Teme njenih diplomske naloge, magistrskega dela in doktorske disertacije so bile s področja psihologije športa, njeno zanimanje za to področje pa izhaja tako iz njenih lastnih izkušenj v športu kot tudi iz osebnega prepričanja, da lahko stvari spremenimo, če si tega le dovolj močno želimo in smo v to pripravljeni vložiti dovolj truda. Kot redna profesorica je zaposlena na Fakulteti za šport v Ljubljani in je predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije.

Športna psihologija se je začela kot znanost razvijati v Severni Ameriki in Evropi pred dobrimi stotimi leti, na vzhodu Evrope in v Aziji pa se je ta veda razvijala v praktični smeri v smislu izboljševanja izvedbe športnikov. Profesorica Tanja Kajtna s kolegi nadaljuje delo, ki sta ga v Sloveniji v 80. letih prejšnjega stoletja začela profesorja na Filozofski fakulteti, pokojni Maks Tušak in Ludvik Horvat.

"Seveda, izjave športnikov ali pa trenerjev bi lahko bile še bistveno starejše in takšne, ki se nanašajo na neka duševna stanja. In danes je to, kar uporabljamo v slovenskem oziroma evropskem prostoru, neka kombinacija. Torej poskušamo znanost prenašati v prakso zato, da športnikom pomagamo čim bolje funkcionirati. In športna psihologija je danes resna zveza oziroma je resna znanost. Imamo Evropsko zvezo športnih psihologov, večina društev ima sekcije športnih psihologov, tako kot imamo to urejeno v Sloveniji."

Športnik je celota

Področje športne psihologije sicer še ni tako veliko, da bi omogočalo samostojen študij, vsi, ki se torej ukvarjajo s športniki, so pred tem študirali klasično psihologijo, kar pa naj bi bilo tudi dobro, saj so za uspeh v športu pomembni tudi drugi vidiki. Dober športni psiholog človeka torej upošteva kot celoto.

"Športnik pride k nam zaradi nekih svojih želja in mu prisluhnemo, res pa je, da skozi pogovor potem včasih ugotovimo, da je težava morda nekje drugje. Na primer veliko športnikov reče, da se težko osredotočijo na tekmovanju, na koncu pa ugotovimo, da se težave z osredotočanjem dogajajo na koncu tekmovanja in da bi se morda morali bolj resno lotiti kondicijskega treninga, saj je koncentracija izrazito povezana z vzdržljivostjo. Sledimo pa športniku, saj smo na neki način v njegovi oziroma njeni službi. Mislim, da bo čisto vsak športnik, ki ugotovi, da se da s kakšnimi tehnikami sproščanja malo bolje nadzorovati napetost, s kakšnim predstavljanjem bolje usmeriti pozornost ali pa da se nauči bolje postavljati cilje, videl, da je lahko to koristno, ne glede na to, zakaj je sicer prišel."

Gre za dodatni trening, ki je nujno potreben

To je že kmalu po začetku svoje kariere spoznal eden najboljših telovadcev zadnjega obdobja pri nas Sašo Bertoncelj. Škofjeločan je v svoji karieri trikrat osvojil medaljo na evropskih prvenstvih, večkrat je tudi tekmoval v finalih svetovnih prvenstev. Njegovo najboljše orodje je bil konj z ročaji, kjer je le malo možnosti za popravke. Tanjo Kajtna je začel obiskovati že v srednji šoli, pred tem je nekaj časa sodeloval tudi s profesorjem Matejem Tuškom.

"Super je bilo, ker je tudi moj trener Sebastijan Piletič zelo odprt za te zadeve. Prav to je ključnega pomena, saj imam tudi izkušnje s tem, da nekateri trenerji take treninge jemljejo kot neki znak šibkosti. Če kot športnik to potrebuješ, absolutno to nima nobene zveze z neko šibkostjo. Gre za dodatni trening, ki je nujno potreben. Zame osebno je bilo to na celotni športni poti zelo pomembno. Lahko je namreč priti do kakovosti za svetovni vrh, to pokazati pozneje na tekmi, to pa je umetnost in prav v tem delu jaz vidim tisti kamenček v mozaiku, ki ga lahko doda športni psiholog."

Športniki, ki so spregovorili, so izjemno pogumni

Profesorica Tanja Kajtna zelo podpira športnike, ki so v zadnjem obdobju na glas začeli govoriti o psihičnih težavah. Med njimi so tudi največji zvezdniki, naj spomnimo le na telovadko Simone Biles. Nekdaj smo o tem brali le v biografijah upokojenih športnikov, zdaj so o tem pripravljeni govoriti še v času aktivne kariere. S tem rušijo tabuje in pomagajo drugim, ki se prav tako lahko znajdejo v težavah.

"Ti športniki, ki so opozorili na težave z duševnim zdravjem, so izjemno pogumni in odlično je, da so to naredili že v času aktivne kariere, ker so tako glasnejši. Športniki so na začetku na to opozarjali po končanih karierah, ko so v biografijah povedali, da so se spoprijemali z depresijo, odvisnostmi … Pri nas spremljamo, kaj se dogaja, in tudi Mednarodni olimpijski komite, posledično tudi Slovenski olimpijski komite, opozarja na to. Je pa res, da če je težava večja, je potrebna pomoč kliničnega psihologa. Včasih gre za sodelovanje, včasih so težave tako hude, da morajo za nekaj časa prekiniti trening in najprej poskrbeti za svoje duševno zdravje."

V Sloveniji je manj kot 20 športnih psihologov, ki imajo potrjeno licenco in se tudi združujejo v svoji sekciji Društva psihologov Slovenije. Tanja Kajtna pove, da je to področje zdaj dobro urejeno, so pa pred leti pomoč zagotavljali posamezniki, ki študija psihologije tudi od blizu niso videli. Ob uspehih se športniki zahvalijo s kakšno manjšo pozornostjo, izračunati, koliko jim je obisk športnega psihologa pri doseganju vrhunskega rezultata pomagal, pa se seveda ne da. Včasih je, kot je dejal že Sašo Bertoncelj, dovolj le en majhen košček.