Bianchi, ki so ga številni videli kot dirkača Ferrarijeve prihodnosti, je izhajal iz družine uspešnih dirkačev. Njegov stric Lucien je leta 1968 s Pedrom Rodriguezom dobil dirko 24 ur Le Mansa, med drugim je odpeljal tudi 17 dirk v svetovnem prvenstvu formule ena, v Monte Carlu se je leta 1968 uvrstil na tretje mesto. Dedek Mauro je bil uspešen v motošportnem razredu GT, zato ne preseneča dejstvo, da je tudi Jules že pri petih letih pilil svoje dirkaške sposobnosti v gokartih.

S številnimi uspehi si je leta 2007 tlakoval pot do razreda Formula Renault 2.0, v katerem je že v prvi sezoni s petimi zmagami osvojil naslov prvaka. Sledili so uspehi v različnih motošportnih razredih, leta 2012 je postal rezervni dirkač moštva Sahara Force India v formuli ena. Že naslednje leto mu je uspel veliki preboj med elito, saj je postal eden izmed dirkačev ruskega moštva Marussia.

Dirkač Marussie je postal, potem ko se je bilo moštvo zaradi propadlega pokroviteljskega paketa primorano dirkaču Luizu Razii zahvaliti za sodelovanje. Novega voznika je zelo hitro našlo v nadobudnem in talentiranem Bianchiju, ki je njegovo zaupanje povrnil že z odlično predstavo na drugi dirki za ekipo, VN Malezije v Sepangu. Odlično se je znašel na stezi in osvojil 13. mesto, s katerim je moštvo v konstruktorskem seštevku prehitelo Caterham, zasedlo deseto mesto od enajstih, s tem pa si je zagotovilo pomembno finančno injekcijo v višini 14 milijonov ameriških dolarjev.

Vrhunec kariere: deveto mesto v Monte Carlu

Zaradi dobrih predstav v sicer precej nekonkurenčnem dirkalniku si je mladi Francoz prislužil podaljšanje pogodbe, hkrati pa je občasno tudi testiral dirkalnike za Ferrari, ki je po odhodu Coswortha postal Marussiin dobavitelj pogonskih sklopov. Vrhunec kariere je Bianchi dosegel v Monte Carlu, kneževini le streljaj stran od rodne Nice. Tam je na VN Monaka proti vsem pričakovanjem osvojil deveto mesto in svoji prvi ter edini točki v formuli ena. "Neverjetno sem vesel, ampak najprej moram pohvaliti celotno moštvo. Nihče ne ve, koliko dela je opravljenega v ozadju, zato sem danes navdušen, ker sem pomagal doseči zastavljeni cilj, to je osvojitev prvih točk. Zelo sem ponosen na vse," je po dirki sedmi sili razlagal do ušes nasmejani Bianchi, ki je postal 35. Francoz v zgodovini formule ena z osvojeno najmanj eno točko. Dodal je: "Rad bi se zahvalil tudi Ferrarijevi akademiji, ki me podpira na vsakem koraku."

Občudoval je predvsem Ferrari

Prav Ferrari je bilo moštvo, ki ga je Bianchi najbolj občudoval. Želel je postati član slovite scuderie, ki jo je kot otrok na ulicah kneževine spremljal od blizu. Ob tem se je navduševal nad predstavami Michaela Schumacherja, ki je VN Monaka s ferrarijem dobil v letih 1997, 1999 in 2001. Zanimivo, a hkrati žalostno je tudi dejstvo, da je prav med japonskim dirkaškim koncem tedna novinarjem dejal, da je pripravljen postati dirkač Ferrarija, če ga bo moštvo iz Maranella potrebovalo. A usoda je hotela drugače, nikoli namreč ni dobil priložnosti, da bi uresničil svoje sanje ...

Močne padavine, tajfun in večtonsko avtodvigalo

Tistega usodnega dirkaškega konca tedna v Suzuki pred natanko desetimi leti je bila vremenska napoved za nedeljsko dirko izjemno slaba. Stezo so izdatno namočile obilne padavine, dirkališču se je približeval tajfun, zaradi česar so bile razmere za dirkanje zelo težke. Še posebej nevaren je bil del v uvodnem delu proge, kjer so S-zavoji, in v zadnjem delu zavoja Dunlop, kjer so dirkači vozili po pol suhi dirkaški liniji. Tam se je ta močno zožila zaradi odtekajoče vode in prav v tem delu je Adrian Sutil s svojim sauberjem zletel s steze ter pristal v zaščitni ogradi. Vodstvo japonske dirke ni niti ustavilo niti ni na stezo poslalo varnostnega avtomobila. Presodilo je, da je dovolj mahanje z dvojnimi rumenimi zastavami, ki dirkačem narekujejo precej upočasnjeno vožnjo. Medtem je v izletno območje ob Dunlopu zapeljalo avtodvigalo, ki je začelo odstranjevati Sutilov sauber, in prav tu se je zgodil usodni zasuk.

Ni upočasnil vožnje

Že krog po Sutilovi nesreči, natančneje v 43. krogu dirke, je proti Dunlopu drvel Bianchi, ki iz neznanega razloga ni upočasnil vožnje. Na poplavljenem delu steze je izgubil nadzor nad dirkalnikom in s hitrostjo 126 km/h trčil v nesrečno avtodvigalo. Posnetka nesreče v neposrednem prenosu nikoli niso predvajali, obstaja pa na spletu amaterski posnetek navijača, ki je povsem po naključju posnel, kako je Bianchi trčil v avtodvigalo.

Po koncu sezone smo se takrat na MMC-ju pogovarjali z Miranom Ališičem, ki je bil ob Bianchijevi nesreči povsem jedrnat: "Za tak primer so bile izobešene dvojne mahajoče rumene zastave, kar pomeni, da se moraš biti sposoben tudi nemudoma ustaviti. S hitrostjo, s kakršno je tam pripeljal Bianchi, ni imel nikakršnih možnosti, da bi se lahko ustavil," je dejal. Dodal je: "Premalo se je govorilo, da je bil Bianchi tam največ kriv, saj bi moral prilagoditi hitrost. FIA nam je pokazala posnetek, na katerem se je jasno videlo, s kakšno hitrostjo je zletel s proge. Seveda neposredno Bianchija zaradi njegovega stanja ni želela obtožiti, a posredno nam je bilo jasno, zakaj se je nesreča zgodila."

Poročilo: Vzrok nesreče je človeška napaka

Ališičevemu mnenju je pritrdila tudi preiskava komisije, ki jo je imenovala Mednarodna avtomobilistična zveza FIA. Ta je pokazala, da je bil glavni vzrok nesreče človeška napaka. Nesreča ni bila osamljen dogodek, temveč posledica niza le-teh, ki so prispevali k njej, je zapisala. V poročilu komisije je pisalo, da so Bianchiju mahali z dvojnimi rumenimi zastavami, zaradi katerih bi moral po pravilih upočasniti vožnjo na stezi. Ker tega ni storil, je zletel z nje in trčil v avtodvigalo, ki je odstranjevalo sauber C33. "Bianchijev dirkalnik je zadel pokrov motorja in zadnje kolo 6,5-tonskega tovornega vozila z majhnim zmanjšanjem hitrosti. Trk je naredil precejšnjo škodo na dirkalniku. Odtrgana sta bila obroč in jadro oziroma t. i. airbox na dirkalniku, prav tako je dirkač utrpel hud udarec v čelado. Silovito moč udarca sta povzročila velik pojemek glave in kotni pospešek, kar je povzročilo hude poškodbe," so med drugim zapisali.

Plaz očitkov in kritik se je usul na vodstvo dirke

Vodstvo dirke se je neposredno po nesreči znašlo pod plazom kritik in očitkov. Glavna sta bila: zakaj je v izletno območje med dirko zapeljalo avtodvigalo in zakaj dirke niso prekinili ali na stezo poslali varnostnega avtomobila. Navsezadnje je že dva kroga pred usodno nesrečo Williamsov dirkač Felipe Massa po radijski zvezi med pogovorom s svojim moštvom bentil, da so razmere na stezi prenevarne in da je treba dirko prekiniti. "Kam pa bi prišli, če bi dirke prekinjali za vsako stvar? Traktorji oziroma žerjavi na stezi so problem, a enako diskusijo bi imeli, če bi se Bianchiju zgodilo to, kar se mu je zgodilo, če bi priletel v Sutilov sauber. Tedaj pa bi se vsi spraševali, zakaj tisti žerjav ni prišel takoj odstranit dirkalnika z izletnega območja. Stvari niso tako preproste, kot jih danes ljudje predstavljajo," je tedaj dogajanje za MMC komentiral Ališič.

17. julija 2015 je Julesovo srce udarilo še zadnjič

Bianchija so takoj po nesreči imobilizirali in prepeljali v bolnišnico v Jokaiči, kjer so mu z nujnim operativnim posegom odstranili hematom oziroma krvni strdek, ki je pritiskal na možgane. Po sedmih tednih so ga zbudili iz umetne kome, stanje je bilo še vedno kritično, a stabilno, tako da so ga lahko premestili v domovino oziroma v Univerzitetni klinični center v Nico. Končno je lahko dihal brez pomoči naprav, čakala pa ga je nova faza zdravljenja, s katerim so poskušali izboljšati delovanje možganov. Okrevanje je nadaljeval pod budnim očesom najboljših francoskih nevrologov na oddelku za intenzivno nego, a kakšnega večjega napredka ni bilo več mogoče zaznati. "Za nas je vse skupaj neznosno, mučenje iz dneva v dan. Včasih mislimo, da bomo znoreli. Vsaj zame je položaj težji, kot če bi umrl, saj ne moremo storiti nič," je julija 2015 novinarjem dejal potrti oče Philippe Bianchi.

"Čas mineva in zdaj sem veliko manj optimističen, kot sem bil dva, tri mesece po nesreči. Na določeni točki se moraš zavedati, za kako resen je položaj," je dodal. Že nekaj dni pozneje je Jules Bianchi umrl. "Jules se je boril do konca, tako kot vedno. Toda njegove zadnje bitke je konec. Bolečina, ki jo čutimo, je velika in neopisljiva," je sporočila njegova družina. S tem je postal prva smrtna žrtev v formuli ena po Ayrtonu Senni v Imoli leta 1994.

Tektonski premiki na področju varnosti

Čeprav je v formuli ena nastopal zgolj slabi dve sezoni, je Bianchi v kraljici motošporta pustil neizbrisen pečat, njegova zapuščina pa v dirkaški skupnosti živi še danes. Formula ena je njegovo dirkaško številko 17 upokojila, po nesreči pa je med drugim poskrbela tudi za številne varnostne premike. Že leto dni pozneje je predstavila in zagnala koncept virtualnega varnostnega avtomobila (VSC), ki ga je prvič uporabila tisto leto na dirki za VN Monaka. V naslednjih letih je razvila, predstavila in leta 2018 tudi implementirala sistem HALO, ki prednostno ščiti glavo dirkačev v kokpitih. Sistem je že večkrat preprečil hujše poškodbe. Zelo verjetno je leta 2020 v Bahrajnu rešil življenje Romainu Grosjeanu, v Monzi leto dni pozneje je preprečil najhujše, ko je Max Verstappen z dirkalnikom zapeljal čez mercedes Lewisa Hamiltona, rešil je tudi Guanjüja Džova v Silverstonu leta 2022. V zadnjih sezonah tudi večkrat oziroma bolj pogumno posežejo po rdečih zastavah, ki označujejo prekinitev dirk, zaradi obilnih padavin dirke večkrat začnejo za varnostnim avtomobilom. Bianchi je torej poskrbel za tektonske premike na področju varnosti v elitnem razredu motošporta. Tragično pa je, da je moral za to plačati z življenjem.