Številne kolesarje, njihove šefe in tudi velik delež navijačev moti odločitev prireditelja ASO-ja, da so del Dirke po Franciji vsakih nekaj let tudi zloglasne kocke francoskega severa. V nasprotju s tlakovanimi klanci Flandrije, ki so večinoma v rednem prometu, je "Nord" domovina poljedelskih stez, posejanih z granitnimi skalami, ki naj bi bile kocke in katerih preživetje zagotavlja ravno kolesarski fenomen, znan pod vzdevkom severni pekel.
Negodovanje ne pomaga in tudi 65-kilogramski kapetani za tritedenske dirke, ki sanjajo o rumeni majici na Elizejskih poljanah, se morajo občasno spopasti z odseki, kjer običajno drugo aprilsko nedeljo v okviru spomenika Pariz–Roubaix vladajo 80-kilogramski motorji.
Po s kockami tlakovanih cestah se je na Dirki po Franciji vozilo že od samega začetka, skozi čas je število odsekov upadalo, s tem pa tudi udeležba na veliki pentlji. Vse do 80. let, ko so se kolesarji preveč upirali, po izvedbah v letih 1980, 1983 in 1985 pa tudi dobili podporo ekip in pokroviteljev, da so etape Toura na najbolj nevarni kolesarski podlagi preveč tvegane.
A po skoraj dveh desetletjih so se kocke Roubaixa vrnile in v moderni dobi so bile del Tour de France v letih 2004, 2010, 2014, 2015 in nazadnje 2018.
TdF 2004: 3. etapa, Waterloo–Wasquehal, 210 km z dvema odsekoma
Mayo osmoljenec, Armstrong na varnem, uspeh kariere Nazona
Vrnitev razvpitih kock po 19 letih. Največjo ceno živčnosti je tik pred prvim, daljšim, tlakovanih odsekom plačal Bask Iban Mayo, ki je predtem dobil generalko Dirke po Dofineji. Po padcu je Mayo izgubil slabe štiri minute, v skupini z njim sta od favoritov končala še Denis Menčov in Christophe Moreau.
V ospredju, le 5 sekund za zmagovalcem, je v glavnini mirno v cilj prišel Lance Armstrong, takrat na poti k šesti zaporedni zmagi, ki pa mu je bila pozneje odvzeta, tako kot vseh sedem odvzetih zaradi sistematskega dopingiranja.
V boju za etapno zmago je Francoz Jean-Patrick Nazon za največji uspeh kariere premagal tri velikane klasik in sprintov Erika Zabla, Robbieja McEwna in Toma Boonena.
TdF 2010: 3. etapa, Wanze–Arenberg Porte du Hainaut, 213 km s 7 odseki (15,4 km kock)
En polomljen Schleck, drugi pa se je otresel Contadorja
Kaotičen dan z vsemi kockami v zadnjih 40 kilometrih. Frank Schleck je dan končal z zlomljeno ključnico, a najbolje od kapetanov je šlo njegovemu bratu Andyju Schleku. Pod okriljem velemojstra za klasike Fabiana Cancellare je dvojec ekipe Saxo Bank končal v zmagoviti šesterici. Prestižno etapo je dobil norveški sprinter Thor Hushovd, ki je bil premočan za Gerainta Thomsa, Cadela Evansa in Ryderja Hesjedala.
Bradley Wiggins in Aleksander Vinokurov sta izgubila 53 sekund, osamljeni jezdec Alberto Contador po kopici zapletov "le" minuti in 13 sekund. Pozneje je Španec v epskem boju Toura 2010 izkoristil težave z verigo Andyja Schlecka in v rumeni majici poziral v Parizu. Šele dve leti pozneje so "El Pistoleru" uradno le odvzeli zmago zaradi pozitivnega vzorca clenbuterola.
TdF 2014: 5. etapa, Ypres–Arenberg Porte du Hainaut, 155,5 s 7 odseki
Froome padel že pred kockami, Nibali pa pobegnil vsem
Najbolj epska sodobna etapa Toura s kockami. Vzrok? Dež, blato in odstopi ter težave favoritov. Branilec naslova Chris Froome je po dveh padcih ves potolčen moral odstopiti še pred prvim tlakovanim odsekom. Alberto Contador je znova zašel v težave in je prišel v cilj slabe tri minute za presrečnim zmagovalcem Nizozemcem Larsom Boomom.
Slednjega je izpustila zmagovita naveza Astane Jakob Fuglsang – Vincenzo Nibali, ki sta proti vsem preostalim kapetanom pridobila vsaj dve minuti. Morski pes ni več popustil in je samo še višal prednost, preostali izzivalci pa so odstopali (Contador) ali pa tonili po lestvici.
Na koncu je Italijan osvojil Tour 2014 z več kot 7-minutno prednostjo pred dvema Francozoma. Drugi je bil Jean-Christophe Peraud, tretji pa Thibaut Pinot, prvi je na kockah izgubil 3:10, drugi pa 2:06.
TdF 2015: 4. etapa Seraing–Cambrai, 223,5 km s 7 odseki
Maratonska etapa in rumena majica za "Panzerwagen"
Leto dni po pravem deževnem peklu se je najdaljša etapa tistega Toura odvila presenetljivo mirno. Na koncu so v glavnini resda ostali skorajda samo kapetani za skupno in sprinterji iz klasik (in Kristjan Koren). V zaključku, že na asfaltu je v napad krenil velemojster kronometra Tony Martin. Zdaj upokojeni Panzerwagen je za tri sekunde prehitel glavnino in slavil etapo ter oblekel rumeno majico.
V 34-članski glavnini so bili Froome, Nibali, Valverde, Contador, Quintana, Gesink, Mollema ... vsi, ki so na koncu končali v deseterici. Edina resna žrtev dneva je bil Thibaut Pinot. Z dvema predrtjema gum in dodatnimi okvarami je izgubil tri in pol minute.
TdF 2018: 9. etapa Arras–Roubaix, 156,5 km s 15 odseki (22 km kock)
Degenkolb ponovil P-R, Roglič v vodilni skupini kapetanov
Boj specialistov za klasike je dobil John Degenkolb, zmagovalec pravega Pariz–Roubaixa leta 2015. Nemec se je vrnil po hudi nesreči, ko ga je med pripravami na sezono 2016 zbil avtomobil, a ravno tu izpostavljena etapa je bil edini pravi preblisk kolesarja, ki se mu je obetal zvezdniški status. V troboju je ukanil Van Avermaeta in Lampaerta.
Kapetani za skupino so prišli v cilj 27 sekund za zmagovalcev, ob poznejšem zmagovalcu Geraintu Thomasu so bili Tom Dumoulin, Chris Froome in na 26. mestu tudi Primož Roglič, ki se je brez težav prepeljal prek vseh ovir. Da mu kocke Roubaixa kar ležijo, je ne nazadnje Zasavec dokazal na letošnji VN Denaina, kjer je bil dolgo v ubežni peterici.
Pred štirimi leti je najvišjo ceno s padcem in odstopom zaradi poškodbe plačal Richie Porte, ogromno časa je izgubil Rigoberto Uran. Kljub trem predrtjem gum je na koncu zgolj 7 sekund izgubil Romain Bardet.
TdF 2022: 5. etapa, Lille–Arenberg Porte du Hainaut, 157 km z 11 odseki (19,4 km kock)
Kako bo šlo Pogačarju in Rogliču ter Mohoriču?
Krstni nastop na kockah francoskega severa za dvakratnega zmagovalca Dirke po Franciji. Tadej Pogačar je že v mlajših kategorijah ob prvih nastopih na flamskih kockah pokazal, da se zna voziti po takšni podlagi (22. na Gent-Wevelgem, 15. Po Flandriji). Predvsem pa je letos zablestel na pravem spomeniku Po Flandriji, kjer je bil najmočnejši na vzponih, napadal in se skoraj otresel vseh, a vtis pokvaril v sprintu, kjer je namesto dvoboja za zmago z Mathieujem van der Poelom, nekako končal na 4. mestu.
Na letošnjem Pariz–Roubaix je bil izjemno močan Matej Mohorič, ki je z izredno predstavo poskrbel za razburljivo dirko, a na koncu na velodromu v Roubaixu potegnil najkrajšo v boju za 2. mesto in končal kot peti, kar je najboljša slovenska uvrstitev na najtežji enodnevni dirki sezone. Pred startom Toura 2022 je jasno povedal, da si je podčrtal ravno tokratno etapo, ki se bo končala tik pred strašljivim gozdom v Arenbergu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje