Dr. Petrič je že 60 let opazovalec in oblikovalec slovenske politike, od študentske politike in članstva v Kavčičevi vladi v nekdanji državi do veleposlaništva v ZDA v samostojni Sloveniji, Ustavnega sodišča RS in sedanjega svetovanja v uradu predsednika republike. Po usmeritvi levičar nasprotuje politiki izključevanja in išče poti povezovanja obeh slovenskih političnih polov.

Uspešen slovenski spopad z epidemijo

V uvodu poudarja, da imamo zaradi epidemije tudi Slovenci težke razmere, ki se bodo jeseni še zaostrile. Meni pa, da je Slovenija v nasprotju z veliko drugimi državami kljub zamudam v času prejšnje vlade z novo ekipo stopila na pot uspešnega spopada z epidemijo: »Slovenije je zelo dobro prebrodila ta kritični čas, komplimenti prihajajo z vseh strani.« Zato se mu zdi žalostno, da ta dosežek, ki je dosežek zdravstva in vseh podpornih služb ter tudi dosežek vlade, namesto ponosa doživlja polemike in očitke. Petrič hkrati opozarja, da vojna proti virusu ni dobljena, saj se jeseni pričakuje nov val okužb. Prav zato bi morala biti slovenska družba po njegovem bolj enotna, ker bosta tako uspeh in korist za vse večja.

Ker smo izvozno usmerjeno gospodarstvo, nas bo objektivno močno udarila recesija v sosednjih državah, opozarja dr. Petrič. Pričakuje velike težave na svetovni ravni, in Slovenija pri tem ne more biti izjema. Povečale se bodo socialne stiske in brezposelnost. Kot nespametno in kratkovidno ocenjuje delovanje tistih skupin in politik, ki sedanje razmere izkoriščajo za priložnost za prevratne namene, kot je zrušitev vlade in podobno. Tu sta potrebni modrost pozicije in opozicije ter povezovalna vloga medijev.

Poskusi rušenja vlade s pomočjo medijskega linča in ulice?

Poudarja, da se je vlada ob spopadu s krizo skupaj z zdravstvom in drugimi deležniki odlično izkazala. Posli z zaščitno opremo so po njegovem potrebni preiskave, nikakor pa ne medijskega linča, kot smo mu priča v smislu, da so krivi kar vsi, ki so kam poklicali. Izrazito ga skrbi poskus ustvarjanja histerije, nemirov in kaosa: »Če je kdo kar koli protizakonitega, za to ni treba ustvarjati vzdušja linča, vzdušja neke kampanje./…/ Ta histerija, naj mi bo oproščeno, rad imam slovenske medije, cenim vse, ki v medijih delate. Zelo bi bil vesel, da bi bili to mediji, ki bi jim ljudje zaupali, ampak mislim, da se je pri tej stvari malce preveč dopustilo, da so vplivi trenutne nervoze, živčnosti dali prispevek k temu, da pravzaprav, namesto da bi te probleme reševali s pametjo, premislekom, modrostjo, pošteno, pošteno, neodvisno, se zapletamo v nek velik prepir,« dodaja Ernest Petrič, ki hkrati opaža, da so z medijskim stampedom usklajeni tudi protivladni protesti, kar zanj predstavlja zdaj največjo nevarnost za demokracijo. Ta namreč dobro deluje, če vlada red in se spoštujejo pravila, v nasprotnem primeru, če se načrtno ustvarjata nespoštovanje pravil in kaos, lahko demokracija tone. »Me zelo skrbi ta tendenca, če je res ta tendenca prisotna, da bi probleme, pred katerimi naša družba zdaj stoji, reševali na ulici. To je, kot rečejo Angleži, iskanje novih težav in problemov. Če mi je dovoljeno, da s tega mesta zdajle apeliram na naše politične voditelje, demokratično izvoljene, legitimne in legalne, naj bodo skrajno previdni pri teh rečeh. Poznamo tisto znano slovensko reklo – če seješ veter, žanješ vihar. Bodimo previdni pri tem. Uspešni smo, na dobri poti smo. Rešimo probleme z mehanizmi, ki jih imamo.« Dr. Petrič izpostavlja, da imamo iz zgodovine vrsto slabih zgledov, kam sta pripeljala ulica in načrtno ustvarjanje napetosti, ter pri tem omeni predvojno Nemčijo in boljševistično revolucijo v Rusiji.

Na protestih tisti s političnim motivom, in ne tisti, ki bi bili upravičeni protestirati

Dr. Petrič nakazuje, da so sedanji protestniki predvsem tisti s političnim motivom, in ne tisti, ki bi zaradi preobremenjenosti ali izgube služb imeli za kaj protestirati: »Najbolj upravičeni bi bili demonstrirati in nekaj zahtevati tisti, ki so nosili največje breme sedanje situacije; medicinske sestre, zdravstveni delavci ..., tisti, ki so garali in se odpovedovali ne vem čemu vse. Ampak kolikor sem uspel spremljati – njih nisem videl, da bi demonstrirali.« Očitke o drsenju v avtoritarnost jemlje kot neutemeljene in kot sredstvo političnega boja.
Posebej omenja pomen medijev in javne radiotelevizije, ki morajo po njegovem delovati skrajno odgovorno in konstruktivno, saj bomo v tem obdobju uspešni le, če bomo povezani. Dr. Petrič poudarja, da se nikakor ne smemo prepustiti polarizaciji, kot se je zgodila med vojno in pozneje. Sedanje razmere spopadanja s krizo ne vidi kot pot v diktaturo, opozarja pa, da lahko ulica z ustvarjanjem nereda posledično vodi tudi v to smer.

Dr. Petrič je velik zagovornik sodelovanja in nasprotnik izključevanja, kot smo mu priča v delu slovenske politike. Sam, ki je po politični usmeritvi levičar, je že v zgodnjem obdobju, med študijem, videl, kako je nekdanji režim zatiral in izločal drugače misleče oz. študente iz »nepravih« družin. Meni, da je zapuščino komunizma treba pustiti za sabo, in obžaluje, da Slovenija po letu 1990 ni bila sposobna ovrednotiti polpretekle zgodovine in obsoditi zločinov komunističnega režima, kar bi nam omogočilo manj obremenjeno pot v prihodnost.

Ob robu pogovora je dr. Ernest Petrič izrazil tudi ogorčenje zaradi sprevrženih dvojnih meril, ki se vedno znova izpostavljajo v medijih. Kot zadnji tak primer izpostavlja široko poročanje in izpostavljanje javnih pisem levih intelektualcev, medtem ko so javne izjave uglednih profesorjev in akademikov, zbranih v Katedrali svobode, ki mislijo drugače, v medijih, tudi na RTV, povsem ignorirane.