Ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja so policisti novembra lani ustavili, ko se je ponoči vračal s koncerta svoje rockovske skupine v Škofji Loki, in opravili alkotest. Na kranjski policijski upravi je bila nato uvedena interna preiskava, saj so se začeli pojavljati sumi, da ustavitev ministra ni bila naključna. Vendar je notranja kontrola sprva ugotovila, da je bil policijski postopek neoporečen. V začetku marca pa je anonimni "Jezni policist" medijem poslal Facebookovo korespondenco med člani sindikata policistov, iz katere je bilo razvidno, da so se nekateri policijski sindikalisti dogovorili za namerno zaustavitev ministra Koprivnikarja ob vračanju z dogodka proti domu.

Prvi epilog "policijske zarote" proti ministru je postopek izredne odpovedi sedmim policistom, med njimi predsedniku sindikata policistov Zoranu Petroviču. "Gre za vedenje, ki je absolutno neprimerno. Policisti so, če držijo vse navedbe, za svoje zasebne oz. sindikalne interese zlorabili policijska pooblastila. To je z vidika policijske dejavnosti najbolj zavržno dejanje," je dogovor policijskih sindikalistov komentiral Branko Lobnikar, predstojnik katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede na fakulteti za varnostne vede mariborske univerze.

Lobnikar, ki se ukvarja tudi s proučevanjem policijske integritete, sicer meni, da slovenski policisti zelo natančno vedo, kaj je prav in kaj narobe ter da se velika večina teh vedenjskih pravil drži. Posamezniki, ki so vpleteni v afero, pa so vsi zelo izkušeni policisti in so verjetno mislili, da se jim ne more nič zgoditi.

Prvi epilog afere Koprivnikar je postopek izredne odpovedi sedmih policistov. Ali je to primerna kazen za storjeno dejanje?
O končnem rezultatu disciplinskega postopka se bo vedelo šele, ko bodo preiskovalci dogodka zbrali vse relevantne podatke. Toda dejstvo je, da gre za vedenje, ki je absolutno neprimerno. Policisti so, če držijo vse navedbe, za svoje zasebne oz. sindikalne interese zlorabili policijska pooblastila. To je z vidika policijske dejavnosti najbolj zavržno dejanje. Policisti imajo za opravljanje svojih funkcij, kot so varovanje življenj ali zagotavljanje varnosti, z zakonom predpisano pravico do uporabe posebnih pooblastil in prisilnih sredstev. Uporabiti jih smejo zgolj takrat, ko opravljajo uradno nalogo. V nobenem zakonu ne piše, da lahko, za doseganje svojih pravic v sindikalnem boju, zlorabijo svoja pooblastila. Kar pomeni, da gre za vedenje, ki je absolutno nesprejemljivo, zato je tudi reakcija policijskega vodstva, čeprav je videti stroga, edina primerna.

Ali vsaj na videz stroga kazen ne nosi sporočila, da so politiki na neki način nedotakljivi? Najbrž ne gre za neki izredni primer, da je bil nekdo zaradi določenih razlogov deležen namernega policijskega nadzora.
Sporočilo je zelo enostavno. V tej državi smo vsi enaki pred zakonom in vsak je lahko predmet policijskega postopka. Če policisti ustavijo kogar koli, od predsednika vlade do običajnih državljanov, imajo enake pravice in možnosti. Nesprejemljivo se je dogovarjati, da se za zasebne interese zlorablja policijska pooblastila, ki jih lahko policisti uporabljajo le v skladu s predpisi. V tem primeru se je pač zgodilo, da je šlo za politika, ki je bil tarča policijskega "komplota". Ker ni bil všeč policijskim sindikalistom, saj se jim je zdel vzvišen. Če so na eni strani stavkovne zahteve policistov legitimne, je sredstvo, ki so ga med drugim izbrali za dosego svojih ciljev, popolnoma prepovedano. Osnovna predpostavka policijskega dela v demokratični družbi je, da so policisti nepristranski in vse svoje postopke izvajajo nediskriminatorno. To je osnovni pogoj za opravljanje njihovega dela. Če na takšne načine zlorabljajo svoja pooblastila, si spodkopavajo možnosti uporabe moči tudi v ostalih primerih. S tem si rušijo svojo legitimnost. Policijski sindikalisti so pri vseh državljanih zasejali dvom, da svojega dela na opravljajo zaradi občega dobrega, temveč zaradi partikularnih interesov.

Pooblastila, ki jih imajo policisti, najbrž marsikoga premamijo, da zlorabi svojo moč. Podobno kot pri nekaterih drugih poklicih, ne nazadnje tudi v politiki. Tisti, ki zlorabijo svojo moč za najrazličnejše interese, pa jo v Sloveniji prevečkrat odnesejo nekaznovano. Ali se policisti niso odločili za akcijo proti ministru, ker za podobna dejanja v preteklosti niso bili sankcionirani oz. se jih ni razkrilo?
Pri policistih in uporabi njihovih pooblastil velja nična toleranca. Škoda, ki nastane zaradi neumnega politika ali nesramnega univerzitetnega profesorja, je manjša kot pri nekom, ki ima po zakonu pravico omejevati z ustavo določene človekove pravice in svoboščine. Policisti imajo namreč pravico, da vstopajo v posameznikove človekove pravice in svoboščine. So eden redkih poklicev, ki lahko zato, da vzpostavijo red in mir ter zavarujejo življenja, uporabijo tudi strelno orožje. Socialno in psihološko gledano je razumljivo, zakaj se je to zgodilo. Razumem frustracijo policijskih sindikatov, in da policisti iskreno verjamejo, da vlada ne dela stvari pravilno in da ni izpolnila dogovorov, sprejetih s prejšnjimi vladami. Poganja z vlado pa se vlečejo tako dolgo, da je to popolnoma nesprejemljivo. Vlada je na neki način povzročila, da so se policisti spozabili. Vendar so policisti profesionalci, za katere veljajo standardi profesionalne etike in preko tega pač ne morejo iti.

Vendar se policisti niso prvič spozabili, kar se tiče profesionalne etike, saj je bilo razkritih kar nekaj primerov, kjer bi lahko šlo za podobna dogovarjanja. Ali je morda vzrok za to tudi izobraževanje policistov. Včasih se jih je vzgajalo že v srednješolskem izobraževanju, mlajše generacije pa so opravile zgolj polletne tečaje za varuhe zunanjih meja EU-ja, na katere so se številni prijavili, ker so pač bili v tistem trenutku brezposelni, ne pa zato, ker bi jih zanimalo policijsko delo.
Nekaj resnice je pri izobraževanju in usposabljanju policistov, saj se je za vsak poklic potrebno ustrezno socializirati. Za poklic policista ni dovolj, da imaš nekatere sposobnosti in pridobiš potrebna znanja, temveč moraš ponotranjiti vrednote tega poklica, in to veliko bolj, kot pri drugih poklicih. Čas socializacije v ta poklic je zelo pomemben. Danes si ne moremo privoščiti, da bi še vedno imeli srednjo policijsko šolo in štiriletno izobraževanje policistov. Z vidika pristojnosti opravljanja dela je zelo dobrodošlo, da imajo ljudje raznoliko izobrazbo, preden vstopijo v policijski poklic. Vendar je osnovno izobraževanje in dodatno usposabljanje ne delovnem mestu ključ do tega, da pridobiš prave profesionalce. Tečaji za usposabljanje policistov so se ukinili in zdaj lahko do policijskega poklica prideš, če opraviš višjo šolo, kar je primeren način socializacije za neki poklic. Dejstvo pa je, da imamo določeno populacijo policistov, ki so prišli do poklica po nekem hitrem, sicer glede znanj, veščin in in sposobnosti, zadosti dobrem tečaju. Umanjkala pa jim je socializacija v vrednote in vrline policistov. Zato bi bilo dobro, da bi v policiji okrepili mentorski ali inštruktorski model, kjer bi izkušeni policisti, ki so se izkazali kot primerni pripadniki profesije, mlade vključevali v poklic policista. Vendar je tu vedno vprašanje selekcije. Za policista vzameš tistega, ki to želi postati. Če policija potrebuje 200 novih policistov in se na to delovno mesto prijavi 500 ljudi, je izbira slabša, kot če bi se na eno prosto delovno mesto prijavilo sto kandidatov. Izobraževanje policistov je zaradi varčevalnih ukrepov v preteklosti zamrlo in vključevalo se je zgolj nadzornike državne meje, ki so jih s kratkimi tečaji prešolali in jim dali vsa policijska pooblastila. Zato ne gre pričakovati, da bodo ti ljudje tako močno zavzeti za policijsko delo, kot nekdo, ki je šel skozi temeljit proces izobraževanja in usposabljanja. Dejstvo je, da je poklic policista težak. Če se jih več prijavi na eno prosto delovno mesto, lahko izbereš tiste, ki čutijo poklic policista kot poslanstvo. Tisti, ki kasneje spoznajo, da to ni poklic za njih, hitro zapustijo policijske vrste. Fluktuacija mora biti v vsaki organizaciji, tudi v policiji, že zato, da pride do izmenjave idej. Če je fluktuacija prevelika, pa lahko predstavlja organizacijsko težavo. Dejstvo je, da so v zadnjih letih zaposlili veliko nadzornikov državne meje in so izbrali vse tiste, ki so pravno-formalno izpolnjevali pogoje. Toda posamezniki, ki so vpleteni v afero, so šli skozi vsa "stara" usposabljanja in o sebi razmišljajo, da so zelo izkušeni policisti. Še celo več. Tako izkušeni so, da so mislili, da se jim ne more nič zgoditi.

Pravite, da so mislili, da se jim ne more nič zgoditi. Notranja kontrola v policiji je zelo stroga, če prihaja do uporabe sile ali prisilnih sredstev. V tem primeru pa sprva ni odkrila zlorab položaja, saj je, kot so pojasnili na PU Kranj, lahko le zaslišala vpletene, ni mogla pa preveriti njihove komunikacije, saj nima pooblastil. Čeprav naj bi se na spletu pojavljale fotografije alkotesta, ki ga je opravil minister.
Tudi če si policist, imaš vse človekove pravice in svoboščine, vključno s pravico do zasebnosti pri komunikaciji. Zaradi tega je do razkritja podatkov prišlo s pomočjo "žvižgača". Nekoga, ki je poznal ozadje in je ocenil, da je to nesprejemljivo. Številne spremembe sistemov temeljijo na "žvižgačih". Nekdo, za zdaj ne dvomim, da je bil to policist, je ocenil, da je takšno ravnanje z vidika profesionalnosti nesprejemljivo. Pred tem pa je bilo nemogoče preverjati komunikacijo brez utemeljenih sumov, da je šlo za kaznivo dejanje. Poleg tega so policisti, kar se tiče postopka ustavljanja in preverjanja z alkotestom, to počeli popolnoma zakonito. Temu se v tej državi ne more nihče izogniti, če to počnejo z namero, da skušajo preprečiti vožnjo pod vplivom alkohola. Vendar so sindikalisti in policista, ki so ju pripravili, da sta ustavila ministra, to storili, ker jim minister s svojimi izjavami ni bil všeč in so ga skušali preplašiti. Policisti bi lahko s svojim dejanjem zamajali slovensko vlado in tudi prav bi bilo, če bi dobili ministra pri vožnji pod vplivom alkohola. Dejstvo pa je, da je bila njihova motivacija napačna in na ta način policisti ne smejo opravljati svojega dela. Državljani želijo verjeti, da policisti opravljajo svoje delo pravilno in imajo pravico le-to zahtevati, saj na naš račun in v našem imenu zagotavljajo varnost v skupnosti.

Torej bo imelo razkritje dogovarjanj pozitivne posledice tudi na delo policistov?
To je bila dobra lekcija, v kateri so se policisti in njihovo vodstvo zavedeli, da danes ni enostavno biti policist in da pravila obstajajo zato, da se jih spoštuje. Živimo v času, ki je precej drugačen, kot je bil pred dvema desetletjema. Takrat so ti lahko, če si poznal policista, vrnili odvzeto vozniško dovoljenje ali so kakšnemu vozniku, ki je imel preveč alkohola v krvi, to spregledali. Teh časov ni več.

Sami proučujete policijsko integriteto. Glede na podatke za zadnjih pet let, vsako leto v povprečju dobi izredno odpoved deset policistov, 20 pa opomin pred izredno odpovedjo. Ali je to veliko?
Da in ne. Vsako leto dobi kar nekaj policistov izredne odpovedi zaradi kršitev pravil. Vendar policisti letno opravijo stotisoče postopkov in zgolj nekaj je takšnih, ki so z vidika pritožb občanov upravičeni. Kar pomeni, da so kršitve redke. Sistem deluje tako, da tiste, ki najbolj kršijo pravila, izloči. Po mojih podatkih je okoli 60 policistov, ki so v zadnjem letu dobili dokončno ali pogojno odpoved delovnega razmerja.

To je nekaj manj kot odstotek vseh policistov (po podatkih policije je zaposlenih nekaj več kot 5100 uniformiranih policistov in okoli 2000 neuniformiranih).
Enkrat jih je več, drugič manj, vendar je pri tem pomembno dejstvo, koliko postopkov je opravljenih. Dejansko se redko zgodi, da policisti kršijo pravila, saj obstaja resna grožnja, da bodo sicer kaznovani. Raziskave kažejo, da policisti vedo, kaj je prav in kaj je narobe ter primerno ocenijo, da bodo lahko dobili ustrezno kazen. Policisti po naših raziskavah ne verjamejo le, da bodo tisti, ki si visoko v policijski hierarhiji, kaznovani za kršitve. Lahko verjamemo, da tudi policijski šefi kršijo pravila, vendar je med njimi bistveno manj odpovedi.

Imate morda podatke, zaradi česa je prišlo do izrednih odpovedi policistov?
Po navadi gre za prekoračitve policijskih pooblastil, povezanih z uporabo sile, ali pa so zagrešili klasična kazniva dejanja, kot so kraje ali podkupnine.

Ali so policisti sedaj bolj "pošteni", kot so bili pred 20 leti?
Biti policist pred 20 leti je bilo malce drugače kot danes. Policisti zelo natančno vedo, kaj je prav in kaj je narobe. Velika večina se teh vedenjskih pravil drži. Policisti so bili včasih veliko bolj prepričani, da lahko uporabijo fizično silo, saj jim to nekako pripada. Če so pred osamosvojitvijo nekoga aretirali, ni bilo nič nenavadnega, če so zlorabili fizično silo, pa se jim ni nič zgodilo. Danes so policisti takoj v suspenzu, če se ugotovi, da so zlorabili fizično silo. Če primerjamo slovensko policijo z drugimi policijami, raziskave kažejo, da imajo slovenski policisti zelo visoko stopnjo integritete. To je posledica razvoja družbe in ukrepov, ki jih je policija uvedla za krepitev integritete. Vendar v vsaki takšni organizaciji, čeprav se lahko vsi trudijo, prihaja do odklonov. Zelo pomembno je, da zna organizacija pri teh odklonih odreagirati. Ne samo da izloči te ljudi, temveč da razume, da je nezaželeno vedenje včasih posledica organizacijskih procesov in tudi razume, zakaj se je to zgodilo. Pred leti je bil najbolj pogost razlog za odpuščanja policistov namerno ali nenamerno izposojanje denarja, ki so ga policisti dobili od izrečenih kazni za kršitve cestnoprometnih prepisov. Lahko, da so si z njim plačali malico, ker niso imeli pri sebi svojega denarja. Nenapovedana kontrola pa je nato odkrila, da jim manjka denar in so jim avtomatsko izrekli izredno odpoved delovnega razmerja. Kasneje je policija ukinila gotovinska plačila kazni. Policisti zdaj izdajo zgolj položnico in verjetnost, da pride do omenjenih kršitev, je zdaj veliko manjša. Pri primeru sindikalistov si mora policijsko vodstvo postaviti vprašanje, ali so na sistemski ravni znotraj ali celo zunaj policije, mogoči ukrepi, ki bi preprečevali tovrstne zlorabe.

Koliko pa na delo in tudi na integriteto policistov vpliva politika. Z menjavo vlade je po navadi imenovano novo vodstvo policije. Nekateri generalni direktorji policije so bili s svojim vedenjem videti le kot "lakaji" svojih nadrejenih ministrov oz. predsednikov vlad.
Politiki dobijo oblast na demokratičnih volitvah in njihovi politiki je treba dopustiti, da ima vpliv na državne organe, kot je policija. Politika mora dati navodila, kaj so prioritete, npr. varnost v cestnem prometu, pregon voznikov, ki vozijo pod vplivom alkohola, pregon gospodarskega kriminala … Kako to narediti, pa je stvar policije in tožilstva. Politiki se ne smejo vtikati v operativne zadeve. Pomembno je, da najvišja policijska uprava postavi mejo med politiko in profesijo, tako da to razumejo tudi policisti na nižji ravni. Če pa bodo videli, da se generalni direktor brati s politiko, bodo tudi lokalni policisti to počeli z lokalnimi politiki in se z njimi dogovarjali po "politični liniji". Policijsko vodstvo je tisto, ki mora odločiti, koliko politike bo v policiji.