Z izjavo trenerja novomeških kolesarjev Milana Eržena začenjamo drugi del prispevka o mnenju slovenskih poznavalcev o zadnjih dopinških priznanjih v kolesarstvu. Eržen je prepričan, da je v stripu o Alanu Fordu, kjer "junak vzame čin čin pilulo in zmaga" to še mogoče, v realnosti pa ne. Šteje samo trening. In za tisti dodatni odstotek namesto eritropoetina višinska hiša.

Naj vrnejo še denar!
"EPO izboljša krvno sliko, kar pa je možno narediti tudi z uporabo višinske hiše. Seveda gre za dolgotrajnejše in dražje postopke. Hiša pač stane 70.000 evrov!" Kakšno je njegovo mnenje po priznanju številnih asov (Zabel, Riis ...), da so si do vrhunskih dosežkov pomagali na nepošten način? "Naj vrnejo še denar! Zabel je v karieri s plačo zaslužil 10,9 milijona evrov! T-Mobile naj bi vložil tožbo proti vsem, ki so priznali dopingiranje."

Za Hvastijo bi dal roko v ogenj
Je možno, da so si tudi slovenski kolesarji v 90. letih pomagali z EPO? Eržen je prepričan, da ne. "Za Martina Hvastijo sem milijonodstoten, da ni jemal prepovedanih poživil," se je dotaknil kolesarja, ki je v prejšnjem desetletju oral ledino in dokazal, da Slovenci lahko brez manjvrednostnega kompleksa dirkajo v tujih ekipah. Danes je po mnenju Eržena dopinga malo, saj agencija za boj proti dopingu (WADA) kolesarje ves čas nadzira.

Z Wado se ne kaže igrati
"Narediti morajo načrt za vsak dan za tri mesece naprej. Če ne, moraš poslati faks na UCI, da si spremenil načrt. Podobno tudi atleti in plavalci. Ko te pokličejo, imaš uro ali uro in pol časa, da prideš, sicer dobiš rdeč karton. Kako drugače kot v Ligi NBA, kjer dopinških kontrol sploh ni." Ob košarkarje onkraj Atlantika se je obregnil tudi šprinter Zoran Klemenčič, češ da so nekateri športi očitno prilivigirani, medtem ko so kolesarji najbolj na udaru.

Pokrovitelji se umikajo
"Za kolesarstvo je to res slaba reklama, saj se pokrovitelji umikajo. Samo poglejte, koliko je bilo na Giru letos italijanskih ekip in koliko pred jih je bilo leta 2001, ko je dirka zavila v Slovenijo?" Ker se je Klemenčič pogosto z Zablem drenjal za etapno zmago, smo ga še vprašali, če se je kdaj družil z Nemcem in morda celo kaj sumil: "Z Zablom nisem imel stikov, niti z njegovo ekipo, bolj sem se družil z italijanskimi kolesarji. Ozadja ne poznam dobro. Očitno je bilo zunaj že toliko informacij, posebej po izidu knjige Jefa d'Honta (maserja ekipe Telekom), da niso mogli zanikati, pa so se pokasali."

Vodonoša ne bo kar tako šampion
"Moščanski blisk", ki je lani končal kariero, je moč dopinga v primerjavi z Erženom ocenil nekoliko drugače, vseeno pa tudi on meni, da samo to ne prinese zmage na Touru: "Če je bil nekdo prej pomočnik, si lahko še tako pomaga z dopingom, pa ne bo šampion. Menim, da doping prinese le deset odstotkov in ne more ločiti šampionov od nešampionov."

Pritiski so preveliki
Športni novinar in odličen poznavalec kolesarstva Tomaž Kovšca meni, da ni več vrhunskega športnika, ki ne bi jemal takšnih ali drugačnih dodatkov, v tej ali oni obliki. "Od tu do meje še dovoljenega pa ni več daleč. Mnogokrat se stvari prekrivajo in športniki res včasih nevede vzamejo kaj prepovedanega. Vedno pa z razlogom še izboljšati svoje dosežke. Tako, da jim stvari niso podtaknjene, ampak morda spregledajo, da so na seznamu prepovedanih. Še večkrat pa se to zgodi povsem zavestno in namenoma. Pritiski pokroviteljev, trenerjev in javnosti so preveliki!"

Vrhunski šport=boj za preživetje
Ker Kovšca nikdar ni skrival simpatij do Marca Pantanija, smo ga še povprašali, če se je "ljubezen" ohladila, ker so Pirata pogosto obtoževali jemanja dopinga: "Zame Pantani tudi potem, ko je bil osumljen zlorabe, ni bil nič manjši junak. Zakaj bi bila Riis ali pa Zabel manjša junaka od Armstronga? Ker sta jemanje dopinga priznala, slednjemu pa tega (še) niso dokazali? Vsak, ki doseže takšne rezultate je nekaj izjemnega, predvsem pa vrhunsko pripravljen. Doping jemljem kot del vrhunskega športa, ki že davno ni več Šport ampak boj za preživetje, gladiatorstvo. Tu in tam pač žrtvujejo grešnega kozla in šov gre naprej."

T. O.