Protesti v Mariboru, zaradi katerih je moral odstopiti župan Franc Kangler, so sprožili razprave o možnostih za odpoklic ne le županov, temveč tudi drugih izvoljenih funkcionarjev.

Primerjalna analiza ureditve odpoklica županov, ki sta jo za državni zbor pripravila Katarina Žagar in Igor Zobavnik, sicer kaže, da imajo države EU-ja možnost odpoklica županov urejeno na najrazličnejše načine, pri čemer je ureditev v prvi vrsti odvisna od tega, ali so župani izvoljeni na neposrednih ali na posrednih volitvah. V državah, kjer so župani izvoljeni posredno, je za morebiten odpoklic običajno predviden instrument nezaupnice, ki jo izglasuje predstavniški organ.

V državah, kjer so župani izvoljeni tako kot v Sloveniji na neposrednih volitvah, pa je praviloma urejena tudi možnost odpoklica z referendumom. Pobudo zanj pa lahko podajo tako mestni svetniki kot tudi volivci. Med posameznimi državami pa se ureditve razlikujejo po številu potrebnih glasov mestnega sveta oziroma podpisov volivcev.

Volivci izvolijo, volivci lahko odpokličejo
Na Poljskem tako lahko referendumsko pobudo za odpoklic župana sproži le 10 odstotkov volivcev, medtem ko je na Slovaškem treba zbrati podpise 30 odstotkov volivcev. Države, ki poznajo možnost odpoklica župana z referendumom, navadno predpisujejo tudi veljavnost referenduma na podlagi števila udeležencev referenduma. Pomen kvoruma kaže tudi nemška zvezna dežela Brandenburg, v kateri je med letoma 1994 in 1998 svoj mandat predčasno končala desetina vseh županov, preden se je število referendumov po uvedbi kvoruma bistveno zmanjšalo.

Drugje županom sodijo volivci, pri nas državni zbor
Ob tem gre slovenska ureditev precej bolj na roko županom, katerih predčasno razrešitev ureja zakon o lokalni samoupravi. Ta navaja, da se lahko župana predčasno razreši, če ne izvršuje odločb ustavnega sodišča ali odločb upravnega sodišča. O razrešitvi župana pa odloča državni zbor na predlog vlade. A tudi v tem primeru državni zbor župana najprej opozori na njegovo nezakonito ravnanje in mu predlaga rok in način za odpravo teh nezakonitosti. V primeru razrešitve pa županu še ostane možnost, da vloži zahtevo za presojo ustavnosti sklepa o njegovi razrešitvi na ustavno sodišče.

Poslancu mandat preneha le v izjemnih okoliščinah
Če je na eni strani možnost odpoklica županov razmeroma pogosta v evropskih državnih ureditvah, pa so pred srdom volivcev precej bolj zaščiteni poslanci. V večini evropskih ureditev poslancu lahko preneha mandat - tako kot v Sloveniji - le v primerih, če izgubi volilno pravico, postane trajno nezmožen opravljati svoje delo, opravlja s poslanskim mandatom nezdružljivo funkcijo ali pa je pravnomočno obsojen na daljšo zaporno kazen. Od tovrstne ureditve med evropskimi državami izstopata le Portugalska in Finska. V prvi lahko poslanec izgubi mandat tudi, če brez opravičila preseže dovoljeno odsotnost, se včlani v drugo politično stranko ali pa je obsojen sodelovanja z organizacijo, ki ima fašistično ali rasistično ideologijo. Na Finskem pa poslanec lahko izgubi mandat, če ta večkrat in v večjem obsegu zanemarja svoje dolžnosti.

Je politična sankcija na volitvah dovolj?
Zaščitenost poslancev pred možnostjo odpoklica navadno temelji na prepričanju, da mora poslanec izhajati iz interesov in potreb vseh državljanov, ne le volivcev določenega okraja. Kritiki možnosti odpoklica pa opozarjajo tudi na možnosti političnega trgovanja z odpoklici, s čimer bi lahko večinska koalicija s sistematičnim odpoklicevanjem njej neugodnih poslancev v parlamentu pridobila večino. Za poslance se je tako uveljavila nepravna politična odgovornost, po kateri naj bi volivci poslancu, s katerega delom niso zadovoljni, račun izstavili na volitvah. Toda ob padanju zaupanja v delo posameznih državnih institucij se pojavlja vprašanje, ali je tak sistem nadzora dovolj učinkovit.

Zamisel o instrumentu ljudske nezaupnice, ki se je pojavil kot odgovor na nezadovoljstvo državljanov z delom izvoljenih funkcionarjev, ni slovenski unikat, temveč se je postopoma začela pojavljati tudi v drugih državah. Pred letom dni so o možnosti odpoklica poslancev razpravljali tudi v Veliki Britaniji, kjer je vlada predlagala zakon, po katerem bi bilo mogoče poslancu, zaradi znatno napačnega ravnanja, odvzeti mandat. Po letu dni je odbor spodnjega doma angleškega parlamenta izdal poročilo, v katerem je vlado pozval, naj predlog opusti. Težava je bila v tem, da vlada v možnost odpoklica ni vključila volivcev, temveč bi po predlaganem zakonu imel to možnost poseben odbor, s tem pa možnost odpoklica ne bi bistveno povišala zaupanja ljudi v politike, so zapisali v poročilu.

V ZDA število predlaganih odpoklicev skokovito naraslo
Kljub zadržkom, ki jih imajo do odpoklica poslancev države EU-ja, pa je ta mogoč v britanski provinci Kolumbija v Kanadi in 19 državah ZDA. Postopek se sicer med posameznimi državami razlikuje, najpogosteje pa se začne z zbiranjem podpisov volivcev. Ko pobudniki odpoklica ("recall ballot") zberejo zadostno število podpisov, po navadi je treba zagotoviti podpise 25 odstotkov vseh volivcev, sledi referendumsko glasovanje o odpoklicu in nove volitve. Na podoben način je urejen tudi odpoklic funkcionarjev na lokalni ravni, ki ga poznajo v 29 državah ZDA.

Ob tem velja izpostaviti, da se je število pobud za odpoklic različnih izvoljenih predstavnikov oblasti v ZDA po letu 2009 znatno povišalo, tako je bilo v iztekajočem letu na preizkušnji pobudnikov odpoklica več kot 150 različnih izvoljenih predstavnikov oblasti. To je spodbudilo tudi nasprotnike odpoklica, ki menijo, da možnost pobude za odpoklic le nekaj dni po izvolitvi znižuje pomen volitev in onemogoča funkcionarjem, da ti nemoteno opravljajo svoje delo. Nekateri kritiki opozarjajo tudi na to, da so lahko posamezni funkcionarji tudi žrtve premožnih interesnih skupin, ki financirajo kampanje za odpoklic.

V primerjalnem pregledu odpoklica poslancev, ki sta jo za državni zbor pripravila Katarina Žagar in Andrej Eror, sta med državami, ki poznajo možnost odpoklica poslancev, omenjeni še Venezuela in Belorusija ter šest kantonov v Švici. V Venezueli je tako mogoče odpoklicati katerega koli izvoljenega predstavnika, tudi predsednika države. Pobudo pa je mogoče vložiti po preteku polovice funkcionarjevega mandata, podpreti pa jo mora 20 odstotkov volivcev volilne enote, v kateri je bil izvoljen. V času mandata je mogoče vložiti le eno pobudo za odpoklic. Podobno je treba vložiti podpise 20 odstotkov volivcev za odpoklic poslanca v Belorusiji.