Razporejeni smo bili na razne lokacije v okolici ožjega mejnega prehoda. V popoldanskem času je bil mejni prehod povsem osamel, še zaposleni v Freeshopu in delavci Kograda so zapustili delovna mesta. Okrog 16.30 je na mejni prehod pripeljal vlačilec iz Avstrije. Kaj je bilo v njem, ni vedel nihče.

Okrog 17. ure sta se na mejni črti srečala Marko Pogorevc in ostali miličniki ter komandant karavle s spremstvom, ki je naše povprašal, kaj je bilo v vlačilcu. Pogorevc mu je odvrnil, da je bila pošiljka ambrus in pozval našega miličnika, da naj mu enega pokaže, kar je tudi storil. Na koncu smo izvedeli, da smo imeli samo tega enega. Promet na mejnem prehodu ni več potekal, le tu in tam je mimo pripeljal kakšen avtomobil.

Okoli 18.30 se je vse tako umirilo in potihnilo, da bi lahko slišal še muho v zraku. Z večerom se je tudi pooblačilo in ponoči močno deževalo, vsi mi pa smo bili na položajih. Spomnim se, da so v bližini gradili ali prenavljali hišo. Tam smo si izposodili betonske kvadre in si naredili položaje. Zelo dobro se spomnim Aleksandra Malega, ki ga do tedaj nisem poznal. Na večer pred petkom je prinesel steklenico viskija in dejal, da ga je sicer za vse premalo, ampak naj bo. Mislim, da je steklenica ostala nedotaknjena. Proti jutru, ko se je začelo jasniti in so sončni žarki zasijali skozi oblake, je na mejnem prehodu nastala mrtva tišina, slišalo se je samo žvenketanje verig živine iz bližnjega hleva.

Spominjam pa se, da je okoli tretje ure zjutraj na mejni prehod pripeljalo vozilo, v njem sta bila Boris Raj in Drago Kos. Okoli 8. ure so se na prehodu spet srečali vodilni miličniki in predstavniki iz karavle. Po krajšem pogovoru so se vrnili v karavlo. Ob 9. uri so do mejne črte prišli avstrijski cariniki in novinarji. Prinesli so nam čokolado in nogavice. Ko so se končali prijateljski pogovori, so se umaknili in zopet je nastala mrtva tišina. Okoli 10. ure se nam je izmuznil naš Marko Pogorevc. Po ozki poti se je podal v karavlo in se tam pogajal z oficirji. S komandantom Cvitanovičem sta se poznala, saj sta v Beogradu skupaj študirala na vojni akademiji. Po pričevanju vojakov, ki so se pozneje predali, so imeli sliko Pogorevca in nalogo, da njega, če bi prišlo do spopada, ne smejo ustreliti.

Med tem časom se je mejnemu prehodu približal vojak JLA, po rodu Slovenec z Bleda. Ko smo mu prigovarjali, naj pristopi k nam, čez cesto, je dejal, da so ga poslali kot provokacijo, če pa bi prestopil cesto, bi ga pokončal ostrostrelec, ki je ves čas prežal nanj. To mi je pripovedoval pozneje, ko je bil v zbirnem centru v Kulturnem domu v Starem trgu.

Okoli 10. ure se je Marko vrnil in kmalu zatem so se začeli po ozki stezi, ki je povezovala mejni prehod in karavlo, spuščati vojaki s svojimi starešinami. Spomnim se, da so na avtomobilsko prikolico, ki je bila po naključju tam, začeli polagati orožje in vojaško opremo. Potem smo vse vojake, ki so bili zelo prestrašeni, pogostili s sendviči in sokom, za kar so nam bili zelo hvaležni. Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev, ki so nam razložili, da so bili prepričani, da so nas napadli Avstrijci. Medtem smo na mejnem prehodu namestili mejno tablo z napisom Republika Slovenija in sam sem imel čast, da sem na drog dvignil slovensko zastavo.

Ko se je stanje malce umirilo, me je Marko Pogorevc zadolžil za vozili, ki sta ostali v karavli, da jih pripeljem na varno. Vozili sem parkiral v gozdu in ju zamaskiral tako, da ju ni bilo mogoče opaziti. Na vozilo TAM pa smo naložili orožje, ki sem ga moral dostaviti na žago na Viču. Za spremstvo mi je bil določen miličnik Marjan Žganec. Ko sva se peljala proti Viču, sva se spogledala in dejala, kaj pa, če naju napade teritorialna obramba, saj je bilo vozilo od JLA, vendar se je vse lepo končalo in sva se varno vrnila na naše zborno mesto.

Po pregledu karavle in okolice smo ugotovili, da so imeli polne kotle kuhanega pasulja in zelja, a se ga nismo dotaknili. V dveh šotorih, ki so jih postavili pred karavlo, ker so dobili okrepitev, so imeli dva še nesestavljena topa. Moram reči, da so imeli teren okoli karavle dobro raziskan in so poznali vsako drevo in grm. Naše položaje na mejnem prehodu so imeli na dlani in če bi se vnel boj, bi bilo žrtev med nami veliko.

Po dveh dneh, ko so se razmere na mejnem prehodu normalizirale, smo se vrnili v svoje enote.