Klemenčič, ki je v Odmevih spregovoril o spletni aplikaciji Supervizor, je med drugim dejal, da bo aplikacija šla čez določene faze. "Faza, ki smo ji priča danes, je neka fascinacija, voajerizem, ustvarjanje afer, neki mogoče prehitri sklepi in zaključki. Naslednji korak bo gotovo razočaranje v enem delu. Po tem se bo temu pridružilo, kar se že danes dogaja, kakšen poskus diskreditacije projekta. Tretja faza je pa tisto, kar je naš cilj. Se pravi neka transparentnost in pot v normalnost," je napovedal.

Spletni program Supervizor oz. Nadzornik je orodje, ki ga je vaša komisija doslej že imela na voljo. Kaj si obetate od javne dostopnosti?

Transparentnost po vseh kriterijih, študijah in izkušnjah v tujini poučuje odgovornost nosilcev javnih funkcij, omogoča razpravo na podlagi dejstev, ne ugibanj, zmanjšuje zlorabo oblasti in tudi omejuje sistemsko korupcijo. To je bil eden od razlogov, zakaj smo se odločili, da to aplikacijo ponudimo medijem, javnosti, stroki in navsezadnje tudi drugim nadzornim državnim organom. Pri tem se zelo dobro zavedamo in smo resno razmišljali o tem, da bo ta aplikacija šla čez določene faze. Faza, ki smo ji priča danes, je neka fascinacija, voajerizem, ustvarjanje afer, neki mogoče prehitri sklepi in zaključki. Naslednji korak bo gotovo razočaranje v enem delu. Po tem se bo temu pridružilo, kar se že danes dogaja, kakšen poskus diskreditacije projekta. Tretja faza je pa tisto, kar je naš cilj. Se pravi neka transparentnost in pot v normalnost. Danes se nam zdi, da je zemljiška knjiga javna in zakaj poraba javnega denarja, ne more biti javna.

Komentator Večera Samo Trtnik je v komentarju sredine izdaje tega časnika zapisal, da je ta spletni program v bistvu nezaupnica nadzornim organom. Se s tem strinjate?
Ne. To je podobno, kot da bi rekel, da je bil to sprejem zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki so se ga tudi otepali, da gre za razkritje nekih državnih stvari, pa smo se danes naučili živeti z njim. Ne nezaupnica. Mogoče bi rekel drugače. Z našega vidika je to en del ene frustracije. Proti sistemski korupciji in klientelizmu se ne da boriti preko kazenskega prava. To je tako, kot da bi namesto, da popraviš cesto, da bo manj nesreč, tja popstavil policaja, ki bo delil kazni. Kaznovanje je pomembno, ampak danes smo soočeni s situacijo v državi, kjer je kot posledica tranzicije izrazito majhno zaupanje v državne institucije.

Ali ne obstaja nevarnost, glede na to, da imamo vsi državljan z dostopom na splet zdaj dostop tudi do teh informacij, da bo vaša komisija zasuta s sumi korupcije. Bo to morda celo otežilo vaše delo?
Komisija je že danes zasuta s tem. Smo eden najmanjših državnih organov z izrazito majhnim proračunom. Podedovali smo 1.500 primerov, mesečni pripad je tam do 200 dodatnih, 300, 400 se ne bo poznalo v tem smislu. Namenjeno je spreminjanju prakse. Seveda bomo skozi to odkrili tudi določene dodtane prijave, ki bodo kvalitetne. Ampak nas je slabih 30, na NPU-ju jih je slabih 70. To je tako, kot če bi država poklicala tri zidarje in rekla, naj v enem tednu zgradijo hišo. Tudi, če bi mi vsi nadzorni organi delali po najboljših močeh, je to v tem trenutku nemogoče. In to pa je v tem trenutku stvar prioritete in politike, ki ne samo dekleratorni ravni, ampak tudi na dejanski ravni podpira omejevanje korupcije.

Rekli ste, da nekatera podjetja, ki so v stoodstotni lasti države (Dars, Slovenske železnice) v te aplikacije niso zajete, ker poslujejo prek računov komercialnih bank. Je tu lahko neke vrste obvod, da se lahko prikrije določene informacije?
Mi se vrednostno do teh transakcij ne opredeljujejmo. Imamo določene postopke, ki jih vodimo in verjamemo, da bodo nekatere začeli voditi tudi drugi državni organi. Pri poslovanju z državo ni samo po sebi nič narobe. V tem ni nič korupcije. Večina tega denarja je zelo trdo zasluženega denarja.

Problem, ki je sistemske narave v Sloveniji, je v tem, da se zelo pomembn del javnega denarja upravlja v podjetjih, ki so ustanovljena na podlagi zakona o gospodarskih družbah in nastopajo na trgu kot gospodarske družbe in ne poslujejo na trgu preko državnega računa. mi bi si želeli vpogled v to, a tega pooblastila nimamo. To lahko v določeni meri stori le vlada. Na komisiji največ postopkov v tem trenutku vodimo glede korupcijskih tveganj ravno v takih podjetjih. Moramo vedeti, da sta računsko sodišče in državna revizijska komisija v preteklosti večkrat opozarjala in bila tudi preslišana, da se velik pocent javnega denarja nahaja v teh podjetjih. Da jih ne revidira računsko sodišče, da niso zavezana poslovanju po javnemu naročanju. S tem ni nič narobe. Dajmo sprivatizirati stvari. To je politična odločitev. Ampak, če ti

Prvi brskalci ugotavljajo, da je v Sloveniji sorazmerno veliko podjetji, ki uspešno poslujejo z državo ob določenem predznaku recimo vlade. Je vtis, da je tega v Sloveniji veliko resničen?
Absolutno je resničen. To je del politične korupcije. To ne pomeni, da je nekdo posel dobil na povsem koruptiven način, ni pa normalna situacija v državi, kjer se ponudniki menjajo s politično opcijo. Žalostno je, ker se vse bolj pogosto pojavlja mnenje, da je to nekaj povsem normalnega.