"Vidim, da ste preiskovali nekatere banke, pa tega Andreja Horvata ... bla bla bla," je Jagru dejala Polona Kovač, predsednica izborne komisije KPK-ja, sicer članica uradniškega sveta. Ravno Jager je razkril sistemsko korupcijo pri razpisu za pomoč Pomurju, ki jo je zagrešil nekdanji državni sekretar v kabinetu tedanjega predsednika vlade in sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja. In zaradi tega odstopil. Kovačeva je Jagerja spraševala tudi, ali bi bil kot nov član senata KPK-ja manj agresiven od sedanjega oziroma bolj spoštljiv - do preiskovancev. Preberite, kaj ji je odgovoril preiskovalni novinar Večera Vasja Jager.

Kako je bil videti postopek, kakšni so bili formalni pogoji, kakšni pa dejanski?
Simona Habič je bila maksimalno korektna, vsi jo neupravičeno kritizirajo, a si tega ne zasluži. Bila je edini človek do mene. Zanimal sem jo kot novinar in kot človek in mi je to dala vedeti. Kar se tiče vprašanj – spraševali so me o protikorupcijskem zakonu, kjer sem nekatere stvari vedel. Potem smo šli na širšo pravno materijo, ki sem jo manj poznal. Med drugim so me vprašali, ali vem, kateri zakoni so pomembni na področju preprečevanja korupcije. Kaj boš odgovoril na to? Kar 70 odstotkov slovenskih zakonov je zato, da preprečuje korupcijo. Lahko naštevam tri ure. Potem sem že začel naštevati vse zakone, o policiji, bankah in potem mi rečejo: 'Pa kateri še?' Sem odgovoril, da ne vem. Da, zakon o javnih naročilih! Se strinjam, je temeljni zakon, in to bi moral vedeti. Tudi o kazenskem zakoniku so hoteli vedeti …

Na tej točki sem začel debelo gledati. In je Kovačeva dejala: 'Saj se čudite, kaj vas sprašujemo, ker pravna izobrazba ni pogoj'. Sem se nasmehnil in rekel: 'Pravna izobrazba ni pogoj. Je pa pogoj v bistvu'. Ker tega ni bilo v razpisu! Če bi bilo v razpisu, bi vedel, da nimam možnosti.
Na tej točki sem dejal, da je bil Rok Praprotnik novinar in je, kolikor vem, kandidiral in, kolikor vem, naknadno pridobil pravno ekspertizo. Greš na nekatere izpite, se zakoplješ v zakone, to se da. Medtem ko novinarskih izkušenj – ne more imeti vsak. Ko sem jaz to dejal, je Kovačeva odvrnila: 'Vidim, da ste nekatere banke preiskovali, pa tega Andreja Horvata blablabla …'
Takrat je v meni zakuhalo: če kaj vem o novinarskem delu, je to, koliko se borimo proti vetru. Vsi pljuvajo po nas, res je ta poklic umazan, dosti umazanih ljudi je tu, jaz nisem. Dal sem nekaj skozi, da sem te stvari objavil. Dobival sem grožnje s smrtjo, demantije in tožbe. Vse sem zdržal. In potem ti nekdo reče: to je bla bla bla ... To je bil za mene konec, tega ne dovolim, ker je ponižujoče do bralcev in mene!

Torej so omalovaževali vse, kar ste do zdaj že storili v boju proti korupciji in predstavlja vašo izkaznico za članstvo v senatu KPK-ja.
Drži. S tem kredom šel tja. Nisem pravnik, vem pa, da sem poštenjak.

Če ne zadošča, da ste razkrili nekaj konkretnih korupcijskih dejanj, da ste tvegali, kaj potem zadošča, da postaneš član senata KPK-ja?
To je treba njih vprašati. Kot novinar nimam megalomanskega kompleksa. Zavedam se, na kaj je zvedeno poslanstvo novinarstva v družbi - smo del problema ta hip, kot smo - smo pripovedovalci zgodb. Ljudje zadovoljijo svoj skriti sadizem, se počutijo bolje in ne delajo težav. In to je naloga novinarstva zdaj. Vsako toliko časa pa nam kljub vsem oviram – institucionalnim, formalnim, neformalnim, uspe: celo velikokrat nam uspe. To je zlata vredno, vseeno delujemo kot četrta veja oblasti. Za formaliste to ni dovolj.

Na tem razgovoru me je Kovačeva vprašala, ali se mi zdi to uspeh – da je Andrej Horvat odstopil zaradi mene. Zgodba o Andreju Horvatu je bila zgodba o sistemski korupciji: državni sekretar v Pahorjevem kabinetu je koruptivno ravnal pri delitvi sredstev na razpisu za Pomurje. Samo jaz – žal smrkavec – noben drug – sem mu stopil na prste. Tip je bil viteški nasprotnik. Ni bilo vedno lahko, tudi v lastni hiši so se pojavljali dvomi … a greš skozi vse in ga pripelješ do epiloga. Potem te kdo vpraša: 'Vasja, to se vam zdi uspeh?'

Najbolj me je šokiralo, ko je Kovačeva dejala: 'Ali se vam ne zdi, da je treba delovati manj agresivno kot do zdaj na področju preprečevanja korupcije, kot je (obstoječa) komisija – ki je v bistvu napadala svoje preiskovance? Da je treba delovati preventivno, bolj spoštljivo s preiskovanci, pustiti njihovo integriteto'. To je bullshit! Čas je za deratizacijo! Zakaj boš delal preventivno, če je država že izropana, če je krater, če so že odnesli, kar so imeli odnesti! Zdaj pa jih moraš samo pripeljati pred roko pravice. Kaj boš preprečeval, če so odnesli, če so pokradli, a boš zdaj rekel: 'Gospod, mogoče, pa bi hoteli pojasniti, od kod vam teh deset milijončkov, če vas preveč ne motim, se opravičujem …' Ne moreš tako delati! Pokradeno je, čas je, da odgovarjajo! Čas za preventivo je pred 20 leti minil.

Kako gledate na najnovejši zaplet z imenovanjem Borisa Štefaneca?
Samega Štefaneca ne morem komentirati. Komisija ima svojo legitimnost, svoje pravice, in to podpiram – podpiram, da na koncu nisem bil izbran. Ker pod temi pogoji, pod katerimi so iskali, sem bil slab kandidat. In sem vesel, da sem bil pod temi pogoji slab kandidat. Če je šlo za farso, sem vesel, da sem prvi izpadel ven. To, da ne sme biti član stranke, se mi ne zdi korektno, ker živimo v demokratični družbi in vsak ima priložnost izbrati.

Ko bom sam našel v redu platformo, jo bom podprl, če bom vanjo verjel. Na koncu dneva moraš vedeti, kaj je dobro in kaj je zlo, in podpreš tisto, kar je dobro z vsemi sredstvi. Če se kdo gre politikantstvo, je to njihov problem. Pravo je temelj civilizacije, je temelj družbe, potrebujemo pravila, da držijo ta človeški sadizem nazaj. Vseeno se mi zdi, da je osebna, moralna, etična drža – ključni kompas, ki mu je treba slediti. Če ne poznaš točno pravnih definicij in členov, ima vendarle to znanje prednost .... Edini zakon, ki mu sledim, je zakon mojega srca.

Samo pravo ne more biti odgovor na korupcijo? Kaj še potrebujemo?
Samo pravo ne. Potrebujemo absolutno poštenje in pogum, da uresničujemo to poštenje. To sta glavna pogoja. Potem pride pravo. Medtem ko se strokovnjaki prepirajo o pravnih definicijah, lopovi ta čas kradejo. To je ta formalistična logika, ki je vzporedni svet, ki je ukradel Slovenijo, nima.
Ta vzporedni svet, to podzemlje, je izjemno praktičen. Oni delujejo skoraj nagonsko, po principu sile. Stisnem te, da dobim to, kar hočem. To je brutalno učinkovito in je edina logika, ki jo poznajo. Mi se medtem prepiramo, ali je zadeva črna ali bela, vsi ti predpisi seveda imajo ogromno lukenj, čeprav jih lahko znamo na pamet, bodo vseeno luknjičasti. Ta vzporedni svet pozna te luknje in ima svojo logiko in se ne pokorava.

Bi moralo več ljudi stopiti iz sence in nastopiti kot aktivni državljani, kot ste sami storili ob tej priložnosti? Kakšni so bili odzivi kolegov, okolja?

Neverjetni. Sem zadržan, ne vem, koliko to ima zveze z menoj kot osebnostjo. Ti ljudje me ne poznajo, a vidijo nekaj v meni – kar se mi zdi precej nevarno – ker se tako rojevajo diktatorji. Tako so tudi politike, ki nam vladajo, spravili na oblast: v njih so nekaj videli. To je projiciranje, kar je nevarno. Vendar upam, da razmišljamo podobno in čutimo podobno ter nam ni vseeno.

Kaj vsak od nas lahko naredi? Lani je veliko ljudi hodilo na protest, zdaj so izgubili voljo, del scene se je prelevil v stranke, zdaj je neko vmesno obdobje, zatišje … Evropske volitve imamo maja, lokalne jeseni, državnozborske šele naslednje leto. Dolgo je še do sprememb, ki si jih ljudje želijo.
Nikdar ne pojmujem aktivnega državljanstva samo s politično participacijo. Ne hodim na volitve zato, ker – dokler bo izbira zlo in manjše zlo, dokler bo slovenska demokracija zvedena na to izbiro – zlo in manjše zlo, Ko bo izbira dobro : zlo, bom šel na volitve. Državljansko dolžnost izpolnjujem s plačevanjem davkov, ne delam slabih stvari, ne kradem. To je državljanstvo.
Aktivno državljanstvo je, da se bojuješ proti temu na več ravneh, ne samo na politični. Ključna je sprememba vrednot. Tu gre za večni boj dobro - zlo. Moraš ugotoviti, na kateri strani si, in to udejanjati. Z umetnostjo, kakovostnimi odnosi, tako da si pristen in dober človek, sam ugotoviš, kako to živeti in se upiraš gnilobi, ki nas razžira. Lahko greš na ulice …

Če ostaneš v zasebni sferi, si se samoizoliral. Zdi se mi, da je veliko ljudi preneslo težo na zasebno sfero. S tem lahko preživiš, ostaneš normalen, težko pa spremeniš družbo. Ponovno izzivam. Če ne volitve, kaj še?
Družbo spremeniš tudi s temi stvarmi, da si solidaren, da si dober. Na mikroravni se začnejo vse spremembe. Ključne spremembe so tiste, ki jih ti s svojimi rokami uresničiti. Te je treba najprej narediti. Potem to preneseš na sistemsko raven in zagovarjaš to dobro na sistemski ravni – ga podpreš z volitvami, da greš na demonstracije. Moraš pa paziti – da ni to tvoja psihoterapija. Moraš se najprej izčistiti – da ne greš na ulice, da se daš ven stvari iz sebe, pa se boljše počutiš, pa dve leti nič in zopet nekomu napačnemu omogočiš pohod na oblast. Na mikroravni deluješ kot dober človek in ko se dokažeš, participiraš na širši ravni, ker ne gre za zate, ampak nekaj večjega. To potrebujemo – takšno državljanstvo.

Ste se tudi zaradi tega kot novinar odločili kandidirati za senat KPK-ja?
Odločil sem se zato, ker se vi niste. Dovolj imam tega, da zdaj zares vem, na kakšen način stvari potekajo in kakšno je stanje. Vidim, kaj so nam naredili. Počutim se nategnjenega. Celo življenje, teh svojih 33 let sem čakal na nekoga, da bo prišel in začel čistiti. Bil sem v tem slovenskem mesijanskem kompleksu: saj bo nekdo prišel, veliki beli bog, in bo izčistil stvari. Ampak ga ni! Tu ni boga, ni kralja Matjaža izpod Pece. Uvidel sem, da se zame ne bo noben drug boril. Kar jaz hočem – prostor za dihanje – si ga moram sam izboriti.
Duši me to, kar se dogaja v tej državi. Ni šlo za psihoterapijo, ni šlo za iskanje časti, šlo je za refleks – da ne morem več dihati, da so se te lovke do te mere oklenile okrog države, da se dihati več ne da. Da smo vsi ljudje zagrenjeni, tečni, zakompleksani, vsi si pod prste gledamo. Klima je postala neznosna, ničesar si ne moremo ustvariti. Moti me in ne morem dihati. Rekel sem dovolj, se prijavil, in se bom še prijavljal. Dovolj imam. Iščem platformo, kjer bom izrazil svoja načela.