O njegovi smrti je prvi poročal spletni portal 24ur.

Med letoma 1980 in 1990 je bil zaposlen na strokovnih in vodstvenih mestih v več gospodarskih družbah, med drugim v Iskri Avtomatiki in Iskri Delti v Ljubljani.

Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v zboru občin, tri leta je bil tudi predsednik zbora občin Skupščine Republike Slovenije. Med letoma 1990 in 1992 je bil član ustavne komisije Skupščine Republike Slovenije, ki je pripravila osamosvojitvene dokumente in Ustavo Republike Slovenije. Leta 1992 je postal član parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope in istega leta tudi član parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).

V letih 1993 in 1994 je opravljal funkcijo notranjega ministra v vladi Janeza Drnovška. Čas njegovega ministrovanja je bil notranjepolitično napet, zaznamovala ga je afera Depala vas. Z mesta ministra je odstopil leta 1994.

Po izteku mandata je v Drnovškovi vladi, oblikovani po volitvah 2000, prevzel resor za pravosodje in ga ohranil tudi potem, ko je sredi mandata vlado prevzel Anton Rop. Aprila 2004 je vladajoča koalicija razpadla in Bizjak je z mesta ministra odstopil.

Bizjak je mandat varuha človekovih pravic nastopil septembra 1994, pred tem je bil podpredsednik stranke Slovenskih krščanskih demokratov. V stranki je opravljal več vidnih funkcij, do izvolitve za varuha človekovih pravic je bil podpredsednik stranke.

Leta 2005 je odšel v Bruselj na sedež Sveta EU, kjer je do 2011 zasedal visok položaj generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve. Po vrnitvi v Slovenijo se je novembra 2012 upokojil.