Očitajo vam, da poročilo Računskega sodišča glede nabave zaščitne opreme sovpada s časom poskusa zamenjave aktualne vlade.

To je popolno naključje. Računsko sodišče je začelo to revizijo pozno spomladi na zahtevo praktično vseh parlamentarnih strank oziroma na prošnjo državnega zbora. Nihče takrat – niti oni niti mi nismo mogli pričakovati, da bi lahko prišlo v čas kakšne politične turbulence. Vendarle gre samo za osnutek revizijskega poročila, tako da mi res ni jasno, zakaj takšni napadi, pritiski, pričakovanja ne nazadnje v povezavi s tem poročilom.

Sprašujem tudi zato, ker je nekdanji zaposleni na zavodu za blagovne rezerve Ivan Gale spomladi zapisal, da ko je bil na sestanku pri vas glede postopka nabave zaščitne opreme, ste po njegovih besedah rekli, ko je predlagal, da bi dokumentacijo predal policiji, da lahko pride do vladne krize.

To ne bo čisto res. Ko sva bila s sodelavcem na obisku na zavodu za blagovne rezerve, kjer so pravzaprav predstavili zelo kritično situacijo v tistem trenutku, smo jim svetovali, naj pravzaprav vse dokumentirajo, spravijo in nato posredujejo organom pregona, če mislijo, da je prišlo do kaznivih dejanj. In tudi nam sporočijo, kaj se je po njihovem mnenju dogajalo. Ta drugi del pa pozneje ni bil realiziran. Tako da se temu obisku res posveča prevelika pozornost.

Torej ne, da naj ne pošiljajo policiji.

Ne.

13 pogodb ste predali policiji, vem, da o podrobnostih ne morete govoriti. Ali lahko poveste za sume katerih kaznivih dejanj gre oziroma ali teh pogodb policija ni imela? Policija vodi tudi predkazenski postopek.

Gre za tistih 13 poslov, s katerimi so dodatni posli tistim, s katerimi se po našem vedenju policija že ukvarja oziroma po našem vedenju, toliko kolikor je policija komunicirala z nami. Ocenili smo, da so v teh poslih okoliščine takšne, ki lahko nakazujejo na znake storitve različnih kaznivih dejanj. To smo dobro dokumentirali. To je tudi sicer praksa, ki jo Računsko sodišče dela. Če bi policija ali pa kakšni drugi organi potrebovali še kakšno dodatno informacijo, smo jim seveda na voljo.

Oškodovanje javnih financ, lahko vsaj to poveste?

Počakali bomo nekaj časa s temi komentarji.

Omenili ste slabo sodelovanje z ministrstvom za gospodarstvo oziroma počasno sodelovanje pri dobavi dokumentacije. Gospodarski minister Počivalšek je tvitnil, da z vsemi organi polno sodelujejo in bodo še naprej, da se zadeve razčistijo. Minister pa želi verjeti, da postopki tečejo neodvisno od dnevne politike. Očital vam je tudi, da ste tiskovno konferenco imeli na dan sveta stranke in da ste pošiljali vprašanja, ki so že vnaprej nakazovala na krivdo.

Verjemite mi, če česa ne spremljam, je to, kdaj imajo stranke svete strank oziroma kakšne druge sestanke. O tem niti približno ne vem in niti ne vidim razloga, zakaj bi to spremljal. Enostavno je bil interes medijev takšen, da se ni drugače učinkovito dalo organizirati dneva, sicer bi moral praktično vsakih pet minut odgovarjati na različna vprašanja novinarjev, utemeljena in nekatera neutemeljena, tako da o tem ne bi vedel ničesar povedati. Teh 120 vprašanj, ki jih je Računsko sodišče v več mesecih podalo revidirancu, konkretno pristojnemu ministrstvu, pa so utemeljena vprašanja. Meni je žal, da jih ne moremo objaviti, ker ko bi videli vsebino, bi seveda razumeli, da ne gre za nobena kapciozna vprašanja, da ne gre za nobena vprašanja, ki bi bila problematična z vidika že kar vnaprej obsojanja. Komentar ministra je pravzaprav čuden. Mislim, da zdaj velja to energijo usmeriti v pojasnjevanje tistega, kar je v poročilu zdaj zapisano.

In na to zdaj čakate. Revidiranci imajo zdaj čas za odgovore na vaše ugotovitve?

Sem zelo zadovoljen, da so revizorji opravili svoje delo, kajti naš načrt je bil pravzaprav končati revizijo v letošnjem letu. Zato je pravzaprav prišlo do nekega velikega pritiska tudi z moje strani, ker se svojih načrtov moramo držati. Zdaj smo prišli na točko, kjer se bodo vsi lahko opredelili ne o nekih domnevah, ne o nekih insinuacijah, ampak konkretnih zapisih, stavkih, besedah v našem revizijskem poročilu, ki je zelo obsežno, približno 250 strani. To je to, kar so si pravzaprav vsi želeli. Samo opredeliti se do tega, da že enkrat razčistijo vse pojme in vse, kar se je takrat dogajalo. Zakaj? Zaradi tega, da se nam ne bi verjetno nikoli več ponovilo kaj takšnega. Takšne kritične situacije se lahko seveda še zgodijo.

Ali se je že kdaj zgodilo vam ali pa vašemu predhodniku, da je moral namestnika zamenjati, kot ste vi storili pri podpisu tega poročila z Jorgom Kristjanom Petrovičem?

Že prej sem imel nekaj slabih izkušenj, nekaj postopkov, kjer je zelo zelo dolgo trajalo podajanje soglasja ali nesoglasja, kot predsednik Računskega sodišča sem pristojen za to, da imenujem namestnika, ki na neki način lahko sodeluje pri izvajanju revizije. Ne more nanjo vplivati, lahko daje soglasje na nesoglasje, in ker ni bilo komunikacije, ker praktično ni dvigoval telefona, ker se ni udeleževal sestankov o tej reviziji in nekaterih drugih temah, sem se odločil za korak, za katerega bi se odločil vsak menedžer v zasebnem sektorju. Menedžer v zasebnem sektorju bi se odločil verjetno še za kaj bolj radikalnega. Ker sem pač talec tega, da delam v javnem sektorju, moram pa seveda verjetno dati kakšne druge ukrepe.

Glede sestanka s premierjem Janšo, če smo prav razumeli, je on želel ta sestanek. Najbrž ni edini razlog samo vaša prezasedenost.

Ne moja in ne njegova prezasedenost verjetno ni edini razlog. Mislim, da je bil ta sestanek želen v res mogoče malo neprimernem času. Sestanek sem pričakoval nekaj mesecev prej, ko se je vladajoča koalicija odločila, da umakne iz parlamentarne procedure zakon o Računskem sodišču s spremembo zakona, za katero smo delali leto in pol in bi bili lahko še bolj učinkoviti. To sem globoko prepričan. Mogoče celo do te situacije zdaj sploh ne bi prišlo v tej reviziji. Ampak do tega sestanka ni prišlo. Se pa, verjemite, pa naj se sliši še tako cinično, zelo veselim tega sestanka, ker obstaja toliko javnofinančnih tem, ki jih je Računsko sodišče odprlo, da bi verjetno morala sedeti kakšen dan, dva.

In tudi verjetno niso neobičajni. Veliko je bilo dvomov predvsem na spletu, ali se takšni sestanki sploh spodobijo.

Mislim, da so celo nujni, ne da se ne spodobijo.

Vaše delo pri Fifi. KPK je dobil prijavo pred dnevi, ali gre za navzkrižje interesov. Ampak KPK pod vodstvom Štefaneca je o tem že odločil. To je Štefanec potrdil. Ampak to mnenje, da ne gre za navzkrižje interesov, se na KPK-ju ne najde v arhivu. Torej, to mnenje imate, dokazljivo, ne gre za navzkrižje?

Pri mojem delovanju na Fifi ne more iti za konflikt interesov. Prvič, Fifa v ničemer ne poseže v javnofinančna sredstva Republike Slovenije. Drugič, ni gospodarska družba, ampak je registrirana po civilnem zakoniku Švice kot društvo, kot asociacija. Zato ne nazadnje tudi to delo lahko opravljam. Prijavljal sem celotne spremembe premoženja in upam, da KPK tudi tega ni izgubil. Mislim, da ne. Z vsemi spremembami premoženja so bili seznanjeni in ne nazadnje so bili plačani vsi davki in prispevki v obeh državah. Naj za ilustracijo povem, da sem v štirih letih, da sem si seveda izračunal, plačal skoraj 350 tisoč evrov davkov in prispevkov samo v Republiki Sloveniji. Iz javnih sredstev pa sem prejel približno 150 tisoč. Ne vem, kje bi bili oškodovani slovenski davkoplačevalci in kje nastane konflikt interesov.

Veliko se je govorilo o tem, govorite, da je to neprofitna dejavnost, pa potem zaslužek, to so nekateri zapisali. Kaj ste mislili s tovarno laži v povezavi s temi dilemami?

Najprej je treba poudariti, da o neprofitnem delu sem seveda govoril o Fifi kot neprofitni organizaciji, ki seveda razpolaga z res veliko denarja. Če ne bi razpolagala s tako veliko denarja in zaslužki, ne bi mogla financirati nogometa po celem svetu, še nekoliko več Uefa. Brez njih bi nogomet praktično v nekaterih državah zastal. Kar se pa tiče tovarne zlobe, o kateri sem govoril, sem se pa pravzaprav o tej tovarni veliko naučil, ker te domnevne afere pridejo na plano takrat, ko so potrebne. Štiri leta pred tem je bil mir. Vsi so vedeli o tem. Isti portali, isti uredniki, so pravzaprav pohvalno pisali o tem. Naenkrat pa nastopi težava. Naučil sem se, kje ima ta tovarna svoje obrate, kdo so delovodje te tovarne in kdo pravzaprav vse skupaj vodi. S tvitosfero in s to energijo Slovenija ne pride nikamor, niti peš do Kočevja.

Za konec – covid-19 in njegov vpliv na javne finance.

To je tema, o kateri se velja pogovarjati. Ne nazadnje smo se bili primorani na neki način precej zadolžiti v letu, ki je za nami, skorajda šest milijard. Vsak Slovenec je pravzaprav na novo zadolžen za tri tisoč evrov. Upam, da bomo pametno porabili ali pa da smo pametno porabili ta denar. Seveda pa je neki grenak občutek, da nas ti krizni časi pravzaprav ujamejo v trenutku, ko vidimo, da politika, pa ne samo trenutna, že nekaj časa, morda desetletje ali pa celo več, enostavno ni sposobna velikih odločitev, da se pregovarjajo pravzaprav o sencah. Velike stvari pa gredo mimo, ker se nismo sposobni odločiti ne o dolgotrajni oskrbi ne o našem ogljičnem vtisu. V vseh ključnih javnofinančnih vprašanjih pravzaprav sploh ne pride do odločitev. To je resen problem. Covid k temu seveda ni nič pomagal.