S tem je ustavno sodišče ugodilo pobudniku ustavne presoje, ki ni mogel izpodbijati očetovstva starejše hčerke. Ustavno sodišče meni, da ukinitev pravne vezi med očetom in otrokom, kadar ta ne ustreza biološki resničnosti, ne bi smela biti omejena s petletnim rokom.

Ustavno sodišče namreč meni, da lahko dvom posameznika o biološki povezanosti s svojimi otroki pomeni hudo psihološko breme in negotovost. Za domnevnega očeta lahko to pomeni tudi težave v socialnih odnosih, kar spodbuja občutke ponižanja in znatno vpliva na njegov ugled in dobro ime. Poleg tega pa ima pravno priznanje tudi številne premoženjske in nepremoženjske pravne posledice.

Zato sodišče meni, da je bil objektivni petletni prekluzivni rok poseg v očetove človekove pravice. Nezmožnost prekiniti pravne vezi med otrokom, kadar ta ne ustreza biološki resničnosti, je namreč, kot pravi sodišče, kršitev 35. člena Ustave.

Ostaja pa subjektivni rok enega leta, kar pomeni, da lahko oče sodno izpodbija očetovstvo najpozneje v enem letu, odkar je izvedel za okoliščine, ki spodbujajo dvom o biološki povezavi z otrokom.