Predsednik komisije za prikrita grobišča je ob tej priložnosti spomnil, da so partizani avgusta 1944 umorili šest moških, med njimi pet Strahinjcev, in s tem zagrešili vojni zločin. "Dokazov o sodelovanju umorjene šesterice z okupatorjem ni," trdi Dežman, ki je prepričan, da posmrtni ostanki žrtev in izjave prič govorijo o krutem mučenju pred umorom.

Umori posledica partizanskega iskanja grešnega kozla za svoje poraze
Vzroke za nasilje Dežman vidi v dejstvu, da je bilo poletje 1944 za partizansko gibanje na Gorenjskem težko obdobje, polno porazov. Na poraze pa naj bi se partizani odzivali s povečanjem nasilja, vendar ne nad okupatorji, temveč nad Slovenci. Pri tem se je po besedah zgodovinarja pogosto dogajalo, da so bolj iskali grešnega kozla, kot pa svoje nasilje utemeljevali z dokazi.

Predsednik komisije za prikrita grobišča je prepričan, da so umori poleg zločina in tabuja, povezanega z zločinom, sprožili še veliko drugih oblik nadaljnjega nasilja, in sicer oblastnega ter medčloveškega izživljanja nad sorodniki žrtev.

Sledila veriga drugih oblik nasilja
Pri tem navaja zaplembe premoženja, sramotenje, zapostavljanje, politično-policijsko nadzorovanje, izživljanje nad sorodniki žrtev s strani lokalnih in šolskih oblasti, sociale, zaposlovalne politike, davkarije in sodnije.

"Zlasti vdove in sirote so bile obsojene na neizprosen boj za preživetje. Ta vsakodnevni boj zoper krivice in žalovanje za možem sta marsikatero žensko pripeljala na rob obupa," meni Dežman.

Pokop eden izmed temeljev spravnega procesa
Dodaja še, da so pravno mnenje o dogodkih, odkrivanje zgodovinske resnice, prizadevanje za odkritje posmrtnih ostankov in njihov pokop na posvečenem prostoru temelji za proces sprave.