Spomenik je nov začetek medsebojnega življenja, je med drugim ob odprtju spominskega parka Teharje še dejal Horvat, ki je v imenu slovenske države odprl spominski park ter odkril osrednji spomenik zamolčanim žrtvam povojnih pobojev na Teharjah in nanj položil žalni venec.

Spomenik je blagoslovil predsednik Slovenske škofovske konference mariborski škof Franc Kramberger, ki je vodil tudi svečano mašo po odkritju spomenika.

Zbrane sta nagovorila tudi predsednik komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Peter Kovačič Peršin in župan Mestne občine Celje Bojan Šrot.

Za ureditev spominskega parka Teharje in postavitev spomenika (zasnoval ga je arhitekt Marko Mušič) je bilo namenjenih 500 milijonov tolarjev.

Gre za največji tovrstni spomenik pri nas. Vlada ga je razglasila za kulturni spomenik državnega pomena prve kategorije, zanj pa bo skrbelo kulturno ministrstvo.

Kompleksna kompozicija parka
Mušič je ob predstavitvi zasnove parka povedal, da je arhitekturna zasnova ureditve zamišljena kot kompleksna glasbena kompozicija z osnovnimi motivi, ki se stiskajo k osrednjemu doživetju. Park tako sestavlja taborišče, ki je po besedah Mušiča med odlagališča odpadkov vrinjena zadnja sled tragične resnice, in je temeljni motiv. Steza tišine je privzdignjena brv, ki vodi prek tal groze, tesnobe in smrti do preostalega dela taborišča. Na severni strani taborišča park odpira vhodni portal s kapelico Kristusovega bičanja. Osrednje spominsko obeležje je odmaknjeno postavljeno na vzpenjajoči se južni strani taborišča. Posamezne dele parka povezuje pot spomina.

Po drugi svetovni vojni naj bi bilo skupaj v Teharje pripeljanih približno 5.000 domobrancev, čeprav se številke razlikujejo.