Matej Mohorič je na svetovnem prvenstvu v Valkenburgu osvojil zlato medaljo na cestni dirki in srebrno v vožnji na čas. Foto: Reuters
Matej Mohorič je na svetovnem prvenstvu v Valkenburgu osvojil zlato medaljo na cestni dirki in srebrno v vožnji na čas. Foto: Reuters
Mohorič v Podblici razkazal medalji in mavrično majico

Podobno je počel Jani Brajkovič, ki se je iz Bojanje vasi čez Gorjance vozil na trening v Novo mesto. V Športni zgodbi na Valu 202 je Dare Rupar med obema kolesarjema potegnil vzporednici:


Na tako prijetnem druženju športnih navdušencev in zagovornikov kolesarstva, kot sinoči pod vzhodnimi obronki Jelovice, že dolgo nisem bil. Na šolskem igrišču v Podblici se je trlo in gnetlo vse, ki kaj pomeni v gorenjskem kolesarstvu. Tudi znane obraze iz drugih sredin je bilo videti.

V čast mladinskemu svetovnemu prvaku Mateju Mohoriču je na sprejem prišel tudi za zdaj najuspešnejši slovenski kolesar Andrej Hauptman. V Valkenburgu je bil pomočnik selektorja Martina Hvastija, zato so mu številni obiskovalci - kar sredi slovesnosti v čast najstniku - hiteli pripovedovati, kaj vse sta s Hvastijo "zamočila" v pripravi na nedeljsko dirko najboljših na mavričnem prvenstvu na jugu Nizozemske. Za nameček so povečini vsi tudi sami vsaj ljubiteljski kolesarji najvišjega razreda, ki vedo, kako je, ko se utrip srca dvigne v višave, ko marsikdaj srce in glava želita več, kot dovolijo noge.

Toda očitno se tudi v kolesarstvu dogaja podobno kot v nogometu: vsak, ki se je usedel na kolo, se čuti poklicanega, da kuje taktiko in pametuje, kot da bi najbolje vedel, kako dobro oziroma slabo pripravljeni so najboljši slovenski kolesarji prišli na priprave, ki nikdar niso daljše od dveh dni. In to se zgodi le enkrat na leto. Med letom se slišijo, predvsem pa vidijo, zelo poredko.

Na sprejemu v Podblici so bile tudi kamere TV Slovenija. Prispevek si lahko ogledate v desnem videoposnetku.

Kolesarstvo ima v svojih vrstah obilo vase zaverovanih fantov, ki so prepričani, da bodo le tako uspeli. Ob vsem le redke učijo, da so takoj, ko se zapeljejo prvič v karavani, del javnosti. Matej Mohorič je, glede na to, da bo polnoleten šele naslednji mesec, ob naslovu svetovnega prvaka nanizal nekaj misli, ki bi jih marsikdaj težko pričakovali od mnogo izkušenejših, z veliko večjo kilometrino na največjih dirkah. Pri nas na splošno velja, da se je novinarjev in s tem javnosti dobro ogniti, edino, kar pa res kaj velja, so mnenja na spletnih forumih, kjer se lahko skriješ pod psevdonimom.

Kdo ve, kako se bo na kruta pravila profesionalnega kolesarstva privajal naš mladi šampion iz Podblice, od koder se vsak dan odpelje na trening v Kranj in se potem še vrne v svojo vas. Morda je to njegova prednost, toda ko prvič ne bo pokazal, kar večina pričakuje, bodo vsi "skočili" nanj, tako kot so v nedeljo na sedmerico, v tem trenutku najboljšo slovensko, ki je bila na progi v Valkenburgu.

Sproščenost fanta s kranjske gimnazije je bila sinoči kar nalezljiva. In prav te sproščenosti je pri nas premalo, pa tudi pozitivnega razmišljanja in iskanja dobrega. Če bo vse to v Mateju Mohoriču ostalo tudi takrat, ko ga bodo čakale še težje preizkušnje, bo še lažje uresničeval svoje cilje. A očitno mu nič ni pretežko. V ponedeljek je šel po celonočni vožnji z Nizozemske in navkljub dežju spet na kolo in pred sprejemom opravil trening.

Tudi zato sta edini za zdaj mavrični majici v cestnem kolesarstvu pri nas doma v Bojanji vasi in v Podblici. Kje je že to? Tam so sproščenost, preprostost in poznavanje obvez še vedno doma. In vsi se poznajo po pravem imenu in priimku, brez skrivanja za krinko. Zato naj bo takih sprejemov, kjer bi človek rad ostal čim dlje, še veliko.

Dare Rupar, Športna zgodba na Valu 202

Mohorič v Podblici razkazal medalji in mavrično majico