Šestakova je, odkar je dobila slovensko državljanstvo, v troskoku nanizala nekaj imenitnih dosežkov. Predlani je bila bronasta na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Valencii, lani je na olimpijskih igrah preskočila 15 metrov in končala na šestem mestu, letos ima srebro z dvoranskega EP-ja v Torinu. Toda na svetovnem prvenstvu v Berlinu, ki se bo začelo v soboto, 30-letna atletinja potuje brez posebnih apetitov. Poškodba hrbta ji je preprečila dobre priprave in dolgo sploh ni vedela, ali bo na prvenstvo odpotovala.

Z mešanimi občutki potujete v Berlin. Lahko razložite, koliko vam hrbet povzroča težave na treningih in v vsakdanjem življenju?
Veliko, en dan je bolje, drugi dan slabše. A če sem zdržala do zdaj, bom še na svetovnem prvenstvu. Potem si bom vzela čas za zdravljenje, in to bo na prvem mestu.

Ste kdaj razmišljali, zakaj sploh tekmujete v tej sezoni? Mar ne bi bilo bolje poškodbo dobro pozdraviti, da ne bi bilo vse le še slabše?
Pogovarjala sem se zdravniki. Slabše niti ne more biti. Sem pa res razmišljala o tem, da ne bi tekmovala. V vsakem primeru bom spustila naslednjo dvoransko sezono. Poskušam tekmovati tudi v tej poletni sezoni, potem si bom vzela veliko časa za zdravljenje, počitek, rehabilitacijo ...

Letošnji najboljši dosežek ni na ravni vaših lanskih dosežkov, le 14,27. Koliko ste v idealnih razmerah sposobni skočiti?
Treningi veliko trpijo zaradi poškodbe, saj veliko stvari nisem mogla opraviti. Normalno, da ne morem pričakovati enakih rezultatov kot v lanski sezoni. To je logično. Sem optimistična, ampak realna. Sposobna sem skočiti še kakšnih 15 ali 20 centimetrov več. Možnosti za uvrstitev v finale so majhne, ampak še vedno obstajajo. Dokler obstajajo, se bom borila, to lahko obljubim.

Bi bili razočarani, če se v Berlinu ne bi prebili v finale?
Niti ne, ker realno po vseh težavah, ki me spremljajo že od jeseni, ne morem biti razočarana. Vesela sem, da sploh grem tekmovati na svetovno prvenstvo.

Imate še težave z zaletom?
Gre na bolje. Zadnja treninga sem delala prav zalete. Nekaj sem tudi spremenila. Če bom imela nekaj sreče, mislim, da se lahko zgodi marsikaj.

Obiskovali ste tudi terapije v Londonu. Je bilo to zelo moteče, ali pa ste vse skupaj vzeli kot nekakšen dopust?
Res je bilo malo utrujajoče, ker sem vedno šla le za dva ali tri dneve in spet nazaj. Imam prijatelje v Londonu in je bilo malo lažje, ker nisem bila sama. Z menoj je potovala tudi fizioterapevtka. Seveda bi bilo lažje, če bi bil zdravnik v Ljubljani, da se ne bi bilo treba voziti v London. Bo pa taisti zdravnik v Berlinu, in ko pridem tja, bom šla k njemu na terapijo.

Z Matijo sta letos prenavljala stanovanja, vas je to še dodatno obremenilo?
Matija je tisti, ki je največ naredil. Jaz sem bolj gledala in postorila majhne stvari, ker sem morala trenirati. Itak pa v četrtek pridem v Berlin in bo Khalid (fizioterapevt Khalid Nasif, op. a.) vse uredil.