Rek "delu čast in oblast" zveni, morda še posebej ob prvem maju, prazniku dela, prazno s pridihom absurda. Delavci nimajo oblasti niti nad lastno usodo, v razmerah, v katerih živijo in delajo, pa je na udaru tudi njihova čast. Prekarnost, ki se vsiljuje kot povsem osnovna okoliščina sodobne kapitalistične družbe, je del vsakdana vedno večjega števila delavcev in delavk neodvisno od tipa dela, ki ga opravljajo. A gotovo so najranljivejši med nami prav migrantski delavci.

Ob prazniku dela tako na MMC-ju podajamo izkušnji dveh izmed njih, Branka Vasića iz Bosne in Hercegovine in Vere Dimitrovske iz Makedonije. Kakšen je položaj migrantskih delavcev v Sloveniji, morda najbolje ponazori že to, da smo na željo sogovornikov njuni imeni zaradi strahu pred morebitnimi dodatnimi težavami spremenili.

49-letni Vasić in 35-letna Dimitrovska delata oziroma sta delala v različnih panogah, njuni osebni okoliščini sta zelo različni, nekaj pa ju vendarle druži - negotovost, ki izhaja iz stalne začasnosti njune zaposlitve.

Minimalna plača na račun, preostalo na roko
Vasić, po izobrazbi gradbeni tehnik, je prišel v Slovenijo oktobra 2007, ves ta čas pa dela v gradbeništvu kot tesar in zidar. Izkušnje z delodajalci so slabe, pravi. Razlogov je več, kot prvega pa izpostavi neredno izplačevanje plač. To je izkušnja že od samega prihoda v Slovenijo. Tako tri mesece plačo prejema redno, nato pa z zamudo, in to se ponavlja, odkar živi in dela tukaj. Izgovor delodajalcev je vedno enak, pravi, in sicer da tudi oni niso prejeli plačila.

Na mesec prejema do 1.000 evrov, pojasni, a številka je zavajajoče visoka. Delodajalci namreč delavcu na račun izplačajo le minimalno plačo (kar je tudi osnova za izračun pokojnine), plačilo za preostale opravljene ure dela pa prejmejo delavci na roke. "Takšna je praksa pri vseh delodajalcih," pove Vasić. V osmih letih dela pri devetih različnih delodajalcih mu je namreč le eden izmed njih celotno plačo izplačeval zakonito, torej na njegov bančni račun.

Delavec tako na mesec oddela recimo 250 ur, na plačilni listi jih je dokumentiranih le okoli 180. Da bo dobil plačilo za preostalih 70 ur v gotovini, je brez izjeme stvar ustnega dogovora oziroma pogoj delodajalca, pojasni Vasić, to pa delavcu izjemno oteži izterjavo v primeru neizplačila dela plače. Prav neizplačilo dela plače, ki presega minimalno plačo, je bil vedno razlog za spor z delodajalci.

Vasićeva urna postavka je 4,5 evra neto, kar velja za vse opravljeno delo, tako ob koncih tedna kot nadure. Dela se tudi po 12 ur na dan, pravi. Režim plačevanja na roke pa pomeni tudi, da delavcu ni v interesu uporabiti dopusta, ki ga sicer lahko. Vsaka ura dela pride prav, pravi Vasić.

Inšpektor: Ne morem vam pomagati, to je kaos
Leta 2011 mu delodajalec ni plačeval osnovnega zdravstvenega zavarovanja, je dejal. Pritožil se je na inšpektorat za delo, kjer mu je inšpektor dejal le, da mu ne more pomagati, češ da je gradbeništvo kaos. Lahko pa vam pomaga sodišče, mu je po Vasićevih besedah dejal inšpektor. To je bil trenutek, ko se mu je dokončno porušila slika o Sloveniji, ki jo je kljub težavam še gojil.

Težava je v tem, da inšpektor sicer napiše prijavo, jaz pa bi moral na sodišče, pojasnjuje. "Odvetnik pa stane, mar ne?" Kot je dejal, je imel v zadnjem sporu srečo, da je prejel brezplačno pravno pomoč, tako da mu je uspelo izterjati dolg, sicer bi nanj lahko pozabil. Dva delodajalca sta mu sicer še vedno dolžna nekaj denarja, a je ta dolg tako rekoč že odpisal. Sam se je odločil za pritožbo na inšpektorat za delo, številni njegovi kolegi pa se to bojijo narediti.

Delodajalci zelo solidarni - med seboj
Delal je izključno za bosanske in makedonske delodajalce v Sloveniji, tudi za podizvajalce podizvajalcev. Kot je dejal, se zdi, da se delodajalci med seboj dogovarjajo, koliko in kaj bodo plačevali delavcem. Kot da imajo svojo zbornico, je dejal. Odstopanja med njimi so zelo majhna. "Med seboj so zelo solidarni," je dodal Vasić.

Tudi le nekajdnevne pogodbe
V osmih letih dela v Sloveniji Vasiću ni uspelo pridobiti zaposlitve za nedoločen čas. Pogodbe so večinoma trajale le nekaj mesecev, zdajšnja se izteče decembra. "Najkrajša pogodba, ki sem jo imel, je bila za 16 dni, najdaljša pa za leto dni," je dejal. "Iz meseca v mesec tako ne vem, ali bom še imel delo, ne vem niti, ali bom prejel plačilo za delo, ki sem ga že opravil."

Delovanje gradbenih podjetij, pri čemer gre, kot pravi, večinoma za podjetja s štirimi ali petimi delavci, označuje za "napol črno". Pred prihodom v Slovenijo ni pričakoval, da bi država lahko dopuščala takšno ravnanje delodajalcev, za katere se mu zdi, da zakoni ne obstajajo. Vasić ne razume, zakaj država dopušča odpiranje takšnih podjetij in to, da jih odpirajo ljudje brez kakršnih koli kvalifikacij.

V 80. letih edina težava nizka plača
Vasić ima izkušnje tudi z delom v socialističnem sistemu nekdanje Jugoslavije. Konec osemdesetih let je namreč delal na Hrvaškem na železnici. Takrat je bila edina težava prenizka plača, pravi. "A ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je takrat vsaj deloval neki sistem, danes pa sistema ni." Kot je dejal, takrat "plačevanje prispevkov in zdravstvenega zavarovanja ter malice sploh ni bilo pod vprašajem". Ne da se primerjati takratnih časov in današnjih, meni Vasić.

V Sloveniji ni dobro, v BiH-u slabše
Slab položaj migrantskih delavcev širi v BiH-u slabo sliko o Sloveniji, a je tam, pravi Vasić, tako slabo, da kljub slabim izkušnjam delavci še vedno prihajajo sem. "Slovenija ni obljubljena dežela, a je zdaj morda edina mogoča," pojasnjuje razloge za prihod bosanskih delavcev v Slovenijo.

V času, ki ga je preživel v Sloveniji, je bil prisiljen prejemati tudi socialno pomoč in celo pomoč dobrodelnih organizacij. "To je zelo neumen občutek," je glede tega, da je po 20, 30 letih težkega dela moral prejemati pomoč dobrodelnih organizacij, dejal Vasić.

Delo, delo, delo, BTC ...
Vasićevo življenje sestoji iz šestdnevnega delavnika, vsakih od 15 do 20 dni pa gre domov v Bosanski novi/Novigrad. Ker živi v najetem stanovanju v ljubljanskih Novih Jaršah, ki ga deli s sostanovalci in zanj plačuje okoli 150 evrov mesečno, proste nedelje preživi predvsem v BTC-ju in ob druženju s sostanovalci.

Glede občutka sprejetosti v slovenski družbi ima mešane občutke. Ljudje so ga sprejeli, sistem pa ne, je dejal. Do upokojitve mu je ostalo še šest, sedem let. Družine si ni ustvaril. K sreči, doda.

Pogodbe iz meseca v mesec
Drugačno, a v nekaterih pogledih vendarle podobno izkušnjo ima Vera Dimitrovska, mati 14-letnega in sedemletnega otroka. V Slovenijo je prišla leta 2009, ko je njen mož, prav tako Makedonec, v Sloveniji našel službo v gradbeništvu. "V desetih letih se je postaral za 20 let," je dejala. Sama najprej nekaj let ni mogla delati, saj ni imela delovnega dovoljenja, ta čas pa je opravljala tudi delo na črno, in sicer je čistila po domovih.

Nato je vendarle našla zaposlitev, in sicer pri nemškem podjetju, ki proizvaja žaromete. Prvih osem mesecev je delala prek agencije za posredovanje dela, pogodbo o zaposlitvi pa so ji podaljševali vsak mesec. Pri tem so se delavke stalno menjavale. Dobi delodajalec za vsako novo delavko kakšno subvencijo, se sprašuje Dimitrovska.

Nekatere delavke dobijo pogodbo tudi le za teden dni, je pojasnila. "To ni življenje. Samo čakaš, ali boš še imel službo ali ne. Ali boš preživel ali ne." Ko jo je za določen čas zaposlilo omenjeno podjetje, so se stvari izboljšale. Plača je bila redna in je znašala 750 evrov, vendar to vključuje tako nadure kot prevoz in malico. Dela se sicer po osem ur, a če zahtevajo več, delaš tudi 12 ur dnevno. "Prisiljen si v vse in moraš biti tiho," razmere na delovnem mestu opiše Dimitrovska. Gre za težko delo za tekočim trakom.

Zaposlena - do prve poškodbe
A tudi ta sicer težko prigarana stabilnost je za migranta oziroma migrantko zgolj iluzija, ki se razblini ob prvi nepričakovani situaciji - kot je recimo poškodba pri delu. Dimitrovska se je tako konec lanskega leta poškodovala pri delu, pri čemer je dobila resne poškodbe živcev in mišic. Od takrat ima težave z levo stranjo telesa.

Konec januarja ji je potekla pogodba za določen čas, nekaj dni prej pa so ji iz podjetja sporočili, da ji pogodbe ne bodo obnovili. "Na dan, ko so mi sporočili, da mi ne bodo podaljšali pogodbe, sem dobila vročino in začela sem bruhati. Potem sem mesec dni jokala. Bila sem povsem šokirana." Razloga za nepodaljšanje pogodbe ji uradno niso navedli.

Zdaj je brez dela, tako da družino preživlja mož, ki ima k sreči zaposlitev za nedoločen čas. A samo mesečna najemnina za stanovanje stane 400 evrov. Izguba zaposlitve ni sicer nič neobičajnega, a jo slovenski delavec praviloma prenese precej lažje kot njegov migrantski kolega oziroma kolegica, ki v Sloveniji nima socialne mreže, na katero se lahko nasloni v težkih časih.

Dimitrovska, po izobrazbi gimnazijka, včasih podvomi o smiselnosti prihoda v Slovenijo. Ljudje so jih sicer dobro sprejeli, pravi, a življenje je vseeno težko. Vrnitev v Makedonijo najbrž ni rešitev, pa tudi lahka ne bi bila. Oba otroka sta se namreč dobro privadila na življenje v Sloveniji, kjer tudi obiskujeta šolo. Dimitrovska je tako hkrati migrantka in ni migrantka. Vse, kar si zdaj želi, pa je ozdravitev, da lahko začne spet delati. Vsem negotovostim navkljub.