Večina je stavila, da bo stoti Giro d'Italia predvsem šov Vincenza Nibalija in Naira Quintane, a se je obrnilo drugače. 26-letni Dumoulin je izkoristil oba posamična kronometra, na klancih pa je bil presenetljivo žilav, čeprav je bilo na strmih odsekih občasno videti, kot da je v izgubljenem položaju. A je nadaljeval v svojem ritmu in izgubljal zelo malo. Etapo s ciljem na Oropi je celo zmagal. Na neki način je bil videti kot legendarni Miguel Indurain v 90. letih, pri čemer je imel Španec z Banestom močnejšo ekipo, kot jo ima Dumoulin z nemškim Sunwebom (pogodbo naj bi podaljšal do leta 2021), ki ima manj kakovostne kolesarje od Moviestara in Bahrain Meride.

Nizozemci na junaka čakali od leta 1980
"Nisem prvi kronometrist, ki se dobro znajde tudi na klancih. V preteklosti je bil takšen Miguel Indurain, ki pa je še pet korakov pred menoj. Bil je tudi Bradley Wiggins, a nočem se primerjati z nikomer. Sem le izjemno, izjemno srečen, to je neverjeten trenutek v moji karieri," je povedal Dumoulin, prvi Nizozemec po Joopu Zoetemelku 1980 z zmago na eni od treh tritedenskih etapnih dirk. Tudi v glavi je bil zelo močan. Niti želodčne težave na kraljevski etapi, ko je izgubil minuto in nato sam vozil preostanek etape, ga niso iztirile, si je pa v ključnih etapah privoščil, da je kritiziral zavezništvo med Quintano in Nibalijem.

Upa, da ga zmaga ne bo spremenila
"Najtežje je bilo, ko sem zaradi želodčnih težav izgubil minuto in ko v 19. etapi nisem imel pravih nog in sem izgubil rožnato majico." A zadnje dejanje je spet pripadlo Dumoulinu. V svojem slogu je izkoristil ravninski kronometer od dirkališča Monze do trga Duomo v Milanu in imel na koncu v skupnem seštevku 31 sekund prednosti pred Quintano. "Ta zmaga ne bo spremenila mojega življenja. Upam, da bom ostal ista oseba z istim značajem in da se bom lahko po Maastrichtu sprehajal, ne da bi me imeli za superjunaka." Dumoulin je med kolesarji zelo priljubljen, velja za džentelmena, vse najboljše o njem misli tudi nekdanji moštveni kolega pri ekipi Giant Luka Mezgec.

Na Vuelti dokazal, da dobro prenaša gorske etape
Trasa jubilejnega Gira je šla Dumoulinu na roko. 69 kilometrov vožnje na čas je skoraj dvakrat več, kot bo letos kronometra na Dirki po Franciji (36 km), ki se bo začel 1. julija. Da je mojster te prvine, je Dumoulin dokazal že junija 2014, ko je postal nizozemski državni prvak v kronometru, istega leta pa je v tej prvini osvojil tudi bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu (zmagal je Wiggins, drugi je bil Tony Martin). Naslednje leto je dokazal, da lahko kandidira tudi za zmago na največjih dirkah. Na Vuelti 2015 je bil do predzadnjega dne v rdeči majici vodilnega, nato mu je slab dan vzel veliko zmago.

Po tritedenskem mučenju prija – pivo!
Letos je vse podredil Giru. Na dirko je prišel s še manj kilogrami. Na kronometru se to ni poznalo, v klancih pa je bil še močnejši. Ko je šele pri 15 letih začel trenirati kolesarstvo, v vožnji v klanec še ni mogel blesteti, saj v okolici domačega Maastrichta ni dolgih vzponov. A je domače okolje zamenjal s trening kampi na Tenerifu in Sierri Nevadi ter napredek je bil zelo opazen. Ko bo objavil podatke, bo zanimivo videti, s koliko watti je na letošnjem Giru obračal pedala. Naslednji cilj Dumoulina bo slej ko prej še zmaga na Dirki po Franciji, ki morda še bolj ustreza njegovemu talentu kot Giro d'Italia. A o tem Dumoulin še ne razmišlja: "Zdaj grem na pivo in na jedi z žara. To je moja bližnja prihodnost."