Potem ko je Michael Schumacher leta 1998 ostal brez naslova prvaka v formuli ena, so leto dni pozneje vsi pričakovali nove boje na nož med Nemcem in Miko Häkkinenom. Usoda je hotela drugače.

Schumiju, ki se je Ferrariju pridružil leta 1996, so se sanje po osvojitvi naslova, prvega za moštvo iz Maranella po letu 1979 (Jody Scheckter), razblinile med britanskim dirkaškim koncem tedna, ko je med dirko v Silverstonu zaradi odpovedi zavornega sistema treščil v zaščitno ogrado pri zavoju Stowe in si zlomil nogo.

Primoran je bil izpustiti naslednjih šest dirk, vrnil se je na predzadnji dirki sezone v Maleziji. Položaj prvega dirkača Ferrarija je tako pripadel njegovemu moštvenemu kolegu Eddieju Irvinu, ki je ponujeno priložnost dobro izkoristil.

V Spielbergu (VN Avstrije) in Hockenheimu (VN Nemčije) je stopil na najvišjo stopničko, izdatno je zarezal v Häkkinenovo prednost in Finca v Nemčiji v skupnem seštevku celo prehitel. Sledil je zelo napet zaključek sezone, v katerem sta se največja protagonista za naslov izmenjavala v vodstvu.

Veliko prahu je dvignila predzadnja dirka sezone v Maleziji, po kateri sta bila oba ferrarija diskvalificirana zaradi nepravilnosti na dirkalniku ferrari F399. Videti je bilo, da je Häkkinen osvojil naslov, a po uspešni pritožbi italijanskega kolektiva so izidi z dirke obveljali. Irvine je z zmago smuknil v prednost štirih točk pred sklepnim dejanjem sezone, VN-jem Japonske v Suzuki.

Irvine je v Suzuki branil prednost štirih točk

Häkkinen je moral v Suzuki torej nadoknaditi štiri točke. Izračun je bil preprost: naslov bi mu v vsakem primeru prinesla zmaga, ne glede na Irvinovo uvrstitev. Tudi, če bi Severni Irec dirko končal na drugem mestu, bi imela oba dirkača po 76 točk, a bi Finec ostal na vrhu zaradi višjega števila zmag v sezoni (5:4). Häkkinen bi prvak postal tudi z uvrstitvijo tik pod vrh, če Irvine ne bi dirke končal višje od petega mesta. Lahko bi bil tudi tretji, vendar v tem primeru dirkač Ferrarija ne bi smel osvojiti niti točke. V vseh omenjenih primerih bi bila dirkača točkovno izenačena, a Häkkinen je imel prednost tudi zaradi višjega števila drugih (3:2) in tretjih mest med sezono (4:2).

Schumacherju pripadle kvalifikacije

Irvine je v Suzuki podlegel pritisku. Nikakor mu ni uspelo razviti želene hitrosti, med drugim je v vožnji na čas med hitrim poskusom tudi zletel s proge, čelno trčil in dodobra uničil svoj dirkalnik. Na koncu je v kvalifikacijah za zmagovalcem Schumacherjem zaostal več kot sekundo in pol, kar je bilo tedaj dovolj zgolj za peti startni položaj. Häkkinen je medtem svojo nalogo opravil z odliko. Resda je želel osvojiti 'pole', a v Suzuki je skoraj boljši drugi startni položaj, ki si ga je naposled le zagotovil, tretji je bil njegov moštveni kolega pri McLarnu David Coulthard, četrti Heinz-Harald Frentzen z jordanom.

Sanjski start Häkkinena (in Panisa)

Ferrarijeva taktika za nedeljsko dirko je bila jasna: Schumacher, ki je dirko začel na čelu kolone, je moral Häkkinena zadrž(ev)ati za seboj, Irvine pa čim hitreje napredovati v ospredje. Taktika, ki se je pokvarila že po nekaj metrih dirke, saj je Häkkinen VN Japonske začel naravnost sanjsko. Kot blisk je švignil mimo nemočnega Schumacherja, ki je z zavojem v desno neuspešno pokril njegov napad, in v uvodni zavoj dirke zapeljal kot vodilni. "Ključna stvar dirke je bil dober start, zavedal sem se, da mi mora uspeti do popolnosti. Tisto sezono sem milijonkrat vadil starte dirk, z inženirji smo sprogramirali menjalnik in sklopko in ju podredili mojemu slogu dirkanja. Moram priznati, da se je vse izšlo naravnost čudovito," je pred petimi leti za McLarnovo spletno stran dejal Finec in dodal: "Ko so se luči ugasnile, sem začutil, da je bil to moj start življenja. Ko sem ob koncu štartno-ciljne ravnine pogledal v vzvratno ogledalo, sem se vprašal, kje za vraga so vsi ostali."

Irvine je medtem ugnal Frentzna in Coultharda, a zapeljal na četrto mesto za Oliverja Panisa, ki se je s prostom, podobno kot Häkkinen, kot puščica izstrelil v ospredje. Nič kaj obetaven začetek dirke za poskočnega konjička iz Maranella.

90 odstotkov ni dovolj, treba je dirkati na vse ali nič

Häkkinen se je brez večjih težav odlepil od tekmecev. Schumacher mu preprosto ni mogel slediti. Le za hip je prevzel vodstvo, ko se je Finec ustavil v boksih, a kaj kmalu je spet zapeljal na čelo dirke. Japonska preizkušnja se je razpletala sanjsko. Celo tako dobro, da je po polovici dirke McLarnov as zmotno mislil, da mu dirkalnik odpoveduje, saj je slišal čudne zvoke. "Začel sem se spraševati, ali menjalnik še brezhibno deluje. Kaj pa zavorni sistem? Vse to se ti podi po glavi in tedaj je najhuje, da vožnjo upočasniš, saj posledično nastane kup težav: temperatura zavor se zniža, pritisk se v gumah zniža, pogonski sklop se začne hladiti. Formula ena ni mišljena za dirkanje na 90 odstotkih, v formuli ena moraš ves čas dirkati na vse ali nič. Hitro sem se moral zbrati in si kakršne koli namišljene težave z dirkalnikom izbiti iz glave," je poudaril Häkkinen, ki je leta 1995 v Adelajdi med kvalifikacijami za VN Avstralije v hudi nesreči za las ušel smrti.

Nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom

Obenem je priznal, da je treba biti na čelu dirke vselej zelo previden. Ne smeš postati lahkomiseln, saj se ti to lahko hitro maščuje. "Ko vodiš na dirki, imaš vselej samo eno veliko težavo: če je kakršna koli nesreča, pokvarjen dirkalnik, razlito olje na stezi, si ti prvi, ki pripelje do tega. Tu je ključno, da te moštvo ves čas obvešča o dogodkih med dirko samo. Ves čas se moraš zavedati, da te lahko za vsakim zavojem pričaka neprijetno presenečenje. Ko vodiš oziroma si v položaju, da osvojiš naslov prvaka, moraš biti zelo previden. Ne moreš si privoščiti dirkanja na glavo, moraš ostati zbran in previden, saj nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom," je dejal Häkkinen, ki pa pretiranih težav do konca dirke ni imel. Resda se nikoli ni smel popolnoma sprostiti, saj je Schumacher v ozadju prežal na vsako njegovo najmanjšo napako, a Nemca je vseskozi držal na varni razdalji do ciljne črte. "Dirka mi je s psihološkega in fizičnega vidika predstavljala velik izziv. Po koncu dirke sem bil popolnoma izmučen, zlasti psihično," je pojasnil Mika.

S tem je ubranil naslov svetovnega prvaka in še drugo sezono zapored Ferrariju preprečil veliko slavje. Resda so v Maranellu proslavili konstruktorski naslov, a želeli so predvsem končati dirkaški post, ki je trajal že več desetletij.

Irvine med dirko zdolgočasen

Pa Irvine? Po nesreči na prostem treningu mu nikakor ni uspelo razviti želene hitrosti. Za naslov je potreboval ogromno sreče, a najbolj bi mu prav prišla okvara Häkkinenovega mclarna, ki se kljub vsemu ni zgodila. Na koncu se je moral zadovoljiti s tretjim mestom, za novim starim svetovnim prvakom je zaostal več kot minuto in pol. "V nesreči med kvalifikacijami sem si rahlo poškodoval vrat in bolečine sem danes še kako čutil. Dirka je bila z mojega vidika precej dolgočasna. Le dirkal sem naokoli in se spraševal, ali ima Mika kakšne težave z dirkalnikom," je povedal Irvine, ki je na koncu za Fincem zaostal za dve točki.

"No, osvojili smo naslov konstruktorskega prvaka, kar je zelo pomembno. Nismo osvojili tistega, ki smo si ga želeli, a tudi to je dobra tolažilna nagrada," je sklenil. Bridko razočaranje se je v italijanskem kolektivu hitro spremenilo v evforijo, saj je sledilo zlato obdobje, v katerem je Schumacherju že naslednje leto uspelo osvojiti naslov dirkaškega prvaka, kar je nato ponovil še štirikrat.

Mika samozavesten, da mu bo Michael pustil zmagati

Häkkinen si s tem ni belil glave, svojo nalogo je opravil. Izpolnil je pričakovanja svojega moštva. "Tisti večer sem večerjal z Davidom Coulthardom in vodjo moštva Ronom Dennisom. Davidu sem rekel, da je to to, da ne morem več dirkati. Končal sem. David me je zbegano pogledal, odvrnil sem mu, da bo moral naslednjo sezono on postati prvak, saj jaz nisem več zmožen vsega tega. Res sem bil zdelan. To je bila ena najtežjih dirk v moji karieri," je še povedal Häkkinen. "Na zadnji dirki sezone sem se boril proti Eddieju Irvinu in Michaelu Schumacherju. Ta je bil na najboljšem startnem položaju in imel je možnost, da moštvenemu kolegu pomaga do naslova prvaka. A prepričan sem bil, da Michael niti slučajno ne bo želel pomagati Eddieju, saj želi sam ostati dirkač številka ena v moštvu. Samozavesten sem bil, da se z mano ne bo igral in da mi bo pustil zmagati," je v svojem slogu zaključil legendarni leteči Finec, ki je svojega največjega tekmeca, kot je dejal, najraje gledal v vzvratnih ogledalih.

* tifosi – navijači (Ferrarija)

Dirka za VN Japonske 1999, Suzuka

Končni vrstni red sezone 1999, dirkači:

Končni vrstni red sezone 1999, konstruktorji: