"Želim si, da bi imele ženske enake priložnosti kot moški, in želim si, da bi izkoristile priložnosti, ki jih področje elektrotehnike ponuja ženskam," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejala dr. Emilija Stojmenova Duh, znanstvenica makedonskega rodu, ki je po zgledu ameriške prakse, ki jo zdaj podpira tudi Evropska komisija, v mrežo ustvarjalnih laboratorijev FabLab povezala slovensko znanost in gospodarstvo.

Emilija Stojmenova Duh se je iz rojstne Vinice preselila v Maribor s samo 16 leti. Opravila je mednarodno maturo in leta 2009 postala najboljša študentka generacije na tamkajšnji fakulteti za elektrotehniko s povprečno oceno 9,8. Emilija Stojmenova Duh si prizadeva za več žensk v znanosti. Sama je bila namreč edina ženska med 149 kolegi na fakulteti za elektrotehniko v Mariboru.

Kako je sploh 16-letno dekle iz male Vinice odkrilo Maribor in Slovenijo kot kraj za šolanje, študiranje?
Zelo veliko je pomagala radovednost. V drugem letniku srednje šole smo sošolci želeli ugotoviti, ali so nam zaključili ocene, zato smo skrivaj malo brskali po redovalnici. Takrat sem v redovalnici našla skrito brošuro programa mednarodna matura na Drugi gimnaziji v Mariboru: čeprav je rok za prijavo že potekel, sem poslala mejl ravnatelju in lepo prosila, če lahko pozneje oddam prijavo. Ravnatelj Ivan Lorenčič je pozitivno odgovoril. Bila sem zelo vesela. Sem poslala prijavo in bila izbrana.

Kako je bilo živeti v dijaškem domu, kako je bilo s slovenščino?
Pravzaprav zelo lepo. Živela sem v dijaškem domu Drava v Mariboru. Imeli smo vzgojitelje in naša vzgojiteljica Vanda Bosnić je bila kot naša druga mama, ampak v vsakem pomenu besede, tudi pri vzgoji. Tako so lepo skrbeli za nas! Nismo imeli občutka, da smo tako daleč od doma. Ker je program potekal v angleškem jeziku, na začetku ni bilo hude potrebe po slovenščini. Naučila sem se je pozneje, postopoma in počasi.

Kaj so bili največji in najpogostejši predsodki, s katerimi ste se srečevali?
Pravih predsodkov ni bilo nikoli. Bolj so bila vprašanja, ljudje so me, denimo, veliko spraševali o tem, kako je v Makedoniji, kako je pri nas pri pouku v šoli. Bila so tudi vprašanja, ali imamo v Makedoniji čokolade milka, ampak predsodkov pa ni.

Zakaj ravno elektrotehnika?
Ni tako težka fakulteta, če te zanima. Elektrotehnika in nasploh tehnika sta me od nekdaj zanimali. Tudi oče je prometni inženir, ima tudi svojo delavnico, ki jo ima popoldne. S sestro sva ga velikokrat opazovali, kako je ustvarjal, in se nama je to zdelo zanimivo, kako je lahko nekaj naredil, da lahko dela.
Kako je bilo na predavanjih? Najbrž ste bili edina ženska …
Tako je. Bila sem edina ženska med 149 kolegi. Odlično, na splošno so me dobro sprejeli tako sošolci kot predavatelji. Večinoma so bile dobre izkušnje.

Je bilo za predavatelje nenavadno, da je med poslušalci tudi študentka?
Je bilo, toda večina me je pozitivno sprejemala, so bili pa tudi primeri, ko sem morala na glas povedati, da sem snov razumela, da smo lahko nadaljevali predavanja. To je bilo malenkost moteče, ampak to so bile bolj izjeme kot pravilo.
Zdaj želite tudi druge ženske navdušiti za študij elektrotehnike. Zakaj?
Zato, ker je to področje, ki ponuja za žensko veliko priložnosti – priložnosti za boljše službe in posledično tudi kakovostnejše življenje; ker si želim, da imamo ženske enake priložnosti kot moški, želim si tudi, da izkoristimo priložnosti, ki jih to področje ponuja.
V Sloveniji ste ustanovili mrežo ustvarjalnih laboratorijev, povezali ste torej znanost, fakultete in gospodarstvo. Kakšne projekte konkretno razvijate?
V naši mreži je 27 laboratorijev po celotni Sloveniji in projekti so zelo različni. So projekti, ki so za posamezne ciljne skupine, kot je pametni stol za otroke, potem imamo projekte in produkte za starejše, opomnike za zdravila, za starejše, ki imajo demenco, da jih lažje sledimo, zaznavanje padcev etc. So pa tudi olimpijska odštevalna ura, ki je v BTC-ju. Vrsta zelo različnih projektov.

Zanimivo je, da je ta projekt čakal na žensko, da poveže znanost in gospodarstvo. Kako si vi to razlagate?
Drži, ne vem, ali je ta projekt čakal na žensko (smeh, op. a.), ampak mogoče smo ženske tiste, ki bolj povezujemo na splošno, ne samo med spoloma, ampak med različnimi sferami.
V Sloveniji ste si ustvarili tudi družino. Kako pogosto obiskujete Makedonijo?
Premalo, manj kot bi si želela. Enkrat na leto nam še uspe, več pa ne.
Čutite kaj domotožja?
Zanimivo je, da sem na začetku čutila več, potem je bil vmes čas, ko ni bilo tega, zdaj pa s tem, ko se jaz staram, domotožje narašča, ne toliko domotožje po kraju samem, ampak pogrešam starše in prijatelje.
Je otrok večjezičen?
Je večjezičen. Poleg slovenščine govori angleščino, makedonščine ne govori, razen z babico in dedkom, razume pa vse.
Vaše življenjsko vodilo je Per aspera ad astra – S trdim delom do zvezd. Se to delo potem poplača?
Zagotovo.

Mogoče bi predstavili nov izziv, ki si ga želite kot znanstvenica?
Izziv, s katerim se trenutno ukvarjam in tudi sodelujem z Evropsko komisijo, so pametne vasi, zato ker želimo pokazati, da so priložnosti povsod in da pametni in dobri ljudje živijo tudi na podeželju, in ne samo v glavnih mestih.