Proti koncu 1. svetovne vojne je zaradi zahtev vse močnejših nenemških narodov po priznanju njihovih pravic in avtonomnosti razpadla Habsburška monarhija. Slovenci so se skupaj s Hrvati in Srbi iz Avstro-Ogrske združili v samostojni državi, ki pa ni dobila mednarodnega priznanja. Tudi zato in zaradi nerešenih mejnih vprašanj so se hitro začela pogajanja s Kraljevino Srbijo, da bi se združili v enotno državo. Že čez mesec dni, 1. decembra 1918, je srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević razglasil zedinjenje Kraljevine Srbije, Črne gore in Države SHS v Kraljevino SHS.

Velike socialne, gospodarske in kulturnozgodovinske razlike med posameznimi deli kraljevine so že v prvih mesecih povzročale etnične in mednacionalne napetosti, ki so ob srbskem teženju k centralistični ureditvi prerasle v množična protestna gibanja in krvave spopade. Nezadovoljstvo je bilo tudi na Slovenskem iz dneva v dan večje, še posebej ker se je vprašanje določitve meja iztekalo v škodo slovenskega ozemlja.

Centralizem proti avtonomizmu
Šele konec novembra 1920 so izvedli volitve v ustavodajno skupščino, ki je nato pripravljala predloge za ustavo. Pogledi na prihodnjo ureditev kraljevine so bili zelo različni. Razvil se je spopad med centralisti, ki so zahtevali enotno južnoslovansko državo, v kateri vse državne zadeve izvajajo osrednji organi oblasti (kralj, vlada in skupščina), in avtonomisti, ki so želeli državo razdeliti na zgodovinske enote, ki bi imele določene avtonomne pristojnosti.

Največja slovenska stranka Slovenska ljudska stranka je vse skozi v svojem programu zagovarjala avtonomizem, poleg njenih pa so med slovenskimi poslanci v ustavodajni skupščini tak koncept zagovarjali le še zastopniki Narodno socialistične stranke. SLS je pripravil tudi svoj koncept ustave, po katerem bi šest avtonomnih pokrajin (ena bi bila Slovenija) uživalo obsežno samoupravo, imelo nekatere zakonodajne pristojnosti, njihovi izvršni organi pa bi bili odgovorni osrednji vladi v Beogradu. Na Slovenskem je ta program dobil široko podporo.

Sprejeta le z navadno večino
Razprava je trajala pol leta in se na koncu obrnila v centralistično smer, ki so jo zagovarjale srbske stranke, vlada in dvor. 28. junija 1921 se je odvilo glasovanje, v katerem pa iz protesta nista sodelovali največja slovenska in hrvaška stranka ter komunisti. Ustava je bila potrjena s skromno navadno večino, čeprav je bila mednarodna praksa, da se temeljni državni dokument sprejme z dvotretjinsko večino. Med slovenskimi strankami so zanjo glasovali le liberalci (Jugoslovanska demokratska stranka, ki je na volitvah dobila 7,76 % glasov) in Samostojna kmetijska stranka (20,8 % glasov na volitvah). Stranke, ki so predstavljale 71 % slovenskih glasov pa se s takšno ustavo niso strinjale.

Ustava je uzakonjala parlamentarno dedno monarhijo, centralizem in unitarizem. Oblast je sicer delila na tri veje, a je kraju dajala ogromna pooblastila. Potrjeval je zakone, razpuščal parlament, imel odločilno vlogo pri postavljanju vlad, bil je vrhovni poveljnik vojske, ministri so mu morali priseči zvestobo, imenoval je sodnike in jih lahko tudi zamenjeval. S tem je ustava kralja postavljala nad vse tri veje oblasti, pri tem pa sam ni bil odgovoren nikomur.

»Tri plemena enega naroda«
Čeprav je vidovdanska ustava imela nekatere liberalne poteze in je bila med takratnimi ustavami dokaj napredna, saj je državljanom zagotavljala tradicionalne državljanske pravice, svobodo tiska, govora in združevanja, socialne pravice in agrarno reformo, pa so te določbe v glavne ostale neuresničene. Slovenci, Srbi in Hrvati so tvorili tri plemena enega naroda, s čimer so jim želeli odvzeti narodno individualnost, drugih narodov pa ustava sploh ni priznala.

Državo je razdelila na 33 oblasti, ki niso upoštevale zgodovinskih in narodnostnih mej, ampak le po ekonomskih merilih. Slovenija je bila razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, ki pa nista imeli avtonomnih pristojnosti.

Sprejeta na srbski nacionalni praznik
Sanje o narodni avtonomiji so se Slovencem s tem znova razblinile, vidovdanska ustava pa je bila za vse nesrbske narode, celo za vojvodinske Srbe in Črnogorce, prisilni jopič. Nasprotja, ki so pretresala državo od njenega nastanka, je še poglobila. Pomenljiv je bil predvsem dan, na katerega so jo sprejeli. Na dan svetega Vida je namreč obletnica bitke na Kosovu in atentata na avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu. 28. junij je tudi srbski nacionalni praznik.

Viri:
- P. Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države
- Slovenska novejša zgodovina
- D. Nećak in B. Repe: Oris sodobne obče in slovenske zgodovine