Pred osrednjo, mednarodno komemoracijo osvoboditve nacističnega taborišča v Avstriji je pred slovenskim spomenikom, odkritim l. 2004, potekala slovesnost v spomin na umrle slovenske taboriščnike. Izmed 4.153 interniranih Slovencev jih je umrlo 1.500.

V Mauthausen pri Linzu je bilo med letoma 1938 in 1945 interniranih skoraj 200.000 ljudi. Zadnje usmrtitve so se dogajale 5. maja 1945, 7. maja pa so ga zavezniki kot zadnjega osvobodili. Z mučenjem, stradanjem, prisilnim delom v obratih oboroževalne industrije, s streljanjem ter z drugimi metodami je bilo usmrčenih okoli 102.800 jetnikov.

Namenjeno razčlovečenju in iztrebljenju
Pogled na taborišče, grajeno iz granita, ki so ga iz bližnjega kamnoloma prenesli sami zaporniki, obdano s stražnimi stolpi in bodečo žico, pa besedah nekdanjih internirancev še vedno vzbuja tesnobo. Okoli glavnih zgradb so še vedno ohranjene barake, v katerih je prebivalo po 500 zapornikov, v sklopu taborišča pa so bili tudi kuhinja, trije krematoriji, hala za raztelešanja, plinska celica, bolnišnica (ki pa ni služila svojemu temeljnemu namenu), kopalnica in železna traverza za obešanje, kletni prostori pa so bili namenjeni streljanju.

Mauthausen je imel tudi dislocirano enoto v Sloveniji. Spominski park je urejen na ozemlju, kjer je še danes viden tloris nekdanjega taborišča. V delavskem taborišču je v letih 1943-1945 v nemogočih razmerah več kot 1.000 jetnikov gradilo današnji predor na Ljubelju.