Stopnja revščine je v Tanzaniji precej visoka. Čeprav si zelo prizadevajo za zmanjševanje revščine na področju izobraževanja in zdravstva, še vedno predstavlja velik problem za državo. V Tanzaniji je ogromno otrok na ulici. Ali so jim starši umrli ali pa so jih zapustili.

Kako hudo družine udari morebitna bolezen ali izguba starša, pokaže življenjska zgodba varovanke iz Afrike:
"Ime mi je Mariama. Sem najstarejša hči v družini. Imam še mlajša brata in 4 sestre. Pred dvema letoma je naše življenje potekalo dokaj normalno. Živeli smo v skromni hiški. Oče je poskrbel, da smo imeli vsakdanji obrok riža, mama je bila pridna gospodinja in je zelo lepo skrbela za vse nas, nas spodbujala v šoli in nam vsak dan skuhala kosilo. Mama je nepismena, zato so nam pri domačih nalogah pomagale sestrične. Oče je bil krojač. Garal je cele dneve in zaslužil je malo denarja, pa vendar je vse, kar je ustvaril, dal za svoje otroke. Bili smo srečni in zadovoljni vse do dneva, ko je naš oče hudo zbolel. Bolezen se je hitro širila, denarja za zdravila in boljšo medicinsko pomoč nismo imeli, zato smo upali, da ga bodo lokalni zdravniki vseeno pozdravili. Bolezen je bila močnejša, zato smo ga pred dvema letoma izgubili.

Ostali smo sami. Mama in nas 7 otrok. Mama nikoli ni hodila v službo, saj je oče vedno poskrbel za vse nas. Takoj po smrti očeta je začela iskati delo, da bi nas lahko nahranila. V tem času so nam s hrano malo pomagali naši sorodniki, ki pa so tudi revni in nimajo veliko. Po dolgem iskanju je mama končno dobila službo čistilke v lokalnem podjetju za oblikovanje in tisk. Zaslužila je malo, pa vendar toliko, da smo imeli vsak dan en obrok riža. Nato je zbolel najmlajši bratec. Zdravniki so rekli, da ima nekaj na srčku, vendar po očetovi smrti nismo imeli dovolj sredstev, da bi ga peljali na dodatne preiskave, kaj šele na zdravljenje. Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Mama je bila obupana, vsi smo zanj molili vsak dan.
Nekega jutra sem se zbudila s čudnimi občutki. Šla sem v sobo, kjer je spala mama z bratcem in sestricama. Mamo sem našla objokano in brez besed. Spraševala sem jo, kaj je narobe, vendar ni mogla odgovoriti. Zbegano sem hodila naokrog, ko je v sobo vstopila moja teta, me objela in mi povedala, da je moj mali bratec Mohamed umrl. Presekalo me je v srcu in zgrudila sem se na tla. Bog nam je vzel očeta in kmalu za tem še bratca. Življenje ni pošteno ...

Žalostna zgodba moje družine pa se tukaj ne konča. Mama je en mesec po izgubi sina izgubila še službo. Podjetje se je preselilo na drugo lokacijo in lastnik ni bil pripravljen plačati stroškov prevoza zanjo. Tako je ostala spet doma, obupana. Sorodniki so nam pomagali, kolikor so lahko, vendar so kmalu pozabili na nas. V šolo sva lahko hodila le še dva od šestih otrok. Zajtrka nismo več imeli. Privoščili smo si lahko le še pozno kosilo, vsak samo majhen delež riža, ki je edino, kar imamo. Kljub vsemu smo vsak dan molili in prosili boga, naj nam pomaga. Mama je hodila po hišah bogatih ljudi in prosila, ali lahko opere njihovo perilo, da je zaslužila 1 ali 2 evra na dan.

Tako smo živeli vse do takrat, ko se je nekega dne zgodil čudež. Na vrata je potrkal visok gospod, ki se je najprej predstavil in povedal, da je prišel govorit z mamo. Mama je v tistem času ravno molila, zato je sedel in počakal. Povedal je, da ga je k nam poslal prijatelj našega strica in da nam bo poskušal pomagati. Nihče od nas ni razumel, kako in kaj, vendar smo bili hvaležni, saj se je v vse nas vrnilo upanje. Gospod nas je fotografiral, vzel vse naše podatke in odšel. Čez en mesec se je vrnil z denarjem, za vse nas plačal šolnino, ki smo jo dolgovali šolam, ki jih nismo več mogli obiskovati in nam kupil vrečo riža.

Težko je opisati, kako zelo smo bili hvaležni gospodu in tistim ljudem, ki še dandanes vsak mesec pošiljajo denar za hrano, medicinsko oskrbo in izobraževanje. Življenje je postalo lepše. Tudi mama je dobila moč in energijo za delo. Dosti manj joče. Zdaj kuha hrano in jo prodaja ob cesti. Včasih se celo nasmeji. Želi si nov hladilnik, da bi lahko poleg hrane prodajala še led. To bi

pomenilo dodatni zaslužek in 3 obroke za vse nas."

Da bi Mariami in njej podobnim otrokom brez staršev v Tanzaniji olajšali vsakdan, društvo Za Otroke Sveta iz Slovenije izvaja dobrodelno akcijo zbiranja starega papirja. Etka Čalasan Žerdoner, Slovenka z velikim belim srcem, je ena izmed pobudnic te akcije. Pravkar se je vrnila iz Afrike. Še sveže vtise je delila z nami.

Etka, kdo predstavlja Društvo za otroke sveta, s čim se ukvarjate?
Smo posameznice, žene in matere, ki smo spoznale, da mnogi otroci odraščajo v težkih okoliščinah, in bi jim rade na svoj skromen način priskočile na pomoč. Ob koncu leta 2011 smo dobile idejo, da bi otroke v Gambiji razveselile z igračami, ki bi privabile nasmeh na obraze in prinesle radost in zabavo v njihova življenja, jim pomagale skozi težke čase, jim dale občutek, da so nekje ljudje, ki jim je mar zanje. Naše poslanstvo ni le zagotavljanje igrač, ampak tudi zagotavljanje sredstev za izobraževanje in izboljšanje življenjskega standarda otrokom iz revnih družin. Odzivi na naše prve akcije so bili zelo uspešni, zato smo delo nadaljevale.
Starši morajo otrokom v številnih državah po svetu plačati pristojbine, da obiskujejo šolo, čeprav je izobraževanje brezplačno. Stroški se razlikujejo glede na šolo in mesto, vendar majhna donacija lahko naredi veliko spremembo v življenju deklic in dečkov. Glede na našteta dejstva smo ljudi pozvale k sponzorstvu šolnin in omogočile dokončanje šolskega leta več kot 70 učencem v šolskem letu 2011/12. Danes je več kot 80 otrok preskrbljenih s šolninami in botrstvom. Botri otrok smo večina iz Slovenije, nekaj botrov imamo v Švici, Avstriji in Nemčiji.
V tretji fazi smo se odločile za akcijo zbiranja sredstev za tono riža in sladkorja, kajti riž je osnovno živilo za večino Gambijcev. Najbolj revni si lahko kupijo le ostanke riža, ki so ostali od strganih vrečk med prevozom z ladjo. Aprila 2012 smo razveselili 40 družin in jim razdelili 1.000 kg riža in 1.000 kg sladkorja. S projektom zbiranja denarja za šolnine, iskanjem botrov in zbiranjem sredstev za različne projekte dejavno nadaljujemo delo in se povezujemo z dobrodelnimi organizacijami v Sloveniji in po svetu.
Glavno vodilo za naša dela so nasmehi na obrazih ljudi, ki jim pomagamo in seveda notranje zadovoljstvo in sreča, ki ga daje občutek, ko za nekoga nesebično nekaj narediš.

Kakšno je stanje v Afriki?
Domačini so srečni, da jim pomagamo. Pomagamo najrevnejšim družinam. Otroke izberemo glede na razmere v družini. Mnogi od teh otrok živijo brez staršev, drugi v enostarševskih družinah ali pa prihajajo iz večjih družin. V Afriki ne živijo le revni ljudje v svojih skromnih domovih. Tudi prestižne vile se nahajajo le nekaj kilometrov stran od revnega predela mesta, kjer sem bila. Torej so nekateri tudi bogati, bogatejši od mnogih drugih drugod po svetu.
Preživetje večine revnih ljudi je odvisno od kmetijstva. Vsako leto se revni ljudje na podeželju spopadajo s tako imenovano "lačno sezono" med julijem in septembrom, ko so zaloge hrane za gospodinjstvo skromne ali izčrpane. Namakalni sistemi za pridelavo zelenjave so predragi. Za pokrivanje potreb gospodinjstev so revna gospodinjstva odvisna od prihodka, ustvarjenega s proizvodnjo arašidov in drugih pridelkov. Riž, s katerim se večinoma prehranjujejo, uvažajo. Najrevnejši jedo riž iz druge roke - pometen riž, ki se je raztrosil iz vreč.

Vsi domačini, pri katerih sem bila, so me povabili v svojo hišo, mi ponudili hrano, ker s tem izkazujejo spoštovanje do obiskovalca. Nisem si upala vzeti preveč, ker sem vedela, da bo zaradi tega nekdo ostal lačen, jedli pa smo kar z rokami, na tleh. Higiena žal ni na nivoju. Nimajo vode, da bi se pošteno umili, nekateri hodijo po vodo daleč stran. Voda tudi ni najbolj pitna. Nekateri nimajo niti postelj; če jo imajo, potem na njej spijo vsaj trije.

Za kaj si prizadevate, kaj je vaš osnovni namen?
Nimamo namena spreminjati njihove kulture bivanja, ampak način razmišljanja. Želimo jih samo izobraziti, da ne bi ponavljali napak svojih staršev. Da razumejo, da ni v redu pri šestnajstih imeti otroka. Naš namen je otrokom nuditi boljšo socialno varnost, zdravstveno oskrbo in jim pomagati, da se izobrazijo, kajti vsi otroci na tem svetu imajo pravico do tega. Res je, da ni vsakdo za fakulteto, za mizarja pa se lahko skoraj vsak izuči. V Gambiji imajo tudi prilagojene programe, ki pa seveda niso zastonj in če starši nimajo denarja, otrok ne more hoditi v šolo. To pa je v mojih očeh zelo žalostno. Šolnina za eno šolsko leto znaša 45 evrov. Za nas to ni zelo velik znesek, za starše teh otrok pa ta predstavlja celo bogastvo, saj nekateri zaslužijo manj kot 45 evrov na mesec.

Od kod ideja, da ste se podali v to?
Ko sem bila otrok, mi je babica, ki je bila odlična kuharica, vedno rekla, da moram pojesti vse, kar je na krožniku, ker je v Afriki ogromno otrok lačnih. Pojedli bi, pa nimajo. Ko je gledala male črnčke po televiziji, je v solzah govorila, da bi posvojila kakšnega, če bi lahko. Ni ji bila pomembna barva kože niti verska pripadnost. Odkar pomnim, vedno nekomu pomagam, takšna pač sem in dokler bo na svetu vsaj en otrok, ki bo trpel kakršno koli pomanjkanje, bom opravljala svoje poslanstvo.

Zakaj ne dobrodelnost v Sloveniji?
Tudi v Sloveniji sem se lotila dobrodelnosti, pa sem bila zelo razočarana. Naj povem samo en primer, pa jih je veliko. Gospa, ki me je prosila za pomoč, je želela gospodinjski aparat. Ko sem ji ga priskrbela, seveda rabljenega, sem jo obiskala na domu. Pravkar so se vselili v novo stanovanje, na steni je bila plazma, vsa oprema v hiši je bila nova. Izvedela sem, da je njen mož privatnik, ona pa s tremi otroki brez službe. Pred hišo je bil parkiran avtomobil BMW. Gospodinjskega aparata ni želela sprejeti, ker ni bil nov. Bila sem resnično razočarana. Ta primer žal ni osamljen.

Kako smo lahko prepričani, da so sredstva prišla v prave roke?
Botrstvo je pri nas unikatno v tem smislu, da se nakazani denar plača neposredno ljudem v roke. Ljudi, ki potrebujejo pomoč, skrbno preučimo. Glavne naloge društva so iskanje botrov za pomoč pri izobraževanju, zbiranje sredstev za nakup hrane, zbiranje donacij za pametna darila - kolo, čevlji, šolske potrebščine, povezava slovenskih ustvarjalcev - iz rok do otrok in prodaja njihovih izdelkov v dobrodelni namen. Med botri in varovanci organiziramo pogovore prek Skypa. Otroke v Afriki obiščemo na domu ali v šoli. Vsakega tudi fotografiramo. Med botri in otroki poteka izmenjava pisem, ki je že stalna praksa.

V Afriki je prisotno več dobrodelnih organizacij. Ste srečevali na svoji poti njihovo delo?
Uslužbenci nekaterih humanitarnih organizacij se vozijo v dragih avtomobilih in živijo v lepih vilah. Navadno med otroke na ulico mečejo reklamne majice, da se otroci stepejo zanje. Majic je seveda manj kot otrok. Sama v Gambiji nisem videla nikogar iz nobene humanitarne organizacije. Vprašala sem tudi domačine, kdaj so bili deležni kakršne koli pomoči drugih humanitarnih organizacij. Dobila sem odgovor, da se ne spomnijo.

Žalostno je, da je v 21. stoletju na svetu toliko lačnih otrok. Če bi ves denar, ki se po svetu zbere zanje, resnično prišel v njihove roke, potem na svetu ne bi bilo lačnih otrok. Sit lačnega ne razume ne v Afriki ne v Sloveniji.

Z akcijo Star papir za novi dom se bo zbiral denar za sirotišnico v Tanzaniji. Kako je nastala ta pobuda?
Za projekt izgradnje sirotišnice smo se skupaj odločili po vrnitvi naše prostovoljke Urše Rojnik iz Tanzanije in na podlagi predhodnega projekta, ki smo ga izvedli v omenjeni državi. Aktivno smo priskočili na pomoč pri iskanju sponzorjev, t. i. botrov za sirote iz sirotišnice Kibowa v Tanzaniji. Po uspešnem zaključku projekta smo se odločili, da podamo roko sirotam, ki ostajajo na ulicah brez hrane, brez oblačil, brez medicinske oskrbe, brez staršev ... Razlogov za to je več, vendar je eden glavnih umrljivost staršev zaradi slabih zdravstvenih razmer, bolezni in revščine.

Kako poteka zbiranje?
Akcija poteka po vsej Sloveniji. Zbiranje poteka po posameznih enotah, ki se odločijo za pomoč pri zbiranju. Če enota zbere tono ali več, na lokacijo pošljemo zabojnik. Če se zberejo manjše količine, zabojnika ni mogoče dobiti, ampak posamezniki papir oddajo na lokacijah Dinosa po vsej Sloveniji. Povedati je treba, da je izkupiček od papirja namenjen Društvu Za Otroke Sveta, da ne bi prihajalo do neljubih nesporazumov. Akcija bo potekala najmanj do konca tega leta oziroma dokler ne zberemo dovolj sredstev za nakup zemljišča in izgradnjo sirotišnice. Na Dinosu sem podpisala pogodbo v aprilu, vse enote, razen enote v Naklem, imajo povezavo in v sistem smo vneseni kot njihov partner.
Torej: kdor zbira star papir, namenjen za sirote v Afriki, mora na Dinosu povedati, da je izkupiček namenjen Društvu Za Otroke Sveta. Za nakup zemljišča z vsemi pripadajočimi dokumenti in za izgradnjo sirotišnice je treba zbrati 310 ton papirja.