Nekdanji slovenski reprezentant in legenda ljubljanske Olimpije Sebastjan Cimirotić se spominja svojih nogometnih začetkov še iz časa Jugoslavije, ko so na turnirjih v južnih republikah drugim moštvom znali pokazati, da Slovenci niso samo smučarji. Foto: MMC RTV SLO
Nekdanji slovenski reprezentant in legenda ljubljanske Olimpije Sebastjan Cimirotić se spominja svojih nogometnih začetkov še iz časa Jugoslavije, ko so na turnirjih v južnih republikah drugim moštvom znali pokazati, da Slovenci niso samo smučarji. Foto: MMC RTV SLO

Kamor koli smo šli, na kakšne turnirje, po Sarajevu, Beogradu, kjer koli, še prišli nismo v hotel in je že bilo: 'Janezi, smučarji, kje ste?' Ampak smo to hitro demantirali, tako da smo vsa ta moštva, Vojvodino, Zvezdo, Partizana, premagali in smo jih hitro utišali.

Sebastjan Cimirotić se spominja nogometnih turnirjev za mladince v Jugoslaviji.
false
Predavatelj na Fakulteti za šport, športni antropolog dr. Gregor Starc, pravi, da je nogomet za slovenske elite veljal za grešno prakso vse do prve uvrstitve slovenske reprezentance na prvo veliko tekmovanje. Foto: Admir Baltić

Preboj katerega izmed pripadnikov manjšin v najboljše klube in v sam vrh nogometne igre lahko pomeni spodbudo za druge pripadnike skupnosti, ki tako dobijo potrditev, da se s trdim delom lahko uspe.

Dr. Gregor Starc o pozitivnih učinkih nogometa na vključevanje otrok priseljencev in pribežnikov v družbo.
false
Trener mladincev (U-14) pri NK Olimpija Dušan Gorenc pravi, da vključevanje otrok priseljencev v moštvo uspešno poteka že skozi samo igro. Foto: Admir Baltić

Žoga ima svoj jezik in ni potrebna kakšna velika razlaga oz. prevajanje. V našem moštvu večina priseljenih otrok prihaja z območja nekdanje Jugoslavije in tu težav s komunikacijo ni. V lanski sezoni pa smo imeli tudi fanta iz Nigerije, ampak naši fantje že zaradi šole govorijo tudi angleško, tako da so se razumeli.

Trener mladincev (U-14) pri NK Olimpija Dušan Gorenc
false
Kapetan Olimpijinih štirinajstletnikov Rastko Marsenić (v sredini) med treningom. Foto: Admir Baltić

Vsi smo prijatelji med sabo, zabavamo se v garderobi, ko je tekma, se spodbujamo. Če kdo pride iz kakšne druge države, ga sprejmemo, vsakogar sprejmemo.

Rastko Marsenić, mladi igralec NK Olimpija
false
Mladi nogometaš NK-ja Olimpija Senad Ibrišević je v Slovenijo prišel pred tremi leti, v klubu se odlično počuti. Foto: Admir Baltić

"Skoraj stoletje dolgo je nogomet v Sloveniji veljal za grešno prakso, po uspehih slovenske reprezentance pa je končno postal zares naš," pravi predavatelj ljubljanske Fakultete za šport dr. Gregor Starc. "Če kdo pride iz kakšne druge države, ga sprejmemo, vsakogar sprejmemo," pravi kapetan Olimpijinih štirinajstletnikov Rastko Marsenić.

Kako se legendarni Cime spominja nogometnih časov v skupni državi in kako se skozi nogomet v slovensko družbo vključujejo priseljenski otroci, si oglejte v oddaji NaGlas!, ki jo najdete pod novico.

Nogomet je bil v nekdanji Jugoslaviji najbolj priljubljen šport povsod, samo v Sloveniji ne. Slovenske elite so nogomet že od vsega začetka videle kot grešno prakso, pred drugo svetovno vojno so mu očitale pomanjkanje vzgojnega vidika, po vojni tudi njegov profesionalizem, v osemdesetih letih pa se je vsemu temu pridružil še nacionalizem, pravi predavatelj na Fakulteti za šport in predsednik Društva antropologov Slovenije dr. Gregor Starc.

"Ko so se v 80. letih začele kazati različne nacionalistične napetosti med narodi, se je v takih primerih seveda takoj iskal sovražni drugi in nogomet je bil v tem primeru zelo priročno orodje za vzpostavljanje razlik, češ to je pa neslovenski šport in če ga igraš, to ni znak nečesa pozitivnega. S tem se je delala nogometu velika krivica in seveda tudi ljudem, ki so ga igrali, ker ga niso igrali samo tisti, ki so prišli iz drugih republik Jugoslavije. Roko na srce, priznati je treba, da je zelo veliko ljudi igralo nogomet, ves čas, saj je to res šport delavskega razreda," pove dr. Starc.


Vrhunski talenti rasli tudi v Sloveniji

Na drugi strani so v času Jugoslavije v južnih republikah prevladovali stereotipi o Slovencih kot nogometno nenadarjenih. A vendar so tudi pri nas rasli vrhunski talenti, ki so se znali izkazati. Eden izmed njih, nekdanji slovenski reprezentant in legenda ljubljanske Olimpije Sebastjan Cimirotić, je začel trenirati v 80. letih. Tako se spominja svojih začetkov: "Vemo, kaj je v Jugoslaviji pomenil nogomet. To je bila religija. Slovenija pa je bila vedno znana po smučanju. Za nas je bilo potem zelo težko, saj kamor koli smo šli, na kakšne turnirje, po Sarajevu, Beogradu, kjer koli, še prišli nismo v hotel in je že bilo: 'Janezi, smučarji, kje ste?' Ampak smo to hitro demantirali, tako da smo vsa ta moštva, Vojvodino, Zvezdo, Partizana, premagali in smo jih hitro utišali."

Nogomet postane naš
Po osamosvojitvi so prišli uspehi slovenske nogometne reprezentance in nogomet je končno postal zares naš. V zadnjem desetletju in pol tako raste zanimanje za nogomet. Dr. Starc o tem pravi: "Če bi imeli tovrstne podatke, bi verjetno ugotovili, da je delež otrok, ki so se začeli organizirano ukvarjati z nogometom, po prvih uspehih reprezentance izjemno porastel, in to ne samo otrok potomcev naših državljanov, ki so prišli iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ampak tudi otrok staršev, ki so se rodili in katerih starši so že živeli v Sloveniji." Profesor Starc to priljubljenost povezuje tudi z globalno komercializacijo nogometa, njegovo povečano prisotnostjo na televiziji in s prehodom Slovenije v potrošniško družbo.

Negujmo tudi druge športe
V trenutnem položaju Starc celo svari pred preveliko priljubljenostjo nogometa, saj nogomet v določeni meri že pobira talente drugim športom in prevelika osredotočenost samo nanj lahko privede do zmanjšane telesne dejavnosti v starejši dobi. Večina ljudi v starejših letih namreč nogometa ne more več aktivneje igrati brez tveganja poškodb, zato je ključno poznavanje tudi drugih športov, s katerimi lahko ohranimo telesno vitalnost.

Nogomet vključuje
Pa je nogomet lahko eden izmed odgovorov na aktualne izzive integracije otrok priseljencev in pribežnikov danes? Da, odgovarja trener Olimpijinih štirinajstletnikov Dušan Gorenc. Pri sprejemanju otrok iz drugih držav in kultur v moštvo ni posebnega pristopa, saj tudi posebnih težav ni - igra sama otroke povezuje.

"Žoga ima svoj jezik in ni potrebna kakšna velika razlaga oziroma prevajanje. V našem moštvu večina priseljenih otrok prihaja z območja nekdanje Jugoslavije in tu težav s komunikacijo ni. V lanski sezoni pa smo imeli tudi fanta iz Nigerije, ampak naši fantje že zaradi šole govorijo tudi angleško, tako da so se razumeli. Trener mu je tudi dajal posebna navodila, tako da je vedno razumel, za kaj gre. Bil je zelo priden."

Vsakdo je dobrodošel
Kapetan moštva Rastko Marsenić je v Slovenijo prišel iz Črne gore kot trileten otrok. Trenirati je začel pri šestih letih. Vsakogar, ki se jim pridruži, sprejmejo enako: "Vsi smo prijatelji med sabo, zabavamo se v garderobi, ko je tekma, se spodbujamo. Če kdo pride iz kakšne druge države, ga sprejmemo, vsakogar sprejmemo." Marsenićev nogometni vzornik je Zinedine Zidane, v slovenski reprezentanci pa Kevin Kampl, potomec slovenskih izseljencev v Nemčijo. Oba sta mu vzor predvsem zato, ker tudi sam igra na njunem položaju napadalnega vezista.

Senad iz Bosne se odlično počuti za Bežigradom
Senad Ibrišević se je pred tremi leti priselil iz Bosne in Hercegovine, v Olimpiji trenira že leto in pol, za Bežigradom se odlično počuti. "Na začetku me je bilo malo strah, ampak mi je šlo dobro in mislim, da se mi je uspelo vključiti," pove Ibrišević. Njegov prvi vzornik je najboljši svetovni nogometaš zadnjih let Lionel Messi. Njegov drugi vzornik je hkrati tudi njegov sorodnik, bosansko-hercegovski reprezentant in napadalec berlinske Herthe Vedad Ibišević.

Uspešni športniki kot zgled
Dr. Starc pojasnjuje, da morebitni preboj katerega izmed pripadnikov manjšin v najboljše klube in v sam vrh nogometne igre lahko pomeni spodbudo za druge pripadnike skupnosti, ki tako dobijo potrditev, da se s trdim delom lahko uspe. Med pripadniki večine uspešni priseljenski športniki večinoma vzbujajo simpatije. Primeri, kot so Zinedine Zidane, Zlatan Ibrahimović, Mesut Özil in številni drugi vsaj na simbolični ravni pozitivno vplivajo na komunikacijo med večinsko in priseljensko populacijo v svojih državah.

Zunaj igrišč drugačna logika
Vendar pa Starc opozarja, da ta logika pogosto ne deluje enako zunaj igrišč in takrat, ko ni tekem na sporedu.

"Nekatera navijaška krila, ki so ultradesničarska, na tekmah tudi navijajo za tekmovalce iz svojih klubov, ki so priseljenci, vendar potem povsem brez zadržkov na ulici pretepejo nekoga, ki prihaja iz iste etnične skupnosti, kot je igralec, za katerega v svojem klubu navijajo," opomni dr. Starc.

Nogomet povezuje
Zato je, ko govorimo o nogometu kot igri, ki povezuje kulture, treba ločiti med nogometom kot vrhunskim športom in nogometom kot rekreativnim športom in delom športne vzgoje. V drugem primeru se zares izkaže pozitivni potencial nogometne igre, saj je nogomet lahko v veliko pomoč pri vključevanju otrok priseljencev v družbo. To potrjujejo tudi številne znanstvene raziskave in mednarodni projekti, pri katerih je dr. Starc sodeloval. "Ko te otroke spravimo v stik z večinsko populacijo, da skupaj igrajo in sklepajo prijateljstva, lahko nogomet zanje pomeni vstopna vrata tudi v širši svet športa in družbo nasploh, ravno zaradi tega, ker ga je lahko igrati, tudi če nimate izkušenj z njim in predznanja," pove dr. Starc.

Nogomet univerzalen jezik
Prek nogometa otroci pridobijo socialne veščine, se naučijo hierarhije, ferpleja in drugih pravil, po katerih družba deluje. Zaradi svoje globalne prepoznavnosti je nogomet univerzalen jezik in zato si pri vključevanju priseljenskih otrok v slovensko družbo z njim lahko zelo pomagamo, sklene dr. Starc.

Kamor koli smo šli, na kakšne turnirje, po Sarajevu, Beogradu, kjer koli, še prišli nismo v hotel in je že bilo: 'Janezi, smučarji, kje ste?' Ampak smo to hitro demantirali, tako da smo vsa ta moštva, Vojvodino, Zvezdo, Partizana, premagali in smo jih hitro utišali.

Sebastjan Cimirotić se spominja nogometnih turnirjev za mladince v Jugoslaviji.

Preboj katerega izmed pripadnikov manjšin v najboljše klube in v sam vrh nogometne igre lahko pomeni spodbudo za druge pripadnike skupnosti, ki tako dobijo potrditev, da se s trdim delom lahko uspe.

Dr. Gregor Starc o pozitivnih učinkih nogometa na vključevanje otrok priseljencev in pribežnikov v družbo.

Žoga ima svoj jezik in ni potrebna kakšna velika razlaga oz. prevajanje. V našem moštvu večina priseljenih otrok prihaja z območja nekdanje Jugoslavije in tu težav s komunikacijo ni. V lanski sezoni pa smo imeli tudi fanta iz Nigerije, ampak naši fantje že zaradi šole govorijo tudi angleško, tako da so se razumeli.

Trener mladincev (U-14) pri NK Olimpija Dušan Gorenc

Vsi smo prijatelji med sabo, zabavamo se v garderobi, ko je tekma, se spodbujamo. Če kdo pride iz kakšne druge države, ga sprejmemo, vsakogar sprejmemo.

Rastko Marsenić, mladi igralec NK Olimpija