Skeptična javnost se je zaradi slabe klubske sezone in državnega prvenstva, katerega vrhunec je bil pretep zmagovitega trenerja, nepričakovano medlo odzivala na svetovno prvenstvo Divizije I, skupine B v Ljubljani. A bolj kot to so rise vznemirjali zapisi in govorice o neslogi v reprezentančni slačilnici. "Marsikaj so skušali narediti, da bi se garderoba sesula, pa se ni," je pogovor z novinarji po veliki zmagi nad Madžarsko začel kapetan Tomaž Razingar, ki je odločno zanikal trenja.

John Harrington, olimpijski prvak iz leta 1980 in slovenski selektor od februarja 2009, ni želel obširno komentirati bodic o njegovem delu. "Ne razumem najbolje slovensko, razumem pa, da smo postali prvaki in da smo napredovali v elitno divizijo," se je "Bah" poslovil v smehu in se odpravil nazaj v garderobo slavit uspeh Slovenije, ki bo maja 2011 šestič igrala med najboljšimi 16 reprezentancami sveta.

Kako gledate na to reprezentanco, ki je mešanica mladih igralcev, ki so izredno veliko prispevali, in starejših igralcev?
Imamo izjemno mešanico prekaljenih igralcev in nadarjenih mladcev, ki jih ni bilo strah izkoristiti priložnosti. Ko sem skupaj z Danyjem Gelinasom in Andrejem Hebarjem prevzel reprezentantco, smo si rekli, da moramo moštvo prevetriti in pomladiti. Na olimpijske kvalifikacije sem vzel več starejših, ker še nisem dobro poznal slovenskega hokeja. Potem so sledili SP v Litvi, pripravljalni poletni tabor, prijateljski turnirji in tukaj smo lahko dobili pregled nad mlajšimi igralci. In ugotovili smo, da se tukaj za nas skrivajo resnično dobri hokejisti. Zdaj pogledamo ta turnir in vidimo, da je Žiga Jeglič najboljši napadalec, Rok Tičar bi zlahka to postal, če bi glasovali po koncu zadnje tekme, a smo morali oddati glasove pred njo. Tudi Jan Muršak bi lahko bil najboljši igralec, potem je tukaj neverjetni Jan Urbas, ki je bil pred poškodbama, prava sila na ledu. Pa še je veliko dobrih mlajših igralcev v Sloveniji. Reprezentantco smo pomladili, mogoče hitreje kot smo pričakovali, a z odličnim vodenjem starejših je to postala uspešna mešanica.

Koliko vam osebno kot trenerju pomeni preboj v najboljšo skupino svetovnega hokeja?
Res sem vzhičen. Za menoj je izjemna pomlad oziroma kar nori april. 14. aprila sem prvič postal dedek, 15. aprila sem osvojil italijansko prvenstvo z Asiagom, zdaj pa sem postal prvak skupine B in napredoval v skupino A. Zdaj moram poklicati ženo, da kupi še loterijsko srečko. Zaradi takih stvari sem v trenerskem poklicu! Moštvo je bilo izjemno, igralci so bili izjemni, prav tako navijači. Vsekakor izjemen večer za slovenski hokej!

Kolikšen je bil pomen domačega ledu na svetovnem prvenstvu?
Domači led vedno prinaša prednost. Imate izjemne navijače, igralci so sproščeni in sprejemajo pritisk ter pričakovanja kot pozitivna.

Kaj se je spremenilo od lanskega poraza s Kazahstanom?
Na olimpijskih kvalifikacijah sem lahko ocenil igro takratne reprezentance, ki je bila bolj ali manj skupaj že nekaj časa. V Litvo smo odpeljali nekaj mlajših. Spomnim se, da je bil ravno Žiga Jeglič med zadnjimi, ki so odpadli, in sem mu govoril, da žal nima prostora zanj, a da bo njegov čas zagotovo hitro prišel. In glejte, leto pozneje na prvem velikem turnirju je že prvi napadalec prvenstva. Poleti nam je HZS omogočil, da smo imeli pripravljalni tabor za igralce do 23. leta, kjer smo spoznali nove igralce, kot je bil Jan Urbas, ki je prišel iz Švedske. Potrebujemo mladostno navdušenje, ki da zanos tudi starejšim, hkrati pa vsi po vrsti prinašajo s seboj izjemno tehnično znanje. Sčasoma sem izvedel, kakšne igralce imam na razpolago, in predvsem, kako jih lahko uporabim v igri. V turnir smo vstopili z željo, da narekujemo ritem igre, pri čemer smo se zanašali na našo hitrost, in mislim, da nam je to uspelo.

Mogoče smo več pričakovali od izkušenejših igralcev, kot so brata Rodman, Razingar, Kranjc?
So izjemno izkušeni igralci, ki so večkrat igrali v skupini A. Trenerji smo jih skozi turnir izzivali, da se izpostavijo in prispevajo več. Ko pogledamo mlajše, vidimo, da so bili iz tekme v tekmo odlični in učinkoviti. Veterane potrebujemo kot vodje, prostor zanje je, saj je starostna mešanica nujna. Res je, včasih smo se spraševali, kje je kakšen izmed njih, toda tudi zaradi njih smo se prebili naprej. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Vozovnica za SP Slovaška 2011 je tu. Kako se odpraviti na to potovanje?
Vznemirljivo bo. Zdaj še slavimo, a zelo hitro smo začeli načrtovanje, saj bo Slovenija igrala z "velikim fanti". Prvi teden julija bom že na Bledu, kjer bomo znova pripravili tabor za igralce do 23 let, kjer pričakujem še večji boj za mesta v članski reprezentanci, posebej po tem, ko so videli, kaj so v Ljubljani naredili nekateri izmed njihovih vrstnikov. Pripraviti moramo tudi seznam pripravljalnih turnirjev, na katerih si želimo čim več res močnih reprezentanc iz elitne divizije.

Si želite drugo leto na Slovaškem igrati proti ZDA?
O tem sem razmišljal že po Hannovru, ko sem si res želel, da bi nam uspelo in bi lahko igrali proti mojim ZDA. Vseeno je do drugega leta še veliko časa. V garderobi sem rekel, da moramo ta uspeh primerno proslaviti, saj bo priprav, tekem in časa do naslednje pomladi dovolj. Zdaj je čas za slavje, fantje so lahko upravičeno ponosni nase!

Elitna divizija je povsem drugi svet. Načrtujete kakšne dodatne spremembe, igralske ali trenerske?
Bomo videli, računam na nekaj močnih turnirjev, ki nam bodo dale vpogled, kam sodimo. Ob razhodu bom fantom sporočil, da se priprave ne bodo začele aprila drugo leto, temveč poleti, takoj po zasluženih počitnicah. Dobra fizična podlaga, pridobljena poleti, bo nujna, če bomo hoteli tekmovati z veliko močnejšimi reprezentancami. Moč, tehnika in drsanje so v skupini A na najvišji ravni in morali bomo biti optimalno pripravljeni za spopad za najboljšimi.

Kaj je bila vaša prva misel, ko se je iztekla zadnja sekunda tekme z Madžarsko?
Ko je bilo 3:1 za nas in so se minute počasi iztekale, sem celo pomislil na Veliko Britanijo, ki nam je v 22 sekundah dala dva gola, in si rekel, še vedno lahko zaidemo v težave. Potem ko je Jan Muršak dal četrti gol, sem v žep pospravil tekmovalni list. 31 sekund pred koncem je Dany Gelinas prišel do mene in rekel: "Uspelo nam je!" Resnično je vzenemirljivo, ponosen sem na naše fante, na njihovo trdo delo in odlično igro, ki nam je prinesla zlato.