V spominskem parku na Teharjah je potekala slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja in sveta maša, ki jo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih.

V pridigi je med drugim poudaril, da imamo v Sloveniji evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se to razišče. Povedal je tudi, da je druga svetovna vojna na Slovenskem zahtevala 95.000 žrtev in da je bila več kot 30.000 ljudem odvzeta pravica do spomina, do pokopa in groba.

Pirih je tudi dejal, da se za več kot tretjino žrtev sploh ni smelo trditi, da so bile ubite. Zanj pa je pravica do pokopa in do negovanja spomina ena izmed osnovnih civilizacijskih pridobitev.

"Civiliziranost kakšnega naroda in razsežnost sprave je v tem, da se ljudi poimenuje z imenom in jih pokoplje. Tudi če gresta odkrivanje grobišč in identifikacija pobitih - največkrat brez sodbe - le počasi naprej, moramo to delo nadaljevati. Omalovaževanje in potiskanje žrtev v pozabo je nedopustna krivica. To je hudo kršenje človekovih pravic," je dejal Pirih in poudaril, da ohraniti živ spomin na pobite ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva.

"Dovolj je vojne, zgradimo mir. In treba je dejavno delati, da bi porušili pregrade in prepreke, ki preprečujejo uresničenje miru. Mir je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov, mir je naše poslanstvo," je še dejal Pirih.

Neoboljševiki se ne bodo preselili na rdeči planet
Predstavnik Nove slovenske zaveze Boštjan Zadnikar je v svojem govoru povedal, da je stanje duha v slovenski družbi postalo neznosno in da kot narod ne moremo več naprej. Zato bi nujno potrebovali takojšnjo duhovno-moralno arbitražo od zunaj.

Zadnikar je opomnil, da je nemški kancler Willy Brandt leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Ob tem se je vprašal, kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena na Teharjah ali v Kočevskem rogu.

"Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli," je razložil Zadnikar in dodal, da je naša prihodnost popolnoma negotova, ker smo Slovenci obsojeni na sobivanje z neoboljševiki, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu. Po Zadnikarjevih besedah, kot vse kaže, Slovenci zaradi "te preklete revolucije" nikoli več ne bomo normalen in enoten narod.

"Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu. Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z vidika moči, so skrajno oholi in arogantni," je še razmišljal Zadnikar.

5.000 taboriščnikov na Teharjah
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno.

Znova je taborišče začelo delovati konec maja 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja 1945 so komunistične oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3.000 domobrancev.

Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5.000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.