Slovenija se rada pohvali, da je število revnih ljudi pri nas pod evropskim povprečjem, a kot opozarja Srečo Dragoš, "je to le pol resnice". Če pogledamo globlje, lahko ugotovimo, da pri nas prevladujejo izrazito negativni trendi, ki naraščajo hitreje od evropskega povprečja.

V Sloveniji je po besedah Dragoša zelo hud problem dolgotrajna revščina. Število ljudi, ki živi v dolgotrajni revščini, se povečuje, in to število narašča bistveno hitreje od evropskega povprečja. "Dolgotrajna revščina onesposobi človeka za normalno življenje, tudi takrat, ko dobi priložnost, morda ni več sposoben oziroma je bistveno manj sposoben. Dolgotrajna revščina zelo rušilno vpliva tudi na otroke, povzroči, da otroci dobijo revščino tako rekoč že z materinim mlekom," je opozoril Dragoš in dodal, da se je pri nas dolgotrajna revščina od leta 2009 do leta 2014 povečala za 35 odstotkov, medtem ko se je znotraj Evropske unije celo nekoliko zmanjšala.

Hitro naraščanje dolgotrajne revščine pa ni edino področje, na katerem Slovenija znotraj EU-ja (negativno) izstopa. Pri nas se med drugim namreč veča tudi socialna izključenost, revščina pa se vse bolj poglablja. "To ni slučaj, je načrtno, je produkt politike. Revščina nima zveze z ekonomijo, z njenimi recesijskimi in konjunkturnimi cikli, ampak s politiko. Če bi bilo res, da je vse odvisno od ekonomske kondicije družbe, bi se delež revščine povečal samo v obdobjih gospodarskih recesij, a kazalci družbene neenakosti ne sledijo recesijskim in konjunkturnim nihanjem."

Na problem dolgotrajne revščine je opozorila tudi predsednica ZPM-ja Ljubljana Moste - Polje Anita Ogulin. "Številne družine, ki so v stisko zapadle ob svetovni gospodarski krizi, se še danes komaj prebijajo. To pomeni, da so otroci že več let prikrajšani za osnovne dobrine in potrebščine za zdravo in spodbudno življenje. Sistemskih rešitev pa ni na vidiku."

Revščina ni povezana le z brezposelnostjo
Ni naključje, da je v Sloveniji pod okriljem ZPM-ja Ljubljana Moste - Polje, ki že več kot 20 let ustvarja humanitarne programe za pomoč družinam v stiski iz vse Slovenije, ravno v času svetovne krize zaživel projekt Botrstvo. Projekt, v okviru katerega so pomagali že več kot 9.500 otrokom, je tudi danes, ko se radi pohvalimo z visoko gospodarsko rastjo, še kako aktualen. Milena Štular, pobudnica projekta Botrstvo v Sloveniji, pravi, da "stisk ni manj, samo drugačne so".

Pritrjuje ji tudi Anita Ogulin, ki opozarja, da "revščina danes ni pogojena le z brezposelnostjo. Mnogi starši se zaposlijo, pa še vedno ne zmorejo pokriti osnovnih stroškov, saj jim dohodek tega ne omogoča. Izjemno težko je tudi tistim staršem, ki opravljajo prekarno delo. Zaposleni, ki prihajajo k nam po pomoč, so dobesedno sodobni sužnji, ki z 12- ali večurnim delovnikom ne morejo preživeti ne sebe ne družine. Stiske pa so tudi v družinah, v katerih je prisotna bolezen, bodisi pri starših bodisi pri otrocih".

"Ljudje potrebujejo več kot le paket hrane in plačilo položnic"
Predsednica ZPM-ja Ljubjana Moste-Polje ob tem opozarja, da smo zaradi stigme, ki pogosto spremlja revne v družbi, "izgubili generacijo otrok staršev, ki niso iskali pomoči, ker jih je bilo sram. Dobesedno so zboleli ali naredili samomor, ker niso bili krivi za to, kar se jim je zgodilo, težo bremena pa so nosili sami. Družba jih je izključila, tako otroke kot odrasle. Mi vsi, ki zmoremo pomagati, pa nismo odgovorni zgolj za svoja življenja, ampak tudi za tiste, ki ne zmorejo".

Ogulinova je poudarila, da ZPM družinam daje celostno podporo, saj gmotna pomoč preprosto ni dovolj. "Ljudje potrebujejo več kot le paket hrane in plačilo položnic. Priskrbimo jim psihosocialno pomoč, organiziramo delavnice, kjer lahko pridobijo nova znanja in okrepijo svojo funkcionalnost, delamo pa tudi za povezovanje med člani družine, saj se medsebojni odnosi pogosto skrhajo. Za družine je zelo pomembna podpora pri premagovanju birokratskih ovir, saj te stiske pogosto še poglobijo."

Predsodkom nasedamo, ker ne poznamo dejstev
Zbrani so spregovorili tudi o predsodkih, katerih žrtev so revni. Teh je po Dragoševih besedah cel kup, "problem pa je, da jim ljudje nasedajo, ker ne poznajo dejstev". Ogulinova je ob tem dodala, da se prejemnike socialne pomoči pogosto označuje kot "bleferje" in lenuhe, kar pa je po njenem mnenju narobe, saj je teh, ki izkoriščajo socialne transferje, izredno malo. "Izredno veliko se govori o izkoriščanju socialnih transferjev, kar ni prav, saj je tega zelo malo. Ne govori se pa o tem, zakaj je revščina te ljudje dosegla, kako pomagati in kako premagati revščino."

Dragoš je spregovoril tudi o nedavnem dvigu socialne pomoči, ki po njegovem mnenju ni posledica boljše socialne politike oziroma angažmaja pristojnega ministrstva, ampak se je moral ta dvig "izboriti na ulicah". "To ni socialna politika. Do preobrata v socialni politiki bi prišlo takrat, ko bi dvignili socialne pomoči vsaj malenkost nad mejo življenjskih stroškov, ki je izračunana pri okoli 430 evrov. V skladu s tem pa bi morali, če bi hoteli obdržati razmerje med socialnimi pomočmi in minimalno plačo, dvigniti tudi minimalno plačo na približno 700 evrov. To bi bila sprememba v socialni politiki. Dokler do tega ne pride, služi socialna politika zadrževanju ljudi v revščini s prenizkimi socialnimi pomočmi z namenom, da motivira tiste, ki so najbolj na dnu, da sprejemajo najslabše plačana delovna mesta."

Sodelujoči na novinarski konferenci so državo sicer pozvali, naj se čim prej loti sistemskega reševanja dolgotrajne in večgeneracijske revščine.