21-letni kolesar, ki je v mlajši konkurenci blestel, kot še noben Slovenec do zdaj (bil je mladinski svetovni prvak v cestni vožnji in leto pozneje še prvak med mlajšimi člani), v letošnji sezoni vozi za italijansko ekipo Lampre, v kateri so številni Slovenci. Na Dirki po Katarju je imel prejšnji ponedeljek smolo in je prvo etapo namesto v cilju končal v bolnišnici z zlomljenim komolcem. A pravzaprav je imel še srečo, saj bi se lahko končalo mnogo slabše. Na kolo se bo kmalu vrnil, misli pa bo moral verjetno usmeriti v drugi del sezone, v katerem bi se rad udeležil tudi olimpijskih iger v Riu.

Na Dirki po Katarju ste si zlomili komolec. Kako poteka okrevanje, kako se celi rana?
Gibljivost je že zelo dobra, komolec se celi hitreje kot lani, ko sem utrpel podobno poškodbo na drugem komolcu, čeprav je šlo tokrat za odprt zlom. Največje tveganje je, da se pri takšni rani kaj vname in nastane okužba. Zanimivo, da na zasebni kliniki, kjer sem bil operiran, baje sploh še niso imeli primera okužbe. Tudi pri meni kaže dobro in naslednji teden naj bi mi iz rane že pobrali šive. Upam, da bi bil lahko potem kmalu spet na kolesu. Dokler se rana še celi, se ne smem prepotiti, da ne nastane okužba, zato za zdaj na kolo ne morem. Da pa bo vrnitev lažja, delam vaje za moč, tudi z utežmi, poleg vaj za stabilnost telesa. Tako bom vsaj nekoliko omejil izgubo mišične mase. Pomaga tudi elektrostimulator in podobni pripomočki za trening.

Na kakšni kliniki so vas operirali in kako bi oskrbo primerjali z oskrbo v slovenskih bolnišnicah?
Aspetar je zasebna ortopedska klinika za športne poškodbe, ki deluje pod okriljem Katarske olimpijske zveze. Vse je bilo na zelo visoki ravni, nekoliko drugače kot pri nas. Imel sem svojo sobo, ki je bolj kot na bolnišnico spominjala na hotelsko sobo. Hrana je bila okusna, osebje pa prijazno. Z ničimer ne varčujejo. Na voljo so razne malenkosti, ki precej olajšajo bivanje. Medtem ko se pri nas po operaciji še dan ali dva nisem mogel oprhati, sem tam dobil posebno plastično vodoodporno prevleko za roko z gumijasto membrano, s katero sem se lahko oprhal brez strahu, da bi zmočil občutljivo območje okrog rane. Po operaciji sem iz lanske izkušnje pričakoval, da bom prve noči slabo spal zaradi bolečin. Morda je bilo tokrat drugače tudi zaradi narave poškodbe, saj je bila operacija še isti dan po padcu, a bolelo tokrat ni skoraj nič. Ne vem, kaj so mi dajali! (smeh)

Vam je težko, ker boste dva tedna brez kolesa?
Ne. Če bom dva tedna počival, ne bo konec sveta. Seveda mi je žal, ker sem bil pred padcem fizično precej dobro pripravljen in sem komaj čakal, da bi lahko to pokazal na dirkah. Zdaj bom moral na to še malo počakati, celjenje poškodbe zahteva svoj čas. Včasih sem bil bolj nervozen, kadar nisem smel na kolo. Zdaj kolesarstvo jemljem vse bolj kot svoj poklic, ki je hkrati še vedno tudi moja strast. Vseeno pa se počitek prileže.

Kakšni pa so bili sicer vtisi iz Katarja in morda tudi tamkajšnjega dirkanja, čeprav je vse skupaj trajalo le dve uri?
V Katarju se vse zdi novo in bleščeče, mesto sredi puščave v milnem mehurčku, izolirano od preostalega sveta. Na dirko sem prišel dobro pripravljen. Užival sem tistih sto kilometrov v prvi etapi, zabavam se, kadar je treba v skupini izbočiti komolce. Nekaterim to povzroča več stresa in sivih las.

Kaj se je zgodilo, ko ste se znašli na tleh?
Sprva sem bil po razpadu glavnine v drugi skupini z Markom (Kumpom), po dveh tretjinah dirke pa sem se znašel v tretji, večji skupini. Pred mano je nekaj kolesarjev zapelo kolesa in padlo. Padec sem takoj opazil in se precej hitro ustavil. Ko sem eno nogo že položil na tla in si oddahnil, so me od zadaj zadeli kolesarji za menoj, ki niso uspeli tako naglo zavirati. Ob padcu na tla sem se s komolcem najverjetneje udaril v skalo, rana, ki je nastala, je spominjala na strelno rano. Kirurgi so kasneje povedali, da sem imel gromozansko srečo, saj je luknja v komolcu segala do kosti, opraskal pa sem tudi živčno ovojnico, a je živec k sreči ostal nedotaknjen.

Poškodba zahteva spremembo načrta. V spomladanskem delu sezone očitno ne boste mogli narediti odmevnejšega izida ...
Odvisno od tega, kako bo potekala vrnitev in kakšen program dirk bom dobil. V mislih imam predvsem olimpijske igre. Verjamem, da bi bil lahko na letošnji trasi v pomoč Simonu Špilaku, če bom seveda v formi. Naša komunikacija s selektorjem poteka na tedenski ravni. Nastop na olimpijskih igrah so skrita želja vsakega športnika, a če ne bom izvrstno pripravljen, je še nekaj drugih Slovencev, ki so lahko v Riu konkurenčni.

Kako ste sicer zadovoljni z novo ekipo Lampre? Koliko vam pomeni, da je v njej toliko Slovencev?
V novi ekipi se odlično počutim. Dejstvo, da nas je pet (poleg štirih Slovencev tam nastopa tudi Hrvat Kristjan Durasek) je še dodaten plus. Vedno je lepo, kadar tudi na dirki lahko spregovoriš v maternem jeziku. Italijansko okolje mi bolj ustreza, saj so bolj sproščeni, nekoliko bolj iskreni in bolje organizirani. Italijani so v kolesarstvu bolj domači od Američanov. Ustreza mi tudi to, da letos v nasprotju z lanskim letom nimamo veliko skupnih priprav z ekipo. Spoznal sem, da bolje treniram, kadar sem sam.
Verjetno vam je sprememba všeč tudi zaradi vašega trenerja Milana Eržena, potem ko s trenerjem pri Cannondalu Webrom nista bila na isti valovni dolžini?
Svoje prvo leto v tujini sem moral trenirati pod Webrovim vodstvom. Na žalost mi njegov način dela ni najbolje ustrezal. V kombinaciji z že tako težkim prestopom med svetovno elito je to vodilo v pretreniranost in splošno utrujenost. Lani so se stvari že nekoliko izboljšale, saj sem lahko doma treniral s svojim trenerjem. Vseeno sem moral na skupnih ekipnih pripravah slediti programu klubskega trenerja, kar me je po mojem mnenju oviralo pri napredku. Letos sem povsem svoboden glede fizične priprave, v ekipi samo sledijo in beležijo delo, ki ga opravljam. Moja odgovornost je, da na dirko pridem pripravljen. Milan Eržen mi kot trener zelo ustreza in se odlično ujameva.
Ste z Webrom poskušali uskladiti nesoglasja?
Vedno sem mu govoril, da po mojem mnenju trenirava preveč. Vseeno je vztrajal, da je začrtani plan tisto, kar se bo prej ali slej obrestovalo pri mojem razvoju in da se bo vloženo delo vrnilo z rezultati.

Koliko pa je pomembno, da je v ekipi toliko Slovencev in se lahko tudi med etapo o morebitni taktiki pogovarjate v domačem jeziku?
Čeprav nas je pet, je redkost, da na dirki srečaš več kot še enega sonarodnjaka. Kadar smo skupaj, si medsebojno pomagamo. Tudi na dirki je komunikacija v maternem jeziku lažja. Med seboj se odlično poznamo in si zaupamo. Vendar pa - vsi smo profesionalci in vedno damo od sebe največ, kar lahko, pa naj bo tisti, ki mu pomagamo, Slovenec, Italijan ali druge narodnosti. Tej ne dajemo preveč poudarka. Še vedno uradna komunikacija poteka v jeziku ekipe, torej italijanščini. Velikokrat pa je na dirki v vsem kaosu v ključnih trenutkih težko pravilno razumeti vse ukaze, ki na kolesarje prihajajo z vseh strani; tako od sotekmovalcev, ki jih včasih zaradi oddaljenosti in vetra ne slišiš dobro, kakor z radia, prek katerega z nami komunicira športni direktor.

V gimnaziji ste blesteli tudi kot izjemen učenec, bili ste zlati maturant. Ste kljub napornemu ritmu poskusili tudi s študijem na fakulteti?
Prek Sindikata Športnikov Slovenija sem se leta 2014 vpisal na univerzo UCN na Danskem, smer športni menedžment. Študij poteka prek spleta. Naredil sem le prvega od sedmih semestrov. Vsa predavanja na fakulteti posnamejo in so študentom na voljo prek spleta. Poleg predavanj je bilo veliko poudarka na delu pri projektih, kolokvijev ni bilo veliko. Pozimi, ko sem bil doma, je šlo, med sezono pa je delo postalo nemogoče. Kolesarji smo veliko zdoma. Internetna povezava v hotelih večinoma ni zadostna za online streaming predavanja, pa tudi časovno mi ni uspelo uskladiti študijskih in kolesarskih obveznosti.
Spoznali ste, da prehod v elitno konkurenco ni enostaven. Vas je vse, kar se je dogajalo zadnji dve leti, nekako potrlo? Kdaj menite, da boste lahko tako suvereni, kot ste bili v konkurenci mlajših članov?
Prehod res ni preprost, a zadnji dve leti nikakor nisem bil potrt. Zelo sem užival, nabral ogromno izkušenj in se veliko novega naučil. Tekmujem v vzdržljivostnem športu - ne reče se zaman vzdržljivostni. Imam 21 let. Povprečna starost tekmovalcev v svetovnem pokalu se giba okrog 27. leta starosti. Večina svoje največje uspehe doseže med 25. in 30. letom. Verjamem, da se bosta v teh letih vložena trud in delo nekega dne poplačala. V vsakem primeru pa sem že na poti do svojega cilja, nekoč biti konkurenčen na najboljših dirkah med najboljšimi kolesarji, srečen.
Lani ste na Vuelti prvič nastopili na tritedenski dirki. Je bila ta izkušnja za vas nekaj posebnega? Si želite kmalu tudi na Giro, Tour?
Tritedenska dirka je nekaj posebnega. Letos sem želel na Giro. Bom videl, kako bo poškodba vplivala na moj program dirk. Vsekakor si želim tudi letos nastopiti na eni izmed tritedenskih dirk.
Kako se v ekipi Lampre počutita Kump in Pibernik? Menite, da bo Kump, ki je lani blestel v drugorazredni konkurenci, krojil dogajanje med elito, kajti na Dirki po Katarju ga ni bilo v ospredju.
To bi morali vprašati kar njiju, a če vprašate mene, je obema v ekipi všeč. Vzdušje je res prijetno. Mislim, da je Kump že na Tour of Down Under dokazal, da je lahko konkurenčen tudi v tej konkurenci. Na dirki po Katarju se je po želji ekipe podredil Sachi Modolu, ki je bil takrat nekoliko bolje pripravljen in je tudi izkušenejši.