Ob začetku mandata trenutne vlade je bil socialni dialog izpostavljen kot ena izmed njenih prednostnih nalog. Leto dni pozneje so pobude o "ljudski nezaupnici" skupaj s protesti poniknile, kljub temu pa dialog med vlado in predstavniki civilne družbe nenehno poteka, poudarja sekretarka vlade Tamara Vonta.

Čeprav je bila funkcija sekretarja vlade za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih spodbud, izpostavljena kot eden izmed načinov umirjanja položaja v državi, kjer so redno potekali množični protesti, pa so pol leta po nastopu njene funkcije socialni dialog bolj kot vstajniške skupine zaznamovale nevladne organizacije, s katerimi Vonta redno sodeluje in s katerimi so že dosegli nekaj sprememb.

Precej šibkejša pa je bilanca sodelovanja z vstajniki, saj je sodelovanje obrodilo zgolj prazno javno tribuno in umik Virantovega predloga zakona o javnih zborovanjih, ki je uvajal ostrejše pogoje zanje od trenutne zakonodaje. Vonta priznava, da je del krivde za neuspešen dialog na strani vlade, a obenem je prepričana, da so bile tudi vstajniške skupine včasih nerealne.

Pred vstopom v politiko je bila dolgoletna novinarka in urednica v informativni oddaji na komercialni televiziji, zato zelo dobro pozna tudi temnejše plati medijev. Ko je prišla možnost za vključitev v politiko, pa jo je najbolj skrbel slab ugled politike v Sloveniji, ki bi ga z vstopom prevzela tudi nase.

Tamara Vonta je tudi vodja vladne komisije za zaščito romske skupnosti. Z romsko problematiko se je ukvarjala že kot novinarka in jo že takrat dodobra spoznala. Prav zato zagovarja delo na terenu, saj kot sama pravi, tega "ne moreš razumeti iz pisarne." Po njenem mnenju je tu ključno, da Romi spoznajo, da je izobrazba vrednota, a pot do tega cilja je vse prej kot kratka in enostavna.

Od aprila ste sekretarka vlade za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud. Koliko dialogov je bilo v tem času vzpostavljenih in koliko državljanskih pobud koordiniranih?
Vzpostavitve pogovorov je bilo precej več, kot sem sama mislila, da jih bo, čeprav, denimo, nekatere vstajniške skupine tega niso želele storiti, kar je popolnoma razumljivo. Kljub temu pa srečanja s popolnoma različnih področij potekajo vsaj dvakrat na teden. Sama verjamem, da je pri pripravi predpisov kot tudi pri spreminjanju neživljenjskih in neuporabnih členov obstoječih zakonov ključno sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki so velik bazen znanja. Mislim, da sodelovanje z njimi poteka zelo dobro, med drugim smo ponovno vzpostavili svet za nevladne organizacije in svet za mladino. Vse bolj pa kaže, da bi urad za mladino lahko postal del kabineta predsednice vlade. Med konkretne uspehe štejem tudi to, da smo uspešno spremenili zakonodajo na področju socialnega podjetništva, ki je določeni zelo resni pobudi onemogočala financiranje. Je pa žal pri zakonodaji tako, da je treba ogromno časa že zgolj za to, da v neki člen dopišeš "in za socialna podjetja."
Se pa name obračajo tudi posamezniki, večinoma v povezavi z odločitvami sodišč, kjer pa je večina zadev žal že zastaranih. Potem so tu še izbrisani, kjer smo, ne glede na kakovost rešitve, vendarle prva vlada, ki je, žal tudi zaradi zunanjega pritiska, pripravila neko zadoščenje za ljudi, ki so izbrisani. Sama bi zadevo verjetno izpeljala drugače, a je bilo žal treba iskati soglasje v trenutnem položaju.

Merite na vključenost širše skupine izbrisanih v odškodninske sheme ali višino odškodnin?
Oboje. Sicer pa menim, da tu sama višina odškodnin ni toliko pomembna, kot so pomembna neka druga zadoščenja. Toda to je samo moje mnenje, kot je tudi moje mnenje, da bi moral biti na dnevnem redu nov družinski zakonik ali pa vsaj zakonska ureditev istospolnih partnerskih zvez. Je pa tako, da je bilo prvih pol leta namenjenih reševanju finančnih težav, zato zdaj upam, da bo več časa namenjenega človekovim pravicam, še posebej zato, ker je Slovenija navzven prepoznana kot velika zagovornica človekovih pravic, četudi sama menim, da vseeno obstaja preveliko razhajanje med zunanjim vtisom in tistim, kar se dogaja navznoter. Tu bomo morali biti vsi precej bolj aktivni, saj to ne more biti predmet ene državne sekretarke oziroma enega sektorja na ministrstvu, zlasti ne zaradi naše kandidature za odbor za človekove pravice pri OZN-u. Občutek imam, da nas veliko dela čaka tudi na področju enakih možnosti. Bili smo svetel primer na področju enakega plačila za enako delo med moškimi in ženskami, pa se je to žal v krizi spremenilo. Bojim se, da se zaradi krize škarje razlik vse bolj odpirajo tudi na tem področju.
Ob ustanavljanju vlade je bil dialog s civilno družbo priljubljena tema, zlasti zaradi protestov. Ne nazadnje pa je bila pripravljenost vlade na dialog, tudi z vašo funkcijo, predstavljena, kot reciva temu "konkurenčna prednost" te vlade. Koliko pa vam je uspelo vzpostaviti dialog s samimi vstajniškimi skupinami?
Eno izmed prvih dejanj predsednice vlade je bila organizacija srečanja z vstajniškimi skupinami. Res pa je, da so se določene vstajniške skupine odločile, da se na povabilo ne bodo odzvale. Tiste skupine, ki so se odzvale, pa so izrazile željo po javni tribuni, na kateri bi razpravljali o volilni zakonodaji in volilnem sistemu. Tribuno smo organizirali, toda na žalost skoraj nihče ni prišel.

Kako si to razlagate?
Težko bi podala konkretne razloge za neudeležbo.
Mogoče gre razlog iskati v nezaupanju glede dejanske pripravljenosti vlade na dialog. Navsezadnje je bilo, kljub heterogenosti in raznovrstnosti vstajniških skupin vendarle mogoče prepoznati neke skupne iztočnice. Med njimi predvsem željo po večji vključenosti volje ljudi v procese odločanja, kar se je kazalo tudi z zahtevo po uvedbi ti. "ljudske nezaupnice." Ta zahteva je zdaj poniknila, medtem pa je vlada na dan prišla s predlogom zakona o javnem zborovanju, ki je uvajal strožji nadzor in sankcije za neprijavljena zborovanja. Zdaj med parlamentarnimi strankami potekajo razprave o spremembi volilne zakonodaje, ki pa s predlogi, kot je, denimo, višanje parlamentarnega praga, dajejo vtis, da so bolj kot izražanju volje ljudstva usmerjene v samozaščito obstoječih političnih elit. Mar sploh obstaja politična volja za pobude, ki krepijo možnosti ljudske participacije?
Ravno v primeru zakona o javnih zborovanjih je do umika predloga prišlo šele po opozorilih in dialogu z vstajniškimi skupinami. Sem se pa morala tudi sama kot državna sekretarka nekaj naučiti. V praksi je treba med predlogi loviti kompromise, kar pa je izredno težko. Tu je sodelovanje izostalo, ker nekateri partnerji niso bili pripravljeni na določene spremembe. Gotovo pa je problem, če ti z vstajniki govoriš o fiskalnem pravilu in še čem, potem pa ga dober mesec pozneje čez noč sprejmeš. Ni dovolj ljudi le poslušati, ampak je treba tudi upoštevati njihove predloge. Zato nikoli nisem zanikala, da je del krivde na naši strani, toda tudi vlada je skupina nekaterih predstavnikov, znotraj katerih je treba iskati kompromis. Nekatera ministrstva so tu za spremembe zelo odprta, druga pa spet manj. Rezultati pa so očitno boljši tam, kjer se sodeluje in posluša.

Je ta odprtost pogojena s strankarsko pripadnostjo ministra?
Ne. Tu je bolj odvisno od posameznega resorja. Strankarska pripadnost ne igra absolutno nobene vloge.
Je torej vzrok za pasivnost vstajnikov mogoče pripisati temu, da na vladni strani ne prepoznajo volje, da bi ta prisluhnila njihovim pobudam?
Nekaj krivde je gotovo tu, absolutno pa ne v celoti. Tudi argumenti vstajnikov, ki so jih takrat podali, niso bili vedno prepričljivi. Sama ne vem, ali je bila katera koli vlada bolj pripravljena prisluhniti pobudam, ampak so ljudje očitno prepričani, da premalo. Tudi to je odraz dejanskega stanja politike, ki je na tako slabem glasu, da vsi v politiki sprejemamo neko kolektivno odklonilno oznako.

Je pa ta stigma, ki jo politika nosi nekakšna varovalka za obstoječe politične elite, saj so že "umazane," medtem ko drugi kadri z vstopom v politiko oklevajo, prav zaradi tega, ker se ne želijo "umazati." Ta zadržek je bilo slišati tudi med vstajniki, ki so se strankarskega združevanja dolgo otepali …
Potem bi bilo treba spremeniti celoten sistem. Imam pa občutek, da je bilo tu veliko poenostavljanja. Tako kot je bilo veliko poenostavljanj pri tezah o tem, kdo so bili vstajniki, je bilo veliko poenostavljanj tudi pri vstajnikih, zlasti pri nerazumevanju delovanja sistema.
O kakšnem nerazumevanju govorite?
Primer je že samo delovanje parlamenta. V tem sklicu je bilo vendarle veliko novih obrazov, kar pravzaprav ni mačji kašelj, saj mora svež politik najprej postati, recimo temu, "parlamentarno pismen." Takih, ki smo se morali nekaterih stvari priučiti, je bilo v tem sklicu res veliko. Sicer pa se meni ne zdi nič narobe, če se vstajniki organizirajo v stranko. Ne nazadnje je v obstoječem sistemu to vendarle edini način politične participacije. Ne dvomim, da je slab ugled politike povzročil zadržke, ampak druge poti ni.

Vrniva se k ljudski nezaupnici. Denimo, da neka civilna iniciativa pride k vam s tem predlogom, koliko je pravzaprav realnih možnosti, da bi bili s to pobudo uspešni?
Tega si ne bi drznila zagotoviti. Zagotovo pa bi sama pobudo predstavila pristojnim. Je pa pri tej pobudi po mojem mnenju ključen odstotek ljudi, ki bi ga morali upoštevati. Pri določenem odstotku bi sama voljo ljudi vsekakor upoštevala.
Mariborčani pravzaprav razen protestov niso imeli nobene druge možnosti, da bi Kanglerja odstavili in te možnosti še vedno nimajo.
Pravzaprav je bil ravno primer Maribora zame največje razočaranje. Tam so protestniki dosegli svoj cilj, potem pa niso šli na volitve oziroma je bila udeležba na njih zelo nizka.

Kako si to razlagate?
V položaju, ko neko oblast, za katero meniš, da ti krši vsa načela, zrušiš in imaš potem nekega novega kandidata, ki naj bi zastopal te protestnike, potem pa ne greš na volitve, je po mojem mnenju to zelo neodgovorno. Vsaka akcija ima svojo reakcijo in ni dovolj samo akcija rušenja, temveč je potrebna tudi akcija, s katero na teh ruševinah nekaj tudi zgradiš. Tega položaja v Mariboru ne razumem popolnoma.
Je pa verjetno podobno položaju, ki ste ga izpostavili, ko ste na pobudo vstajniških skupin organizirali javno tribuno, na katero nihče ni prišel …
Jaz lahko samo rečem, da so pri meni za katere koli reči, vedno odprta vrata. Ne bom sicer trdila, da je vsakdo dobil tak izplen, kot si ga je želel, ampak zagotovo so mu bila vrata odprta in zagotovo smo se o tem tudi pogovarjali naprej.

Ste tudi sami pri odločitvi za vstop v politiko pomislili na stigmo, ki jo trenutno politika nosi?
Samo o tem sem razmišljala. Zdaj sem tudi sama tarča javnih kritik, in to je zame tudi najtežji del. Ko nekdo na ulici katerega koli politika, ki pripada kateri koli stranki poškropi s solzivcem, lahko govorimo o odprtju pandorine skrinjice. Ali to pomeni, da je pa zdaj dovoljeno vse? Meni se zdi, da ni prav, da se na tak način zgodi kar koli. Tudi meni so že na ulici marsikaj pokazali in rekli, in če bi to šlo čez mejo, ki jo lahko prenesem, bi se pač umaknila. Imam pa občutek, da se nam je v zadnjih dveh desetletjih zgodilo to, da smo se v naši državi poslušali, ne pa tudi slišali. Prav zato sama zagovarjam, da bi morali ljudje v svojem življenju krožiti med različnimi službami. Tudi uslužbenci v javni upravi bi morali krožiti. Če je nekdo zaprt v svoji pisarni ali pa v parlamentu 20 let, je veliko vprašanje, ali je sploh še sposoben obdržati stik z resničnostjo zunanjega sveta. To se je tudi nam zgodilo, ko po tistih velikih osamosvojitvenih načrtih vendarle nismo vedeli, kam in kako bi radi šli naprej.
Sicer pa ima verjetno tudi incident neposrednega nasilja na ulici svoje vzroke?
To je skupek več dejavnikov. Prvi je zagotovo povezan z ekonomsko krizo, v kateri smo. Ljudje se, dokler živijo dobro in je poskrbljeno vsaj za njihove osnovne potrebe, s politiko ne ukvarjajo pretirano. Potem je tu še en dejavnik. Sicer se zavedam, da je za vsakega politika kritiziranje delovanja medijev enako, kot da bi si okoli vratu obesil mlinski kamen in se vrgel v vodo. Ampak dejansko se mi zdi, da je danes, ko za medije delajo novinarji v takšnem položaju, kakršen v neki državi sploh ne bi smel biti, in večina medijskih lastnikov na novinarje gleda kot na strošek, težava v tem, da se skuša doseči čim večjo branost oziroma gledanost s čim cenejšo produkcijo. To pa na stežaj odpira vrata populizmu, ki prispeva svoj delež k takim primerom. Sicer pa tudi sama, ki sem v novinarstvu delala dolgo, vem, da so lahko sporočila medijev o neki zgodbi precej zmaličena.

Poleg individualnih incidentov so lanske proteste zaznamovali izgredi. Ti so ne nazadnje bili povod tudi za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki preiskuje ekstremistične skupine …
To komisijo sem ustanovila kljub prepričanju večjega dela javnosti, da to vendarle ni tak problem. Obstajajo namreč podatki, ki kažejo drugačno sliko. Predvsem pa lahko ob spremljanju dogajanja v drugih državah, kot je, denimo, Grčija, ugotovimo, da so te zgodbe zelo skrb vzbujajoče. Ko je zgodba že tu, je prepozno za ukrepe, mi pa na tem področju zakonodaje praktično nimamo.
Kakšne pa bi bile potrebne zakonske ureditve?
Zagotovo ne more zdržati izgovor, da zaradi svobode združevanja ne moremo označiti nekaterih oblik združevanja za nesprejemljive. Ta svoboda zdaj pomeni, da se lahko različne skupine združujejo na kakršne koli načine oziroma da so okrašeni, kakor pač so okrašeni, in počnejo, kar želijo. V nekaterih državah je to prepovedano, mi pa tu kot po navadi hodimo iz ene skrajnosti v drugo. Pri nas je v nekem trenutku vse dovoljeno, potem pa se nekaj zgodi in nato vse prepovemo. Gotovo pa ni dobro, da je vse dovoljeno in da je to postal tudi posel, saj je v času, v kakršnem smo, potencialna nevarnost teh združevanj še večja.

Kateri podatki kažejo na to, da problem ni zanemarljiv?
Več o tem bo mogoče slišati v kratkem.
Vsaj okvirno … Gre za naraščanje pripadnosti tem skupinam?
Problem je, ko dobijo takšni posamezniki oziroma skupine podporo v etablirani politiki. A kot že rečeno, več o tem bo znano ob objavi poročila preiskovalne komisije.
Ob izgredih v Ljubljani se je v javnosti pojavila teza, da je šlo za načrtne izgrednike, ki naj bi bili celo plačani. Toda ali sploh obstaja kakšen dokaz zanjo? Ne nazadnje je lahko šlo le za skupino posameznikov, ki pozorno spremljajo dogajanja na tujih rizičnih nogometnih tekmah in so zdaj preprosto imeli priložnost, na spletu pridobljena znanja preizkusiti v praksi.
Mnenja o tem so različna. Mislim pa, da bo več o tem znano ob objavi drugega poročila preiskovalne komisije.

Torej še vedno spremljate delo komisije …
Večina dela poteka za zaprtimi vrati, saj se komisija ukvarja z občutljivimi podatki. Bo pa v kratkem pripravljeno poročilo, ki bo vključevalo tudi predloge za spremembo zakonodaje. Ne vem pa, koliko bodo upoštevani.
Je politična volja zanje prisotna?
Po mojem mnenju je.
Množičnih protestov praktično ni več, se pa pojavljajo manjše manifestacije. Po drugi strani pa bi bilo verjetno preoptimistično trditi, da so ljudje zdaj bolj zadovoljni?
Verjamem, da veliko ljudi upravičeno ni zadovoljnih. Sicer nekatere ankete še vedno kažejo, da so ljudje v Sloveniji razmeroma zadovoljni, toda če živi toliko ljudi pod pragom revščine, zadovoljstva seveda ne more biti. Zagotovo pa so vrata vlade bolj odprta in njena pripravljenost na pogovore in kompromise večja. Zagotovo tudi ni več takšnih pritiskov, kot so bili prej.

Pa je to res? Pogostejša je namreč teza, da je Alenka Bratušek pravzaprav Janez Janša z "lepšim obrazom."
Sama se s tem ne bi povsem strinjala.
Kljub temu pa so bile nekatere politične poteze te vlade nadaljevanje tistega, kar je zastavila prejšnja. Tudi sami ste omenili fiskalno pravilo.
To je ena stvar, je pa tukaj tudi več stvari, ki so zdaj popolnoma drugačne. Mogoče je pa res treba pomisliti, da tu ni bilo drugega izhoda. Sama zaupam tako ministrom kot tudi predsednici vlade.
Pričakujete nove množične proteste?
Jih ne izključujem, se pa bojim novih individualnih nasilnih incidentov.

Ko že omenjate ankete, ki kažejo na zadovoljstvo Slovencev. O njih je tekla razprava tudi na letošnjem sociološkem srečanju, kjer je bila ena izmed ugotovitev, da smo Slovenci bolj kot pri ukvarjanju s sistemom in njegovim delovanjem usmerjeni v preživetvene strategije na mikroravni, kot je, denimo, pomoč sorodnikov, sosedov in podobno. Menite, da to zapiranje v mikrosfero lahko omogoča nadaljevanje sistemskih težav?
Ne vem, koliko je to zapiranje dobro, glede na to, da smo že tako majhna država. Se mi pa vendarle zdi, da se je pri ljudeh spodbudilo zanimanje za to, kako sistem deluje. Mogoče je to eden izmed najboljših izidov vstajništva.
So se pa pojavile tudi pobude, ki predlagajo sistemske spremembe, kot, denimo pobuda za demokratični socializem. Kako gledate nanjo?
Tu bi se odgovoru izognila, saj prihaja do, recimo temu, konflikta med mojim osebnim prepričanjem in funkcijo, ki jo zastopam.
Se soočate z veliko tovstnimi konflikti?
Še vedno jih ni toliko, da ne bi bilo vredno, da vztrajam pri svojem delu.
Na začetku pogovora ste opozorili na problematiko zapostavljanja človekovih pravic v času krize. Poleg funkcije sekretarke v vladi ste tudi vodja urada vlade za narodnosti in predsednica komisije za zaščito romske skupnosti, s katero se v zadnjem času tudi veliko ukvarjate. Zdi se, da je kriza odvrnila medijsko pozornost od manjšin. Je to za romsko skupnost slabše ali nemara celo bolje?
Včasih je celo bolje. Težava je tudi v tem, da pride, vsaj pri Romih, do medijske pozornosti takrat, ko se zgodi nekaj slabega. Dobre stvari tu ne prihajajo v ospredje, kar me je motilo že, ko sem bila novinarka in urednica. Gre pa tu za kompleksno področje, ki vključuje intenzivna pogajanja s predstavniki Romov, lokalnih skupnosti in države. A to ni le naš problem, saj je romska skupnost s svojimi 10 milijoni članov izziv za celotno Evropo. Evropa še ni našla odgovora na izziv vključevanja posameznih skupnosti in sama sem prepričana, da se bo moral pojaviti evropski komisar za Rome. Dodatno je težava, da je romska populacija precej mlada, medtem ko se evropska populacija, kot vemo, stara. V Bolgariji so se že začele kazati skrajnosti teh demografskih podatkov. Skratka, to ni zanemarljiv problem.
Se pa je ta problem pri nas, ponovno začel odlagati …
Po tihem se sicer ves čas nekaj dogaja. Sama sem se z Romi ukvarjala že kot novinarka in tudi preko nevladnih organizacij in vem, da je romsko problematiko treba poznati s terena. Tega se ne da razumeti iz pisarne in zato tudi zdaj delamo na tak način, kot delamo. Ko sem se odločila, da bom vstopila v to, pa sem vedela, da bo treba nekaj spremeniti.
Kakšne spremembe imate v mislih?
Najprej je treba financiranje, ki ga imamo znotraj urada, preurediti oziroma je treba ta denar prerazporediti drugače. Potem se bo morala tudi romska skupnost zavedati, da so njihove vloge precej večje od tega, kar so do zdaj opravljali. Ne želim biti krivična, toda v preteklosti se je dejansko dogajalo, da smo primer, ko je, denimo, družina pristala v šotoru, reševali štirje ljudje iz urada ob pomoči lokalne skupnosti. Imamo pa krovno romsko organizacijo, ki bo pri tem morala sodelovati. To je tudi posledica politike, ki je bila v preteklosti do Romov preveč paternalistična. Mi smo romsko problematiko v preteklosti reševali z izolacijo v romska naselja, dali smo jim socialno pomoč in želeli, da nas pustijo pri miru. Potem so tu prišle prve nevladne organizacije, ko so jih tudi navadile na to, da nekdo drug opravlja reči namesto njih, zdaj pa bo to treba na mehak način obrniti. Tu pričakujem, da bodo pomembno vlogo ob pomoči države in lokalnih skupnosti odigrali romski svetniki. Druge poti, kot da vključimo v dialog, tako romske organizacije kot tudi lokalne skupnosti in državo, enostavno ni. Tam, kjer lokalna skupnost pokaže interes in razumevanje, gre tudi precej na bolje. Težave pa so na obeh straneh. Sama tudi razumem ljudi, ki imajo težave z bivanjem ob romskih naseljih. Ampak problematičnost ni značilnost celotne romske populacije, je pa res, da ko je hujša kriza in večja brezposelnost, pogosteje prihaja tudi protizakonitih dejanj. To je žal vedno značilnost skupin, ki so na robu.
Poudarjate, da je tudi pri romski problematiki ključno znanje, ki ga imajo tudi nevladne organizacije. Je torej vtis, da odločevalci podcenjujoče gledajo na znanja nevladnih organizacij, napačen?
Sama nanje nikoli nisem gledala zviška. Spomnimo se dogodkov v Ambrusu, takrat se je celotna država ukvarjala s tem in naredilo se je cel kup napak. To se ne sme ponoviti. Tudi ne drži, da so to nepomembne teme, to so izjemno pomembne teme in sama cenim vse organizacije, ki se s tem ukvarjajo. Res pa pogrešam pri teh organizacijah to, da premalokrat vedo, kaj druge organizacije počnejo. Tu celotno delo poteka po projektih, pregled nad njimi pa je zelo slab. Tu bi morali na državni ravni sodelovati in si zastaviti celosten projekt, namesto množice projektov, ki so omejeni le na posamezne segmente. Vedeti moramo, da imamo v Sloveniji zelo majhno in, recimo temu, obvladljivo romsko populacijo, obenem pa imamo tudi ogromno znanja. Dejansko smo v položaju, da bi lahko ustvarili odlične modele za reševanje teh problematik, ki bi jih lahko izvažali in bili zgled celotni Evropi, pa tega ne zmoremo izkoristiti. Sicer pa je na tem področju ogromno dela že naredila policija, ki je prva prišla v romska naselja z različnimi projekti in izobraževanji, ne nazadnje imamo zdaj prvo romsko policistko. Zdaj pa bi moral biti čas, da se policija umakne, saj mogoče ni dobro, da se s tem ukvarjajo prav policisti, ne nazadnje je to tudi neko simbolno sporočilo. Na njeno mesto pa bi morali stopiti drugi in slediti temu delu. Težava pa je, da celotno delo poteka od projekta do naslednjega projekta. V prejšnji finančni perspektivi so bila na voljo sredstva za infrastrukturo in bi jih lahko počrpali in izpeljali legalizacije naselij, vendar interesa na lokalni ravni ni bilo. Zdaj teh sredstev ni več, saj so namenjena vsebinskim projektom, mi pa imamo še vedno naselja brez kanalizacije, elektrike in tekoče vode.
So nesoglasja med Romi in lokalnimi skupnostmi pogosta ali gre tu le za primere v manjšem deležu naselij?
So pogosta kar v večini naselij, pri tem pa je vse odvisno od tega, kakšen posluh imajo lokalne oblasti za romsko problematiko. Obstajajo pa naselja, kjer so napetosti večje, tako smo imeli pred nekaj meseci zelo skrb vzbujajoč položaj v Dobruški vasi, preprosto zato, ker ni bilo dialoga. Se pa tu dostikrat zgodi, da so v igri neki tretji igralci, ki prihajajo od zunaj in povzročajo težave. To so neke pobude, ki si želijo nabrati politične točke na romski populaciji, tako da te težave izpostavljajo do neba. Prav zato je strah pred napetostmi vedno večji v času pred lokalnimi volitvami. Tudi nam je jasno, da bomo v volilnem letu na tem področju zelo malo dosegli. Žal je dejstvo, pa če si ga priznamo ali ne, da večina volivcev na jugovzhodu Slovenije ne bo nagradila kandidata za župana, če se bo ta zavzel za Rome.
Je tak položaj mogoče preseči samo z dialogom?
Samo z dialogom in delom na terenu. Tu je treba vključiti tako zastopnike romskih naselij kot tudi župana, lokalne oblasti in prebivalce, ki skupaj iščejo rešitve. Težava pa nastane v naseljih, kjer je romskih zastopnikov več in so po možnosti še skregani med sabo.
Skratka, tudi pri romski problematiki se vrtimo okoli politične pripravljenosti odločevalcev na eni in določeno skupino s svojimi pričakovanji na drugi strani …
Dostikrat je tako. Toda tudi če na zadevo pogledamo zelo pragmatično. Gre preprosto za odločitev, ali želimo vključiti ljudi v vsakdanje življenje, tako da bodo dobili službe in plačevali davke, ali pa jih želimo imeti na plečih države. Tu druge poti ni. Je pa to izjemno težko doseči. Preprosto bi morali pri Romih priti do določenega dela populacije, ki bo izobražen in bodo tako tudi sami razumeli, da je znanje vrednota, s katero lahko prideš do službe in s tem možnosti, da nekaj sam ustvariš. Je pa to proces, ki traja desetletja. Pričakovanje, da bodo romski otroci, ki živijo pri nepismenih starših brez elektrike in vode, normalno prišli v šolo in jo končali, je cinizem države. V krizi pa seveda obstaja vse več ljudi, ki delajo cele dneve za minimalne prihodke in slabo živijo, pa se potem pritožujejo, da njim država, za razliko od Romov, ne da ničesar. Ampak tu moram poudariti, da v Sloveniji ni posebnih dodatkov za Rome, drži pa, da bo nekdo, ki ima deset otrok, prejemal tudi višji otroški dodatek. Tu so pravzaprav največje žrtve ženske, ki so tako dvakrat diskriminirane, prvič, ker so Romkinje, in drugič, ker so pač ženske. Zagotovo pri nekaterih, ki so zelo iznajdljivi in znajo izračunati prednosti velikega števila otrok, prihaja do situacij, ko je rojevanje pogojeno s tem. Zato so tudi vse debate okoli zaščite cinične. Treba je položaj poznati, popolnoma utopično pa je pričakovanje, da se bodo Romi obnašali tako kot drugi.
Po drugi strani pa je v današnjem času čedalje težje znanje kot vrednoto, ki bo pomagala nekomu nekaj ustvariti, predstaviti že neromski mladini …
To pa je žalost te krize.
Kako potem v teh okoliščinah to predstaviti Romom?
Saj ne bo vedno tako. Gotovo se bo tudi tu kaj spremenilo. Mladi so eno izmed prednostnih področij te vlade in tudi predsednica se s tem dosti ukvarja.
Nenehno izpostavljate pripravljenost vlade na dialog z nevladnimi organizacijami. Toda to je v zadnjem letu veliko nevladnikov odkrilo, da je lobiranje precej bolj učinkovita metoda za doseganje ciljev.
To drži. Nekatere nevladne organizacije so tudi zelo dobre v tem.
Mar ni to na neki način tudi kritika, ki kaže na neučinkovitost dialoga z odločevalci?
Mogoče so se nevladniki približali politikom (smeh). Ko sem bila na obisku v britanskem parlamentu sem, recimo, videla prostore, ki so namenjeni prav srečevanju poslancev z lobisti, tam je to normalen del sistema. Sicer pa je tudi lobiranje oblika dialoga. To je po mojem mnenju stvar vrednotnega sistema posameznika ali organizacije in ocene, kako dosežejo svoj cilj. Še enkrat pa poudarjam, da mi nimamo težav z dialogom niti z obiskom pri meni v pisarni in verjamem, da se da marsikaj doseči.
Ob dnevu človekovih pravic je varuhinja Vlasta Nussdorfer dejala, da kriza ne sme biti izgovor za kršenje človekovih pravic …
… In s tem se sama absolutno strinjam.
Ali se je to pri nas že zgodilo?
Mislim, da še nismo padli v to zanko, toda če pogledamo programe, kot je Botrstvo in številne družine, ki nimajo za preživetje, je to gotovo tudi kratenje človekovih pravic. Skratka nekaj škode je, mislim pa, da ta še ni nepopravljiva.
Sicer pa ste tudi sami na začetku pogovora izpostavili vpliv krize na človekove pravice pri izbrisanih. Lahko si drzneva reči, da bi bile odškodninske sheme precej drugačne, če bi se sprejele denimo leta 2003 …
Zagotovo bi bile. Toda pri človekovih pravicah je potrebna brezkompromisnost. To mora biti zadnja stvar, ki bi jo ukinili.
Ob koncu bolj za šalo kot zares. Je bil pretekli teden tudi za vas stresen?
(smeh) Imam to srečo, da se s tem ne ukvarjam. Tudi kadar me o tem sprašujejo, vselej odgovarjam, da si nihče ne želi, da bi se Tamara Vonta ukvarjala z njegovimi financami.
Je pa vaša pisarna pod pisarno predsednice vlade. Se je stres vsaj slišal?
(smeh) V zadnjih tednih so bili vsi bolj zunaj pisarn. Sicer pa smo vsi upali, da bo to zaključeno. Številke sicer so, takšne kakršne so, se mi pa zdi težava, da smo v Sloveniji zabredli v fatalizem. Sicer tudi sama dostikrat kaj izrazim bolj dramatično, toda v tem primeru se mi zdi, da smo vendarle pretiravali.