Koalicijske stranke se bodo v ponedeljek sešle na razvojni klavzuri, na kateri naj bi se dogovorile o ukrepih, ki naj bi pospešili razvoj slovenskega gospodarstva. Svoj pogled na klavzuro sta za MMC razkrila politični analitik Boštjan M. Turk in predsednik liberalne akademije Darko Štrajn.

Turk: Razvojna klavzura popolnoma nepotrebna
Politični analitik Boštjan M. Turk meni, da problem razvojne klavzure ne leži v tem, ali bo uspešna ali ne, ampak v tem, da je popolnoma nepotrebna. Sprašuje se, kako naj se vlada ukvarja z razvojem gospodarstva, ko pa je to na robu propada po vseh parametrih, od števila stečajev do števila brezposelnih. Po njegovih besedah je razvojna klavzura samo nekakšen zunanji manever, s katerim želi vlada prikazati, da je naravnana v prihodnost, ali pa želi s tem manevrom celo skriti temeljne distorzijske težnje, ki so znotraj koalicije zdaj že popolnoma očitne.

"To je zunanji PR, ki pa mislilm, da je neuspešen. Boljši PR bi bil, če bi vlada priznala, kje dejansko smo, in oblikovala neko širšo fronto za narodno rešitev ali pa povabila preostale k sodelovanju. To bi ljudje razumeli, tega pa ne bodo. Kako naj potem nekoga, ki je ali pa bo izgubil službo oz. dela v podjetju, ki se mu obeta stečaj, zanima, kako se bo vlada ukvarjala z razvojnimi vprašanji," trdi Turk.

"Tako, da si pri proračunu in drugih točkah pomaga z rezervnimi glasovi poslancev narodnosti in nepovezanih poslancev, na dolgi rok ni obstala še nobena vlada," je zatrdil. Pojasnil je še, da enostavno ne ve odgovora na vprašanje, ali bo koaliciji uspelo strniti vrste in pospešiti razvoj gospodarstva. Scenarij je po njegovem zdaj, ko koalicija nima več DeSUS-a in je razpeta med referendumom o pokojninski reformi in ustavno presojo tega referenduma, popolnoma nepredvidljiv.

"Učinki bodo mogoče vidni, če bodo mediji poročali bolj verodostojno"
Štrajn pričakuje, da bodo koalicijske stranke v ponedeljkovi razvojni klavzuri dosegle dogovor o tem, kako naprej. Meni, da je osnovna paradigma tega dogovarjanja takšna, da bi se dogovor dalo doseči, saj bo klavzura omejena na teme, okoli katerih se, ne samo pri strankah, temveč tudi v širši javnosti, lahko doseže konsenz, "da je na teh točkah nekaj bistvenega za postoriti oz. se skoncentrirati in fokusirati na njih kot temeljne elemente novega razvojnega koraka".

Koliko bodo v javnosti vidni morebitni pozitivni učinki dogovora koalicijskih strank, je po njegovem odvisno tudi od "zrcala". Trdi, da bodo, če bodo mediji, ki so v zasebni lasti in ki v glavnem sledijo neresnici in prodajnim številkam, kot na primer Kanal A, poročali bolj verodostojno, učinki mogoče vidni. Prepričan je, da na številnih področjih ministrstva delujejo dokaj strokovno, vendar dodaja, da pri tem kriza zamegljuje vse mogoče poglede.

"Še dodaten element vtisa, da je vlada neučinkovita, je pa seveda ta, da se neke uspešne zadeve sploh ne prikazujejo skozi medije, vsak spodrsljaj se pa prenapihuje. Nočem biti absolutni zagovornik vlade, saj vem, da so tudi kritične zadeve, ampak kljub vsemu tako kritične, kot se skuša prikazati v takšni medijski optiki, pa vseeno niso," opozarja Štrajn.

Štrajn: Janševa vlada bližje negativnemu idealu monolitne vlade
Glede sporov znotraj koalicije je povedal, da loči dve vrsti sporov. Eni so po njegovem zelo razdiralni in kontraproduktivni, drugi pa so spori, ki so v bistvu spopad idej in različnih zamisli oz. interesov. Kot pravi, ti vrste spori včasih proizvedejo tudi kaj pozitivnega. Poudarja, da je veliko bolje imeti vlado, ki se zna pogovarjati o različnih zadevah in v katere člani upajo zagovarjati različne poglede, kot pa neka monolitna vlada, v kateri se vse skupaj zdi v redu, "nato pa poči".

"Spori so zame znak, da vlada deluje. Jaz celo mislim, da če bi Janševa vlada, ki je bila bližje temu negativnemu idealu monolitne vlade, recimo dobila prejšnje volitve, bi bila v pogojih te krize direktno vidna prav katastrofa, tako je pa zdaj vidno samo to, da je stanje zaradi krize precej razsuto," meni Štrajn.

Druga stvar pa je, kot pravi Štrajn, tudi to, da je vlada ujeta med različne pritiske, npr. med delodajalce in delavce, med katerimi je težko najti zlato sredino, ki bi zadovoljila obe strani. To naj bi povzročilo, da so tisti, ki naj bi načelno podpirali to levo vlado, globoko razočarani, saj naj se vlada ne bi obnašala kot levičarska, temveč kot zelo sredinska vlada, pri čemer naj bi nekatere njene poteze nakazovale, da bi lahko bila tudi socialna vlada, vendar je teh potez po njegovem premalo.