Pred časom je slovensko javnost presenetila objavljena diplomatska depeša iz leta 2004, v kateri je takratni ameriški veleposlanik Johnny Young zapisal, da so slovenski mediji močno levo usmerjeni. Bi ocena depeše iz leta 2004 veljala tudi danes? Kakšno je danes stanje v slovenskih medijih?

Za mnenje smo na MMC-ju prosili predsednika Društva novinarjev Slovenije Matijo Stepišnika in predsednika Združenja novinarjev Slovenije Igorja Kršinarja.

"Slovensko novinarstvo ima veliko resnejše probleme in se sooča z neprimerno bolj dramatičnimi dilemami, kot so osebne ocene ameriškega veleposlanika, do katerih ima sicer vso pravico, a v nobenem primeru ne gre za stališče medijskega strokovnjaka," oceno veleposlanika komentira Stepišnik.

Medtem pa Kršinar nad objavljeno depešo ni presenečen, saj naj bi bila odraz tistega, kot pravi: "... kar nekateri v Sloveniji že dalj časa vemo, večina pa si tega ne želi priznati."

Stepišnik: Levo-desno - to je zastarelo
"V 21. stoletju govoriti o desnici in levici pomeni razumeti politični prostor v kategorijah politične teorije iz 19. stoletja, ki je zastarela," pojasnjuje Stepišnik, ki dodaja, da te v bistvu zastarele ideološke delitve predvsem politika še naprej vsiljuje tudi novinarstvu. V Društvu novinarjev Slovenije se zato ne strinjajo z medijskimi delitvami levo – desno, ampak bi se raje pogovarjali o dobrih in slabih novinarjih: "O tistih, ki delujejo v javnem interesu, in tistih, ki tega ne počnejo. Prvih je v Sloveniji veliko, na žalost tudi drugih. Pri prvih vrednostne usmeritve liberalno - konservativno niso pomembne, pri drugih o njih nima smisla niti razpravljati."

Kršinar: Različna menja niso slaba stvar
"Takratni veleposlanik je poročal o stvareh, kot jih je videl," meni Kršinar, ki sicer poudarja, da ne smemo pozabiti, da ljudje, ki prihajajo iz ZDA, drugače gledajo na zadeve, saj imajo tam demokracijo že 200 let, medtem ko na primer v Sloveniji v demokraciji živimo le 20 let.

"Pri nas so nekateri še vedno prepričani, da so stranke slaba stvar, da so različna mnenja slaba stvar, da so različni časopisi slaba stvar in da so časopisi z različnimi političnimi stališči slaba stvar," dodaja predsednik ZNP-ja, ki še poudarja, " Slovenija nima konservativnega dnevnika, imamo pa celo vrsto časopisov, kot so Delo, Dnevnik, Večer, ki so pa so v bistvu zelo levo usmerjeni."

In še: "Kot levo usmerjeno se ne opredeljuje samo tiste, ki podpirajo vlado, leve stranke in politike, ki so v teh strankah, ampak tudi intelektualce in gospodarstvenike, ki z njimi delijo pogled na polpreteklo zgodovino". "In s tega vidika imamo mi medijsko enoumje, ker prevladuje samo ena (medijska) resnica," še pove Kršinar. Po njegovih besedah sicer obstajajo tudi mediji, ki "opisujejo drugačno resnico, tudi kar zadeva Titove ceste, Tita, njegove vloge, tega, kar se je dogajalo v komunizmu ..." , vendar nimajo tako velikega dometa in zato niso enakovreden obilkovalec javnega mnenja. Zato bi potrebovali slovenski FAZ, konservativni dnevnik, vprašanje pa je, ali je slovenski medijski trg dovolj velik, da bi lahko tak dnevnik preživel. Slovenec in Jutranjik, denimo, nista preživela.

Slovenski medijski prostor danes je ...
Stepišnik: Najbrž ste opazili, da je zaradi tajkunskih manevrov propadlo podjetje Delo Revije, pa država s svojimi institucijami ni reagirala. Velja opozoriti tudi, da imamo pri nas v večini še naprej nestrateške, neodgovorne, pravzaprav slabe medijske lastnike, ki želijo socialno nezaščitene novinarje, ki jih vedno več dela v izrazito fleksibilnih, prekernih razmerjih, s tem pa v neke vrste 'modernem suženjstvu', kar v temeljih ruši avtonomijo in neodvisnost medijev. To so prava vprašanja in pravi problemi. Lastniška agonija na Večeru traja že 735 dni. Dnevnik je brez odgovornega urednika že 595 dni. Žurnal je odpustil 12 redno zaposlenih novinarjev in še vsaj 15 zunanjih sodelavcev. RTS okoli 35 redno zaposlenim in honorarnim sodelavcem dolguje več plač.

V letu 2010 se je v razvid samostojnih novinarjev vpisalo 35 novinarjev, kar je 20 manj kot leta 2008, izbris iz razvida, pa je zahtevalo 70 novinarjev, letos je razmerje med vpisanimi in izbrisanimi 20/37. Vsi večji dnevniki so že v letu 2009 vsaj za polovico zmanjšali proračune za honorarje zunanjih sodelavcev. Novinarji poročajo o grožnjah in pritiskih, ki so jih deležni zaradi opravljanja svojega dela in ki imajo elemente kaznivih dejanj. Novinarji nekaterih uredništev poročajo o mobingu zaradi izražanja mnenj in stališč. Poslanci so zavrnili zakon o medijih. Dva nacionalna časopisa sta na prodaj za desetino vsote, ki so jo lastniki plačali ob prevzemu. Pro Plus nadzoruje 78 odstotkov televizijskega in spletnega oglaševalskega denarja, elektronski mediji pa po Mediani skoraj tri četrtine odstotkov vsega oglaševalskega denarja v medijih.

Kršinar: Temeljni problem v Sloveniji je pomanjkanje pluralizma v smislu idejne svetovno nazorske različnosti. Točno to je ugotovil tudi ameriški veleposlanik Johnny Young. Med drugim je pravilno ugotovil, kakšen je odnos večine novinarjev do zveze Nato in do ZDA ter da si v Sloveniji takoj popularen, če si proti Ameriki. Zato je imel upravičen občutek, da takšno stanje preprečuje tudi drugim novinarjem, da bi bili bolj objektivni.

Še danes se dogaja, da prevladujoči levičarski novinarji kritizirajo največjo opozicijsko stranko, ker v svet pošilja sporočila o tem, da se pri nas spet obujajo nekateri simboli komunističnega totalitarizma. Če živimo v demokratični državi, potem lahko vsaka družbena skupina, tudi politična stranka, kogar koli, domačo ali tujo javnost, obvešča o stvareh, ki se dogajajo v Sloveniji. Lahko se z njihovimi navedbami strinjamo, lahko se ne, da pa problematiziramo samo obveščanje tujine, pa dejansko kaže na to, da nekateri ljudje pri nas živijo v obdobju izpred leta 1990, ko se te stvari niso smele početi.

Raziskovalno novinarstvo v slovenskem medijskem prostoru obstaja?
Kršinar: Delno se strinjam z Youngovo oceno, da pri nas ni raziskovalnega novinarstva v smislu kot v ZDA. V mnogih primerih drži njegova ocena, da pri nas uredniki ne dopuščajo, da bi se novinarji več časa ukvarjali z eno temo, ampak to je posledica majhnosti slovenskega medijskega trga. Mi smo dvomilijonski narod, imamo omejeno število bralcev, gledalcev, poslušalcev in tudi medijske hiše imajo omejeno število možnosti in si ne morejo privoščiti, da bi se nekdo več tednov ukvarjal zgolj z eno zgodbo.

Po drugi strani pa si je npr. Delo lahko lahko privoščilo, da je novinarja poslalo na Finsko, na koncu se je pa izkazalo, da je tisto, kar napisal, kar je prinesel s svoje poti, v bistvu laž ali pa manipulacija. Če imajo na Delu za to denar, ga imajo tudi za resno raziskovalno novinarstvo.

Stepišnik: Možnosti za preiskovalno novinarstvo so tudi v Sloveniji vse slabše. Medijske hiše ne ustvarjajo možnosti zanj, ne oblikujejo novinarskih ekip, ki bi jim na razpolago dale čas in sredstva, da se v podatke poglobijo in zgodbo raziščejo. Če lastniki ne vlagajo v preiskovalno novinarstvo, novinarjem preostane le to, da v svojem omejenem delovnem ali prostem času raziskujejo.

Rezultati so v takšnih razmerah za delo vložku primerni. Žal preiskovalno nadomešča "ekskluzivistično" poročanje, ki pogosto navaja udarna, a le pol- oziroma nepreverjena dejstva, v javnost velikokrat posredovana s točno določenimi (parcialnimi) interesi. Skrb vzbujajoče je, da mediji takšne informacije vedno večkrat neselektivno posredujejo javnosti. Tu ne gre toliko za stvar uredniške politike kot za posledico nižanja programskih oziroma novinarskih stroškov. V DNS-u ocenjujemo, da bi Slovenija že potrebovala neodvisne novinarske raziskovalne centre, kot jih že poznajo v nekaterih državah, ki so jim manko stateškega medijskega lastništva, odsotnost dobre medijske regulative in medijske kulture resno ogrozile kritično in neodvisno novinarstvo.