če so ga predsodki pred leti še prizadeli, zdaj razume, da če se je odločil biti drugačen, ne more pričakovati drugega, kot da ljudje nanj reagirajo. "A zdaj jih več ne jemljem resno, ne na žaljiv način, ker bi mislil, da so manjvredni. Samo razumem življenjsko pot odpiranja človeškega uma." Vsi začnemo z zapiranjem, s socializacijo, nadaljuje Nara in vztrajamo v svojih balončkih predsodkov.

"Z drugačnostjo se izogibamo odgovornosti v družbi"

Sam ima najmočnejši predsodek ali odklonilno držo do "zagovednosti", kot sam temu pravi. "Mogoče imam predsodek prav do predsodkov, do zakrknjenosti v predsodke. Brez možnosti, da bi spregovorili o nekaterih stvareh: "Ne! O tem se pa več ne pogovarjamo!" Zdi se mi, da ljudje s tako držo najmočneje zavirajo razvoj človeške vrste in človeške misli. Zato občutim skoraj jezo, da smo do tega v družbi včasih tako strpni."

Kot pravi je pot načel, ne glede na področje, na katerem človek deluje, težka. "Na začetku, ko stopim na pot z nekimi močnimi načeli, dosežem odbojnost. Ljudem se to upre in se umaknejo. Sčasoma, ko se moja načelnost zakorenini in začne rojevati plodove in dobi vrednost tudi za družbo, takrat ljudje običajno pridejo nazaj. Tako izkušnjo imam sam. Nekaj ljudi se je na začetku odmaknilo od mene, a so pozneje prišli nazaj," na vprašanje, ali je zaradi spremembe svojega življenjskega sloga izgubil stik s katerim od bližnjih, odvrne Nara.

Čeprav je drugačnost lahko videna kot beg oziroma kot izogibanje odgovornosti v družbi, Nara pojasnjuje, da gre pri njem pravzaprav za čisto nasprotno držo. Sam svojo drugačnost vidi kot opozorilo družbi, na katerih področjih je zaspala in skrenila.

"Človek je predvsem družbeno bitje"

"Doslej smo si pravili "ljudje", da bi se ločili od sveta, zdaj si najprej recimo "živali", da se s svetom spet povežemo; tako bomo postali bogovi, ki bodo zares vredni imena Ljudje," je zapisal v predgovoru svoje večkrat ponatisnjene knjige: Človek: navodila za uporabo. Pa vendar zavrne, da gre pri njegovi misli in načinu življenja za vodilo nazaj k naravi.

"Vračanje nazaj se mi ne zdi primeren izraz, ker smo tu, kjer smo. Vsa znanja, vso modrost, ki smo jih nabrali, je treba preliti v korak naprej. Ta korak pa naj vključuje naravo in človeka, kot bitje narave, ne pa človeka, ki je odrezan in izključen iz narave. In to je strašljivo, podobno, kot je bilo meni strašljivo uporabil paličico namesto ščetke. A šlo je za korak k naravi in pozneje je vsaj v mojem primeru prišlo do pomiritve. Z usodo, s smrtjo. Morda je to zelo filozofsko vprašanje, a vsi se bojimo smrti, se je izogibamo, pa bi jo morali objeti, saj je del narave."

"Gre za vsa tveganja, za vse te neumne odločitve, ki jih živimo. Kako se vozimo okrog, kakšno hrano uživamo, kakšen zrak vdihujemo, kakšna obuvala si izbiramo, kakšne obleke nosimo, v kakšnem stanovanju živimo. Želim podrezati v vse to in se vprašati, kako sem lahko del narave, namesto da sem samo del družbe. In potem poiskati stično točko, na kateri sem še vedno družbeno bitje, ampak sem odprt tudi na svoji naravni strani," sklene Nara Petrovič.