"Slap ni največja vas, nimamo osnovne šole, gostilne, prostora, v katerem bi se vaščani lahko srečevali in pogovarjali," svoj domači kraj opiše dijak zadnjega letnika ajdovske splošne gimnazije Tadej Kobal. Knjižnica na Slapu je začela nastajati poleti 2017, prvič je vrata odprla oktobra istega leta. "V knjižico ne pridejo samo otroci, čeprav je bila prvotno namenjena njim. Pridejo tudi njihovi starši, none. Druženje vaščanov pa je zelo pomembno in marsikatera ideja se porodi prav iz tega medsebojnega sodelovanja," z zadovoljstvom opaža Tadej.

Knjižnica je odprta vsak torek med 17. in 18. uro. Točno ob 17. uri se na vratih pojavijo prvi otroci. Tretješolka in prvošolec prideta brez staršev. Deklica Tadeja prosi, naj ji pomaga najti kakšno knjigo o vesolju, deček išče knjige "o starih časih". Tadejev brat, ki je še v vrtcu, išče knjigo za Palčka Bralčka, ki je neke vrste predšolska bralna značka. Nato v knjižnico vstopi štiriletna deklica z očetom, s seboj sta prinesla knjige, ki jih bosta vrnila, v majhnem prostoru hitro postane zelo živahno.

"Prej se otroci sploh niso poznali"

Tadej v knjižnico pride peš pol ure pred odprtjem, prižge ogrevanje ali hlajenje, odvisno od letnega časa. Ko pridejo otroci, si najprej 15 minut sami izbirajo knjige, si jih izposodijo ali vrnejo. "Potem preberemo kakšno pravljico, včasih imamo tudi kakšnega gosta. Večkrat je že prišla na obisk naša slapenska pisateljica Tatjana Kokalj," torek popoldan na Slapu opiše Tadej.

"Zdi se mi, da je premalo tega druženja. Vsak je nekako vpet v svoje ... dejansko se otroci prej sploh niso poznali, zdaj pa imajo prostor, v katerem se več videvajo," ugotavlja Andreja Nagode, ki s šestletnim sinom in devetletno hčerjo redno prihaja v knjižnico, ki so jo tudi sami pomagali postavljati, se spominja.

"Slap šteje okoli 420 prebivalcev, starejših od sedemdeset let je okoli 70 ljudi. Za Miklavža je bilo obdarjenih 56 otrok, starih od enega leta pa do šestega razreda osnovne šole," strukturo vinogradniške vasice Slap opisuje Ljubica Ženko, koordinatorka programa Popoldan na Slapu in članica Škofijske Karitas Koper, s pomočjo katere je stekel projekt Slapenske knjižnice ali Sl'p'nske knjižnice, kot ji rečejo domačini. "V sedmem, osmem, devetem razredu jih je skupno petnajst ali še kakšen manj. V določenih letih so samo po trije otroci in pride letnik, ko je po šest, sedem otrok," nadaljuje s preštevanjem mlajših vaščanov. Čeprav se zdi, da so na podeželju ljudje bolj povezani, se je tudi tu marsikaj spremenilo. Pozimi je knjižnica, nastanjena v hiši, kjer je bila nekoč šola, edini prostor, kjer se otroci z vasi sploh srečajo. Vrtca in šole na Slapu ni več, vsi otroci se vozijo v Vipavo.

"Če sem prav natančna, smo na Slapu pred 100 leti že imeli knjižnico, ki pa je bila uničena. V času po vojni so se knjige oddale v Vipavo v šolo in nekaj v muzej oziroma ne vem, kam, mene še ni bilo takrat na svetu!" se zasmeji Ljubica. "Moja velika želja je bila, da bi knjižnico spet postavili, a za to potrebuješ ljudi, ki ti pomagajo. En sam tega ne more narediti. Tadej je bil tudi za to in potem sva začela vse od začetka." Kot se spominja Ljubica, sta s Tadejem začela spraševati za knjige, ki bi jih ljudje lahko podarili. "In potem so te knjige začele prihajati ... in to množično prihajati. Pomagali so nam domačini, sosednje vasi, sosednje knjižnice, oddaljene knjižnice."

Knjige so ležale povsod

"Ko smo urejali knjižnico, še nismo imeli dostopa do tega prostora," pripoveduje Tadej. "Knjige so zato prihajale k meni domov, kjer smo jih opremili z nalepko in nato je bilo treba vse te knjige prenesti še v knjižnico." Tadejeva mati se spominja, da so knjige tisto poletje ležale povsod po hiši, a so Tadeja doma vseeno podprli v njegovi zagnanosti, da vzpostavi knjižnico.

In kje so dobili knjižne omare? Nekaj jim je prispevala Škofijska Karitas Koper, ostalo so pravzaprav financirali vaščani. "Družina Ukmar je takrat izgubila očeta in so namesto cvetja zbirali denar, želeli so, da denar ostane v vasi. Žena je takrat prišla k meni domov, prinesla denar in rekla, da želi denar podariti Karitas. In takrat sem ji povedala, da bomo kupili omare za knjižnico," pripoveduje Ljubica.

Središče vaškega življenja

Knjižnica je zdaj že postala središče vaškega življenja. Odprta je ob torkih, ob sobotah v prostorih knjižnice potekajo delavnice. "Poleg knjižnice imamo vsaj enkrat na mesec še ustvarjalne delavnice, z otroki pridejo tudi starši in so zelo dobro obiskane," pojasni Ljubica. Marca so praznovali dan staršev oziroma materinski dan, organizirali so pustno povorko. Pred cvetno nedeljo bodo na delavnicah izdelovali butarice. Nedavno je vas izgubila tudi župnika. Kot omeni Tadej, vaščani ob petkih zdaj v postnem času kar sami berejo križev pot, ob nedeljah pa v sicer mogočni slapenski cerkvi mašuje župnik iz Vipave.

Slapenska knjižnica deluje v okviru programa Popoldan na Slapu, ki je del programa Popoldan na cesti, ki ga je Škofijska Karitas Koper že pred leti namenila otrokom in mladostnikom. "Na vasi potrebuješ dve do tri leta, da se neki program prime, da ga ljudje sprejmejo. Knjižnico so sprejeli, ljudje so veseli, da je. Tudi oni čutijo, da je del njih, ker so podarili knjige. Predvsem pri mladih starših imamo podporo. Tudi kadar jih prosimo, naj nam kaj spečejo ali pa da oni organizirajo delavnico, ni nikoli problema. Sodelujejo z nami in vidim, da smo dobili svoje mesto v vasi," je ponosna Ljubica.

Tadej Kobal bo oktobra začel študij politologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in tako zapustil svojo vas. "So tudi prijetni občutki, saj grem v Ljubljano, ker si tega želim. Po drugi strani pa vem, da bo knjižnica vseeno obratovala, saj imamo še dosti drugih prostovoljcev, za katere sem prepričan, da bodo knjižnico vodili še naprej." Potreba po knjižnici ostaja, še večja je potreba po druženju, je prepričan Tadej.