"V kino grem res redko. So me prej kdaj povabile, pa nisem mogla, sem se izgovarjala, da ne morem, ker se moram učiti in delati naloge, v resnici pa nismo imeli denarja. In potem sem se velikokrat v sobi zjokala, ko so odšle. Zdaj me sploh ne vabijo več in tudi družimo se ne več. Ko se jim približam, mi rečejo, naj se odstranim iz njihove bližine,” je res hudo 13-letni Sari, zelo uspešni, lepi in nekoč tudi priljubljeni sedmošolki, ki so jo vrstnice zaradi vse večje revščine že povsem izločile iz svoje družbe.

Ko je zaradi gospodarske krize in neplačnikov morala svoje malo podjetje zapreti mama, je kljub majhni očetovi plači še nekako šlo, ko je zaposlitev zgubil še on, pa so začeli izgubljati tla pod nogami, pravi mama Sare in njene šestletne sestrice Naje: "Tistega dne, ko me je mož poklical in povedal, da je tudi on brez službe, sem mislila, da bom skočila pod prvi vlak. Sploh nisem vedela, kako bomo, kaj narediti. K sreči imam nekaj res dobrih sosed, ki so mi pomagale z nasveti, kam se sploh obrniti po pomoč, in s hrano, čeprav je tudi same nimajo, a je kljub temu dajo nekaj na stran za nas…"

Razmišljam, ali jima ne bi bilo bolje, če me ne bi bilo več …
"Življenje se nam je že takrat, ko sem jaz izgubila službo, povsem spremenilo, ne moremo več plačati položnic, prelagam jih sem in tja, ne vem, kaj naj sploh plačam. In čeprav ostajajo, ne morem hčerkama ponuditi ničesar več. Morali sta opustiti trening, ki jima je res veliko pomenil, v šoli so me sami prosili, naj starejšo odjavim od kosil, ker je bil dolg že tako velik, a ji doma nisem mogla skuhati skoraj ničesar … Trenutno sploh ne vidim izhoda, velikokrat sem že pomislila, da bi si kaj naredila … včasih si mislim, da bi jima bilo bolje, če me ne bi bilo več, da bi morda kdo drug znal bolje poskrbeti zanju … Ponoči se zbujam ali pa sploh ne spim, samo razmišljam, kako bomo, kaj bomo. Rada bi, da bi vsaj obdržali to stanovanje, ker nimamo kam, razen na cesto. In ker vem, kaj pomeni živeti v človeka nevredni luknji. Ob Najinem rojstvu smo namreč živeli v predelanem skladiščnem prostoru brez elektrike, kurjave in oken, skupaj s hodnikom je vse skupaj merilo 13 m2. Zato me je izgube neprofitnega stanovanja tako zelo strah.”

Z možem nenehno iščeta ne le službo, pač pa kakršno koli delo: "Piševa prošnje, pošiljava maile, imam zelo obsežen imenik v svojem mobilnem telefonu, poklicala sem že prav vse in preverjala, ali morda vendarle ne potrebujejo koga za pomoč. Nihče ne potrebuje …"

Stisko povečujejo sodni izvršitelji, ki se vrstijo na vratih, vstopajo v stanovanje, pred deklicami fotografirajo imetje in grozijo, da bodo kmalu vse odpeljali. Predvsem za mlajšo Najo je to zelo stresno: “Tisti, ki tega ni izkusil, ne ve, kako je to in ne razume. Tudi jaz nisem vedela, dokler nisem tega doživela, zdaj pa razumem vse …”

Mami, zakaj nimamo, jaz sem tako lačna
Meseci življenja zgolj ob izredno nizkih socialnih transferjih se kar vrstijo, neplačane položnice in obup pa se kopičijo: “Obe sta to težko sprejeli, čeprav starejša Sara še nekako razumno dojame, Naja pa se nikakor ne sprijazni s tem, da ni. Nenehno odpira hladilnik in sprašuje, mami, zakaj ni ničesar, jaz sem lačna, lačna, lačna, jaz bi jedla! Takrat bi mi lahko srce počilo. To je najhuje od vsega. Danes tudi ne vem, kaj jim bom sploh lahko dala na mizo, nimam ničesar.“

Subvencionirana malica in kosilo, ki sta ju dobili po najnovejši spremembi zakonodaje, sta zanju zato neprecenljivi, pravi Sara: “Sošolkam seveda nisem po pravici povedala, zakaj ne jem kosil v šoli, rekla sem, da hujšam, pa mislim, da mi niso verjele.” Kar je ob dejstvu, da je Sara lepo vitko dekle seveda razumljivo.

“Zdaj sta navadno šolska malica in kosilo edina najina obroka v dnevu, zvečer pa gremo večkrat lačni spat. Težko je ob koncu tedna. Večkrat sem sestrici takrat odstopila svoje kosilo, da se je vsaj ona najedla, da vsaj ona ni bila lačna, ker je še tako majhna, da ne more razumeti … Ko še nisem imela šolskega kosila in sem prišla lačna domov, sem šla čim prej delat naloge in se učit, da sem se zaposlila in nisem toliko razmišljala o tem. Čeprav sem bila včasih lačna ves dan. Zdaj je bolje, sploh če mami dobi makarone in lahko jemo vsi. Čeprav so samo kuhani makaroni brez vsega.”

Šport mi je pomenil vse na svetu
Sara, izločena in ožigosana, ker nima novih oblačil, ker ima stare šolske potrebščine, ker nosi obutev iz humanitarnih organizacij, Sara, ki ni več povabljena ne v kino, ne na druženje, ne na rojstne dneve in svojega ni mogla praznovati niti doma, ker niso imeli za torto, kaj šele za tako želeno novo majčko, pa enako težko kot vse našteto sprejema dejstvo, da ne more več trenirati tako ljubega športa: “Ko sem še trenirala, sem bila res dobra, pogosto sem zmagovala, imela sem veliko medalj. Toda treba je bilo plačati članarino in vadnino, zato nisem več mogla na treninge. Takoj bi se vrnila v klub, če bi se lahko, ta šport mi je res pri srcu, pomenil mi je vse na svetu in mi je res težko …”

Sarina majica je ob koncu pogovora premočena od solz.

Jana Vidic, Val 202