Val spontanih protestov po državi, ki ga je povzročil upor proti mariborskemu županu Francu Kanglerju, je sicer nekaj novega v Sloveniji, toda posamične vstaje so se že zgodile. Nazadnje 15. oktobra lani, ko se je tudi v Sloveniji podobno kot po mnogih drugih mestih po svetu zgodil množični shod, ki se je nato zopet podobno kot drugje po svetu prelevil v dalj trajajoče gibanje s fizično manifestacijo na ploščadi pred Ljubljansko borzo.
Če je bil lanski bes že od začetka uperjen zoper finančni kapitalizem, prepletenost političnih in finančnih elit in nemoč posameznika, pa je tokratni upor sprožilo nezadovoljstvo s politiko mariborskega župana, ki pa se šele razvija v širše zastavljen odpor proti sedanjemu stanju družbe. Tudi v tem se skriva razlog za takšno množičnost in razširjenost sedanjih protestov v primerjavi z lanskimi poskusi, meni sociologinja dr. Marta Gregorčič.
Svetovni finančni tokovi in razvojne politike so preveč abstraktni in jih je težko spremljati, še dodaja. Toda spremembe socialne politike v smislu odvzema štipendij, zmanjšanja sredstev za socialno pomoč, pomanjkanja sredstev za šolske malice in privatizacija visokega šolstva so ljudi zelo udarile, meni sociologinja, ki je pojasnila, da se ta globalna vprašanja zdaj odpirajo na lokalni ravni.
Protesti potekajo že dalj časa
Mariborski aktivist Sanjin Jašar, ki je bil v proteste vključen tudi lani oktobra, je razliko med tedanjim in zdajšnjim odzivom množic pojasnil med drugim s sprejemanjem zakonov "s svetlobno hitrostjo". Dejal je, da je do tega, da je na ulice Maribora prišlo 10.000 ljudi, pripeljala tudi kontinuiteta protestov, ki potekajo že od oktobra. Vsak pa se je zgodil z razlogom, je poudaril Jašar. Lanski oktober je bil začetek, meni, ljudje pa so zdaj razumeli, "da ni samo politika tista, ki je problematična, ampak tudi politično-bankirska naveza. In tukaj je prišlo do nove paradigme, ki je ljudje niso poznali in niso razumeli njenih posledic." "Takrat smo govorili o lačnih otrocih, ki se bodo zgodili in so se zgodili," je na lanska opozorila aktivistov spomnil Jašar.

Toda sedanjega vala protestov še ne moremo označiti za gibanje, opozarja Gregorčičeva. Vstaja je povsem primeren izraz, meni. Gibanja imajo namreč platforme, vrsto let gradijo in ustvarjajo nove pogoje za bolj dostojanstveno politiko, tu pa so ljudje neorganizirano prišli na ulice in zahtevajo resne spremembe, je pojasnila sociologinja. "Da bi to preraslo v gibanje, ki ima navadno določene zahteve in metode, po katerih prihaja do ciljev, bo potreben čas," še poudarja.
Sociolog dr. Franc Trček s Fakultete za družbene vede v Ljubljani sedanjo vstajo sicer označuje z gibanjem, ki ga takole označuje: "Ni gibanje nasprotovanja, je gibanje z agendo in jasnim ciljem. Spoštovanje posameznika v delujoči pravni državi, ki bo odpravila in pravično obsodila kleptokracijo, ki nam vlada v zadnjem obdobju, je naše vodilo. Hočemo državo, v kateri bomo vsi mi nič manj in nič več kot spoštovani navadni državljani."
Premalo politični
Kako je do tega prišlo, je vprašanje, ki se te dni pogosto postavlja na protestih po državi. Marta Gregorčič vidi odgovor v pomanjkanju političnosti. "Nismo delovali politično. Stranke so delale točno tisto, kar so želele delati v korist kapitala, in danes čuditi se, zakaj smo do tu prišli, je prepozno. Bolj se mi zdi smiselno, kako začeti postavljati politične agende na vsakodnevni ravni in prisiliti tiste, ki bodo vladali v prihodnje, to pa gotovo ne bodo ljudje, ki vladajo zdaj, da delajo razvojne agende za potrebe ljudi, v dogovoru z ljudmi, po načelih človekovih pravic, dostojanstva, vzajemnosti, torej nekih osnovnih principov, ki v Sloveniji žal ne veljajo več."
Kot problem izpostavlja tudi pomanjkljivo razumevanje politike v preteklosti, saj trdi, da: "... smo jo ves čas razumeli zgolj preko parlamentarnih strank in našega obkrožanja potencialnih novih premierjev, strank, parlamentarcev in tako naprej."
Španska izkušnja
Vstaja, kot se zdaj dogaja v Sloveniji, v Evropi in širše, seveda ni neznan družbeni pojav. Tako je v Španiji, ki jo je kriza zelo močno prizadela, maja lani nastalo gibanje 15. maj, ki je prav tako odražalo široko ogorčenost španske javnosti nad lastno nemočjo pred povezavo politične in finančne elite. Gibanje, ki vztraja pri nenasilju, so navdihnili dogodki na kairskem trgu Tahrir, samo gibanje pa je bilo tudi zgled ameriškemu gibanju Occupy.

Gibanje, katerega glavni gesli sta bili "Nihče nas ne predstavlja" in "Prava demokracija zdaj", se je hitro organiziralo in strukturiralo ter pri tem ohranilo svojo horizontalnost in vključevalnost. Osrednjo značilnost njegovega delovanja so ljudske skupščine, ki so se z glavnega madridskega trga Puerta el Sol kmalu razširile po madridskih soseskah, da bi vključile čim več prebivalcev v odločanje o artikulaciji zahtev in vizije gibanja. Španski "ogorčeni" so hitro ustanovili tudi različne popolnoma odprte delovne skupine, ki so se ukvarjale s širokim spektrom družbenih vprašanj, od abstraktnih do konkretnih, kot sta spremembi volilnega zakona in zakona o hipotekah. A kljub velikemu potencialu, razen odpiranja dotlej nenaslovljenih vprašanj, otipljivega uspeha pri preobrazbi španske družbe gibanje ni doseglo.
Podobna večja ali manjša gibanja so predvsem razširjena na jugu Evrope, pravi Gregorčičeva. Te države imajo dolge tradicije protestiranja, ki jo bo težko doseči, je še pojasnila in dodala, da je razlika med njimi in Slovenijo ta, da niso imele izkušnje s socializmom. "Prav zaradi te socialistične dediščine smo imeli na neki način predstavo, da bo država vedno tu s svojimi socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, zdravstvenimi in ostalimi storitvami, ki jih potrebujemo, čeprav si bogata elita vedno odščipne malo več. A od osemdesetih let se je spremenilo marsikaj. Če si je takratna elita odščipnila nekaj koščkov več, vozila džip namesto stoenke, je tisto, kar se je zgodilo v Sloveniji, nekaj tako grozljivo drugačnega, da si težko predstavljamo, kaj so si elite privoščile in katerim pravicam smo se morali odpovedati."

Potreba po novih političnih agendah
Marta Gregorčič od sedanje vstaje ne pričakuje jasne artikulacije dolgoročnih političnih agend. "V stanju vojne ne moreš postavljati dolgoročnih ciljev. To mora postaviti stroka v dogovoru z nevladnim sektorjem in ljudmi prek javnih diskusij," je opozorila in dodala, da pa lahko z vstajo "zagotovo odstavimo vse, kar je odstaviti treba."

Trček je glede perspektive, ki jo odpirajo protesti, optimističen. "Čaka nas očiščenje, a hkrati tudi streznitev. Gotof je! je kot ljubezen. Prešla bo v naslednjo fazo. Upam, da bo ta zrela, in ne faza ločitve ob hitro izpeti ljubezni. Slovenija ima sposobne državljane in državljanke, da jo popeljejo naprej v zgodbo, ki si jo želimo," sporoča Trček.
"Najlažje je pleniti in se iti socializem za bogate, revnim pa pustiti kapitalizem in njihovo golo bitko za preživetje. To vprašanje se je končno odprlo tudi v Sloveniji," je dejala Marta Gregorčič in dodala, da je: "... treba takoj postaviti neko dosledno politiko z vizijo, ki bi odgovarjala na realne, osnovne potrebe ljudi, zaradi katerih sisteme, kot so država, ministrstva, občine in tako naprej sploh imamo." "V nekaj letih se to lahko razvije, če se za to potrudimo in če bomo imeli poslušno vodstvo, vlado, ki bo pripravljena potegniti v ta proces čim širšo javnost, še posebej strokovno javnost," je podobno kot Trček optimistična Gregorčičeva.
Ali lahko Kanglerjev odstop, o katerem protestniki ne dvomijo več, zaustavi ta proces? Jašar je prepričan, da ne. "Ni več povratka. Elita izgublja, samo da se tega ne zaveda. Če Franc Kangler odstopi, to pomeni zmago za nas. Tudi če ne odstopi, pomeni zmago za nas, ker se gre dalje. In dalje se gre tudi, če odstopi."