Matevž Tomšič je predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije in Fakulteti za družbene vede, pred kratkim pa je bila pod njegovim vodstvom na FUDŠ-u izvedena tudi raziskava o medijski svobodi in avtonomnosti.

Slovensko javnost vse bolj pretresa razpravljanje o pritiskih na medije. Z ene strani je mogoče slišati, da nanje pritiska vlada, z druge pa, da na novinarje pritiska kapital. Kako vi gledate na to, je avtonomija slovenskih novinarjev res ogrožena?
Do neke mere drži oboje. To dokazujejo tudi pogovori z novinarji, ki so bili opravljeni v okviru raziskave o medijski svobodi in avtonomiji, ki je potekala na Fakulteti za uporabne družbene študije. Pri tem se zastavljata dve ključni vprašanji: Prvič, ali je pritiskov zdaj kaj več kot v preteklosti in drugič, kako učinkoviti so ti pritiski. Predvsem glede pritiskov zdajšnje vlade bi lahko rekli, da se do zdaj niso izkazali za zelo učinkovite, saj osrednji mediji nikakor niso provladni, ampak prej nasprotno.

Kako potem komentirate peticijo 571 novinarjev, ki so premierja obtožili cenzure?
Kot rečeno, teženj zdajšnje vlade, da bi si zagotovila vpliv v osrednjih medijih, ni mogoče zanikati. Vendar podpisnikom omenjene peticije ni uspelo prepričljivo pojasniti, v čem naj bi bilo stanje pod to vlado slabše kot v preteklosti. Motijo tudi dvojna merila osrednjih novinarskih združenj (npr. društva novinarjev), saj so v preteklosti ob nekaterih očitnih primerih poseganja v novinarsko delo (npr. primer Ranc) bolj ali manj molčale. Tudi njihovi odzivi ob sovražnem prevzemu Maga so bili dokaj mlačni.

Kako sicer ocenjujete delo Društva novinarjev Slovenije in kako gledate na ustanovitev novega novinarskega združenja pod taktirko Petra Jančiča? Kaj po vašem pomeni ta »delitev« novinarjev?
Kot sem omenil, se je društvo novinarjev do zdaj večkrat izkazalo z dvojnimi merili, ki so nakazovali politično pristranskost njegovega vodstva. Ustanovitev novega društva je zato logična, se je očitno, da se nekateri medijski ustvarjalci ne morejo identificirati z obstoječim. Konkurenca je tudi na tem področju dobrodošla.

Vrniva se k Magu. Kakšen je vaš pogled na »prevetritev« na tem tedniku?
To je primer najbolj brezobzirnega obračuna z neposlušnimi medijskimi ustvarjalci, kar se jih je zgodilo po koncu komunističnega režima. Za povrh sta novi urednik in njegova namestnica Maga, ki sta operativno izvedla njegov prevzem – ki dejansko pomeni likvidacijo tednika – med podpisniki omenjene peticije, kar zbuja resen dvom o iskrenosti zavzemanja nekaterih za medijsko svobodo.

Delo novinarja kot psa čuvaja v Sloveniji očitno ni najbolj enostavno. To dokazuje tudi primer novinarja Tomaža Ranca, ki ste ga že omenili. Ta je pred sodiščem dokazal, da je policija nezakonito pridobila spisek njegovih telefonskih klicev.
Takšno delo nikjer ni enostavno, sploh pa ne v okolju, v katerem se je tradicionalno gledalo na novinarje kot na podaljšano roko nekih 'višjih' interesov. Da bi novinar lahko opravljal svoje poslanstvo, je potrebna predvsem osebna integriteta, pa seveda tudi ustrezno znanje.

Kaj vse spada pod pritiske na medije, novinarje?
Pritiski so lahko zelo različni, tako po izvoru, se pravi po tem, kdo jih izvaja, kot po stopnji intenzitete in sredstvih 'prepričevanja', ki so za to uporabljena. Najpogosteje se kot izvore pritiska omenja centre politične in ekonomske moči, čeprav niso redki tudi t.i. kolegialni pritiski, ki jih izvajajo sami novinarji na tiste njihove kolege, ki se ne vključujejo v 'glavni tok'. Kar se tiče uporabe metod za izvajanje pritiskov: sploh ni nujno, da so tisti pritiski, ki so najbolj očitni, tudi najbolj učinkoviti.

Odločanje o tem, kaj je v interesu javnosti in kaj ne, kaj objaviti in česa ne, v zadnjem času buri duhove. Kako gledate na Dnevnikovo objavo MZZ-jevega dokumenta (pogovorov med slovenskimi in ameriškimi diplomati glede priznanja Kosova)?
Takšno 'uhajanje' dokumentov je predvsem problem omenjenega državnega organa in ne toliko – ali pa sploh ne – časopisa, ki to objavi.