Nekateri strokovnjaki celo opozarjajo, da so otroci v središču pozornosti in da vlada celo pedokracija. Po drugi strani pa lahko starši danes dobijo hitre vzgojne nasvete že na vsakem koraku, zato so včasih zmedeni.

Nina Podhostnik, mama devetletnice in sedem mesecev starega dojenčka, opaža, da otroci marsikaterim staršem narekujejo ritem dneva in da družine celotne konce tedna načrtujejo samo tako, da bodo zadovoljile potrebe otrok.

Da se vse vrti okrog otrok, poudarja tudi Marjan Gorup, ravnatelj Osnovne šole Prežihovega Voranca Ljubljana. "Mislim, da gre za tako rekoč pedokracijo, da pravzaprav otroci vodijo, to lahko opazite že po ekonomskih kazalnikih, da starši namenijo več tem otrokom kot sami sebi, to pomeni, da jih zelo osrediščijo," pravi.

S tem se strinja tudi razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek: "Otrok je, kot rečemo, v središču pozornosti, pozneje v mladostništvu pa je to zelo nevarno. Misliti, da bo lahko v mladostništvu v vrstniškem okolju izhajal samo iz sebe, da ne bo empatičen in ne bo prepoznaval drugih in se prilagajal, ne bo šlo."

"Celotna družba je nekam zašla, večina staršev danes vzgaja permisivno, kar pomeni, da preveč popuščajo otrokom, da jim ne nalagajo dovolj odgovornosti," dodaja ravnatelj Gorup.

Specialni pedagog Marko Juhant pa opozarja, da starši od otrok premalo zahtevajo. "Recimo v nakupovalnem središču, otrok se ne obnaša primerno, kaj naredita starša, začneta vzgajati drug drugega tam, namesto da bi vzgajala otroka."

Posledice permisivne vzgoje prejšnjih generacij

Učiteljica Jožica Frigelj, ki uči na Osnovni šoli Ketteja in Murna Ljubljana, je prepričana, da vsi starši vzgajajo svoje otroke z najboljšimi nameni, opaža tudi, da veliko otrok sledi skupnim ciljem. Meni sicer, da starši ne vzgajajo več permisivno, vendar pa so prisotne posledice permisivne vzgoje prejšnjih generacij.

"Permisivno vzgojeni otroci nekoč so danes starši, in ti starši zadovoljujejo predvsem svoje potrebe. Posledično so ti otroci čustveno podhranjeni, v šolo prihajajo zadovoljevat čisto druge potrebe, prihajajo se družit, prihajajo zaradi potrebe po varnosti, sprejetosti, ljubezni."

Vodja inštituta za sodobno družino, Ivana Gradišnik, pojasnjuje, da so starši negotovi in želijo, da bi ravnali pravilno, vendar nihajo med dvema poloma, in sicer med permisivno in avtoritarno vzgojo. "Zjutraj se zbudimo in seveda želimo imeti krasen dan, kjer bomo najboljši starši svojim otrokom, potem pa zvečer, ko že uničeni pridemo iz službe, po navadi zdrsnemo v stare avtoritarne vzgojne vzorce."

Učiteljica Jožica Frigelj tudi opaža pretirano zaščito otrok, saj jih starši opremijo s telefoni, nenehno jim morajo poročati, ali so že v šoli, v vseh odmorih pa so z njimi učitelji. Tako takšni otroci postajajo izjemno nesamostojni, dodaja učiteljica.

Razvojna psihologinja Marjanovič Umek razlaga, da se starši k tovrstni vzgoji zatekajo iz različnih vzrokov, eden od teh je okolje, ki nalaga vedno več zahtev. "Tako pred odrasle kot pred otroke, da se starši tega ustrašijo in želijo pomagati svojemu otroku, tako da ga zaščitijo, ta zaščita pa je premočna in nerealna."

Ivana Gradišnik pa dodaja: "Otroke ščitimo pred samim življenjem in jih s tem delamo opravilno nesposobne. Starševski slogi, ki se jih oprijemamo, se nanašajo tudi na družbeno realnost, ki nas obdaja, v kateri se počutimo odrasli ogroženi iz različnih razlogov."

Mamica Nina Podhostnik sicer pravi, da je zaščitniška, ampak da starejšo hčer kljub temu že navaja na samostojnost, da se bo znala sama zavarovati. "Ne moremo jih za roko držati do 15. leta," še dodaja.

Enajstletniki ne zdržijo brez staršev in se predčasno vračajo iz šole v naravi

Ravnatelj Gorup opaža, da imajo nekateri otroci težave, ko so v šoli v naravi in tako odsotni od staršev. "V šoli v naravi se nam zdaj dogaja kar v skoraj vsaki generaciji, tako da en, dva ali trije učenci ne zdržijo teh od štiri do pet dni. Imajo tako močno hrepenenje po starših, da se predčasno vrnejo domov, tukaj govorim o učencih, starih deset, enajst let."

Specialni pedagog Juhant pojasnjuje, da to kaže na pretirano odvisnost od staršev. "Ker jim morajo ves čas dajati informacije, da so v redu, dobro, tam jim pa še telefone vzamejo, zdaj pa je popolnoma izolacija."

Če so starši preveč zaščitniški do otrok, jih s tem oropajo določenih izkušenj, svari psihologinja Estelle Polič. "Otrok potrebuje izkušnje, da sam spoznava svet, raziskuje, tudi ta empatija se razvije s tem, da ima socialno interakcijo z drugimi otroki. Pri preveč zaščitniških starših otroku samemu ni treba ničesar narediti."

To pa ni dobra popotnica za odraslo življenje, pravi razvojna psihologinja Marjanovič Umek. "V obdobju odraslosti nenadoma zmanjka tega, da bi nekdo drug namesto nas reševal probleme, zato bodo imeli več konfliktov, neredko so tudi anksiozni."

V razredih se že kaže, da se otroci ne znajo vživljati drug v drugega, poudarja ravnatelj Gorup: "Dostikrat se zgodi, da je to družba posameznih individuumov, posameznih narcističnih otrok."

Za narcistično osebnost je namreč značilno, da je zelo egocentrična, pomembne so ji njene želje in potrebe, nima občutka za soljudi in bo za dosego nekega cilja naredila vse, nam pojasni psihologinja Estelle Polič. Mnenja o tem, zakaj prihaja do narcističnih osebnosti, so različna. Kot še poudarja, je k temu zagotovo pripomogla tudi današnja družba: "Nekako bi lahko rekli, da je ta patološki, potrošniški narcis produkt te kapitalistične družbe." Do oblikovanja narcistične osebnosti pa lahko delno privede tudi permisivna vzgoja, še dodaja psihologinja. "Ni nekih jasno postavljenih mej, mogoče otrok v takšnem okolju ne razvije realne podobe o sebi, išče to popolnost, pa vedno najboljši, najlepši, kar je, vemo, nerealno, in to, če se stopnjuje, enkrat bo počilo."

Pomembno je postavljanje mej

"Otroci, ki jim niso postavljene meje, v šoli preizkušajo razne načine, kako to preizkusiti, ali v šoli velja kot doma ali je strožje," razloži učiteljica Jožica Frigelj. Mama Nina Podhostnik je pri tem jasna: "Moram biti jaz tista ali pa oči, ki določi, otrok sledi, seveda se mu popušča, pa ima tudi on glavno besedo kdaj, zato da dobi tisti občutek, da ima tudi on veljavo."

Specialni pedagog Juhant opozarja, da morajo starši meje postavljati skladno s svojimi nazori: "Recimo uporaba telefona mora biti jasna. Pogosto vprašajo, kdaj je pa čas? Takrat, ko je sposoben štiri nedeljska kosila skuhati sam, to pomeni, da obvlada sisteme, gleda na uro." Juhant še dodaja, da je težava tako v šolskem sistemu kot v starševski vzgoji: "Izobraževanje brez vzgoje je smrtno nevarno, to, kar se zdaj dogaja. Če imate majhnega otroka na poganjalčku in ga naučite, kako se vozi, to je izobraževanje, če mu ne postavite meje, do kod, to je vzgoja, vam ga bo povozil avtomobil."

Storilnostno-tekmovalna vzgoja

Učiteljica opozarja, da v šolah zadnja leta prevladuje storilnostno-tekmovalna vzgoja. "Tako učenci kot starši in tudi učitelji smo pravzaprav zelo storilnostno naravnani. Starši poudarjajo samo pomen lepih ocen." Specialni pedagog Juhant pa gre v svoji razlagi še dlje: "In še potem, če otrok dobi pet, mama vpraša, koliko točk je bilo, in če dveh ni dosegel, vpraša, ja, kaj pa tisti dve? Ta otrok bo vse življenje od punce, žene, šefa, lastnih otrok iskal podatek, ali sem nekaj vreden sam po sebi." Zaradi vseh teh pritiskov se pri otrocih pojavljajo resne težave, poudarja učiteljica: "Ne morem reči, da so zelo pogoste, vendar so depresije, tudi že med osnovnošolskimi otroki, tudi kakšne samomorilne misli."

Nasvetov je veliko, toda, kateri je pravi?

V poplavi nasvetov je danes staršem težko ločiti zrno od plev, pravi mamica Nina: "Povsod so članki, pa vsi so že strokovnjaki, pa vsi vedo vse." To se odraža tudi v šoli, opozarja učiteljica: "Opažamo posledice, jaz temu rečem "instant internetnih receptov", ko je otrok zmeden, danes je tako, jutri je drugače. Tak otrok težko sledi nekemu šolskemu utripu."

Zato razvojna psihologinja Marjanovič Umek poudarja: "Če bomo verjeli čisto vsaki stvari, ki jo bomo nekje prebrali, pa nič kritično razmišljali in ne bomo poskušali oceniti naše situacije, potem se bomo v tej vzgoji izgubili, potem bomo tudi verjetno nedosledni."

Ivana Gradišar z inštituta za sodobno družino staršem svetuje: "Starši bi lahko malo manj jemali vzgojo kot še eno dodatno službo. Starševska zaskrbljenost pade na pleča otrok kot breme." Učiteljica dodaja: "Vsekakor je treba otroka upoštevati, poslušati, toda odrasli smo tisti, ki mu moramo postaviti meje in pri teh mejah vztrajati." S postavljanjem meja se strinja tudi Marjanovič Umek: "Že v obdobju dojenčka in malčka pokažemo, da ga imamo radi, upoštevamo, oni bodo vedeli, da ko vas potrebujejo, ste na razpolago, ampak hkrati je pomembno to, kar poznamo znotraj avtoritativne vzgoje: dogovarjanje, pogovarjanje, postavljanje meja." To, kot še dodaja razvojna psihologinja, omogoča otroku razvoj spoštovanja do sebe in drugih.