"Morda na Dirki po Italiji?" je bilo naslednje vprašanje. "Verjamem, da je tudi to mogoče," pa njegov odgovor. Zmage na gorski etapi Gira še nima, ima pa jo od včeraj z največje dirke - Toura.

Pred desetimi leti je bil Roglič skupaj z Robertom Hrgoto, Mitjo Mežnarjem in Jurijem Tepešem mladinski svetovni prvak na ekipni tekmi smučarjev skakalcev na srednji napravi. Prvenstvo je skupaj s Trbižem gostila Planica, drugi so bili Japonci, tretji Finci. Tudi na posamični tekmi dva dni prej se je Roglič na skakalnici, kjer se je leta 2006 veselil ene izmed svojih dveh zmag v celinskem pokalu, izkazal s petim mestom. Prvak je postal Čeh Roman Koudelka, Mežnar je zasedel četrto, Tepeš pa sedmo mesto.

Le pet dni po poziranju z zlato kolajno v dolini pod Poncami pa se mu je na istem prizorišču na četrtkovem treningu pred finalom svetovnega pokala na velikanki primeril grozljiv padec. Ari Pekka Nikkola je na trenerskem stolpu obmolknil, ko je mladima Jerneju Košnjeku in samo nekaj minut zatem še Rogliču v prvi seriji v zraku "vzelo smučko", tako da sta strmoglavila na tla in ju je po letalnici premetavalo vse do izteka. Huje jo je odnesel Košnjek, ki so ga celo priklopili na napravo za umetno dihanje, Roglič pa je imel pretres možganov in odrgnine po vsem telesu. Oba so morali s helikopterjem prepeljati v bolnišnico.

V skokih ni bil več konkurenčen
Roglič je s skoki nato vztrajal do leta 2012, a če je leta 2006 nastopil na treh tekmah poletne velike nagrade, priložnosti v zimskem svetovnem pokalu nikoli ni dobil. "Poškodba me je gotovo ustavila. Ko sem okreval, sem šel na kolo in potem počasi zamenjal šport," je povedal v omenjenem intervjuju.

V njem je vedno bolj zorela misel, da bi se preizkusil med kolesarsko elito. Ko je leta 2012 z rekordnim časom 33:02 v amaterski konkurenci dobil Juriš na Vršič, ga pri vodilnem slovenskem klubu Adrii Mobilu niso mogli več spregledati in ponudili so mu pogodbo. "Ideja je zorela kar nekaj časa, zgodilo pa se je, ko sem se srečal z Milanom Erženom. Stestirali so me in sem dobil priložnost. Morda me je kdaj za trenutek prijelo, da bi še skakal, pa je hitro minilo. V kolesarstvu bolj uživam."

Kot nam je lani razložil njegov oče Polde na etapi Dirke po Italiji pod Matajurjem, padec v Planici ni bil vzrok, da je Primož prenehal skakati in skoke zamenjal za kolesarstvo, kot vsi pravijo: "Vzrok ni v padcu, ampak v tem, da v skokih pač ni bil več konkurenčen. Saj je še skakal nekaj let, tudi na velikanki. Bilo je bolj pomanjkanje motivacije, pa tudi šlo mu ni bogve kako dobro. Resda je bilo to mogoče tudi posledica padca, ne vem, nisem strokovnjak za to, sem ga pa v vsaki stvari absolutno podpiral. Nikoli mu nismo solili pameti, star je bil dovolj, vedel je, kaj dela. Bil je zelo motiviran, kar se tudi vidi, saj mu je kratkem času uspelo ogromno." Poleg očeta sta njegova velika navijača tudi mama Anita in dekle Lora.

Izidi testov močno odstopali
Na začetku kolesarske kariere je ostal skromen in tedaj sploh ni vedel, kaj ga čaka. "Rezultatsko ne pričakujem prav veliko. Upam, da bom letos pridobil čim več izkušenj," je pred štirimi leti dejal pred kamero TV Slovenija. A rezultati testiranj so bili jasni, tam se je videla nadarjenost. "Kolesar (profil, op. p.) je potencial za zahtevne enodnevne dirke (razgiban teren, klanec). Tako maksimalni minutni volumen srca (Qt) (31,8 l/min) kot utripni volumen srca (SV) (163,3 ml/utrip) sta nadpovprečna," je v svoje poročilo zapisal dr. Radoje Milić s fakultete za šport. "Naredili smo test kakor za vse druge kolesarje. Izidi so močno odstopali v pozitivno smer," je pojasnil Milić.

Roglič se s testi ni obremenjeval. "Testi so ena stvar, dirkanje pa popolnoma drug svet," si je mislil. Prav na dirkah je po uvodnih težavah blestel, leto 2015 je bilo izjemno. Po zmagi na vzponu na Tri Kralje je v središču Novega mesta proslavil zmago na Dirki po Sloveniji.

"Izredno hitro se je učil. Ko je naredil napako, jo je naredil enkrat in je ni več ponovil. To je tisto, kar njega vodi tudi naprej," pravi direktor Adrie Mobila Bogdan Fink. Odšel je v tujino k nizozemski ekipi Lotto Jumbo, lani na prologu Dirke po Italiji ga je le ena stotinka oziroma 1,48 centimetra ločilo, da bi oblekel rožnato majico, dobil pa je kronometer v Chiantiju devet dni pozneje.

Izjemno leto 2017
Letos je že premagoval tudi favorite za Dirko po Franciji, konec aprila je na Dirki po Romandiji po slavju v sklepnem kronometru v skupnem seštevku zaostal le za Richiejem Portom in Simonom Yatesom. Še prej je februarja zmagal na petetapni Dirki po Algarveju na jugu Portugalske, marca je bil skupno četrti na dirki Tirreno-Adriatico, aprila pa je dobil tudi dve etapi na Dirki po Baskiji in se uvrstil na končno peto mesto za štirimi Španci.

Na dopustu si je ogledal vse gorske etape letošnje Dirke po Franciji in pred odhodom na štart v Nemčiji samozavestno napovedal: "Če bom dobro in močno deloval, se bodo priložnosti gotovo pokazale v kakšnih težjih etapah. Zagotovo vsak pričakuje, da bi se lahko že letos kosal z najboljšimi. Tudi jaz bi si to želel. Je pa prvič in ne smem prehitevati dogodkov in korakov. Treba je iti korak za korakom. V skupni razvrstitvi ne bom meril visoko. Vem, da je že tako vsega preveč za prvič. Štartal bom na kakšno etapo, in če bo le mogoče, poskušal zmagati na eni."

V nedeljo tudi s četrtim mestom ni bil zadovoljen, želel je več in dobil največ. Malo pod vrhom prelaza Telegraphe je bil tako močan, da si je "vzel celo čas" za pozdrav navijačem ob cesti in se nato čez najvišji prelaz Galibier odpeljal do izjemnega uspeha. Na zmagovalnem odru je s telemarkom širni kolesarski svet spomnil, da se je še nedavno ukvarjal z drugim športom.

"Spoznal sem, da v kolesarstvu ni nujno, da imaš tisti dan najmočnejše noge, morda je pomembneje, da si upaš, da imaš jajca," je bil nauk, ki ga je letos dobil med izjemnim dirkanjem v Baskiji in uspešnim napadom v četrti etapi. V sredo si je na spektakularni alpski etapi znova upal in zmagal že ob svojem krstnem nastopu na Touru. Pa čeprav je tudi včeraj na začetku etape padel.
Matej Rijavec (delno povzeto po prispevku Davida Črmelja za TV Slovenija)