V nedeljo se bo na veliko noč začela tudi 108. velika kolesarska dirka. Nacionalni praznik Flandrije in dirka vseh dirk za najbolj kolesarski narod na svetu. Dirka po Flandriji oziroma Ronde van Vlaanderen ali na kratko kar De Ronde je tudi med samimi kolesarji najbolj priljubljen spomenik izmed peterice velikih enodnevnih dirk. Že teden dni zatem sledi Pariz–Roubaix, ki je tudi zunaj kolesarskega sveta najbolj prepoznavna in najbolj zaželena klasika.

Štiri uvrstitve med petnajsterico, a ...

Spomladanska vrhunca, za katera diha in živi Matej Mohorič. Tokrat ob odsotnosti lanskega zmagovalca te dirke Tadeja Pogačarja prvi slovenski adut za odmeven izid in upanje, da se mogoče kot prvi Slovenec polasti slovite granitne kocke severnega pekla.

"Zame se v nedeljo začenja sveti teden. Ne samo zaradi velike noči, temveč zaradi dirk Po Flandriji in Pariz–Roubaix. Zadnja dva konca tedna se stvari niso izšle po načrtu. Čeprav sem bil v igrah za stopničke. A želimo si več. Fizično sem tega sposoben, ni se vse uskladilo. A verjamem, da se bo enkrat ali na De Ronde ali na Pariz–Roubaix," je ob torkovem dogodku ekipe Bahrain Victorious in koles Merida v ljubljanski športni trgovini pripovedoval sproščeni, a izjemno zbrani Mohorič.

"Ta neuspeh oziroma če lahko rečemo 15. in 13. mesto iz prvih dveh belgijskih klasik in 5. mesto Strade ter 6. mesto Sanrema so zame neuspeh. Lačen sem boljšega uspeha. Nisem sproščen, sem na trnih, a takrat dajem od sebe najboljše izide."

Lani padel tam, kjer se je zdaj polomil van Aert

Dirka po Flandriji je zanj kot zakleta. Lani se je zapletel z Biniamom Girmayem in grdo padel na hitrem spustu z Berg Ten Houteja, kjer se je bíl ključni boj za vstop na razvpiti klanec Kanarieberg. Na istem odseku se je v sredo zgodil množičen padec favoritov, med katerimi jo je najslabše odnesel Wout van Aert, nesojeni drugi veliki favorit nedeljske dirke. Na tokratnem spomeniku je prireditelj sicer izvzel omenjeni nevarni spust in vzpon na Kanarieberg.

"Na Flandriji imam katastrofalni izkupiček in slabe izkušnje. Zaradi lanskega bolečega padca imam z De Ronde še neporavnane račune. Še nikoli nisem bil niti med 20, kar se mi ni zgodilo na nobeni drugi klasiki, kjer imam skoraj povsod najboljši izid med top 5 ali vsaj top 10. Upam, da se to spremeni. Letos je vrhunska priložnost," se Mohorič zaveda, da je zrel za nov odmeven izid. Na Dirki po Flandriji je bil leta 2019 41., leta 2022 pa 21., medtem ko je lani po padcu odstopil.

V tretji vrsti favoritov za De Ronde

Sicer se je s slovenskimi mediji pogovarjal še pred nesrečo na Dirki po Flandriji, ki je temeljito premešala karte med favoriti. Zdaj vse breme pričakovanj in ogromno tarčo na hrbtu nosi Mathieu van der Poel. Svetovnega prvaka naj bi sicer izzval obdrgnjeni Mads Pedersen, ki ga je z ameriško ekipo Lidl Trek ugnal prejšnjo nedeljo, medtem ko bo pri zdesetkani zasedbi Visma Lease a Bika kapetansko vlogo prevzel Američan Matteo Jorgenson. V tretjem krogu je že Mohorič, ob njem pa zmagovalec iz leta 2019 Alberto Bettiol, zdaj drugi adut čebel Tiesj Benoot in letošnji zmagovalec Sanrema Jasper Philipsen.

"Izmed teh dveh spomenikov mi Flandrija manj ustreza kot kakšna druga dirka. Pariz–Roubaix je bolj tehnična dirka, medtem ko gre na Flandriji bolj na moč. Običajno zmaga najboljši kolesar, veliko težje se je skriti kot na Roubaixu, kjer ob sreči odloča pamet," priznava 29-letni Gorenjec, da ima realno več možnosti v severnem peklu, zlasti če bo slabo vreme.

Colbrelli: Na koncu je vedno nasmejan

Po drugi strani mu predstavlja De Ronde ogromen izziv, ki ga podrobno analizira, mogoče celo preveč podrobno, a to sta njegova vrlina in moč, mu priznava veliki zmagovalec Pariz–Roubaixa Sonny Colbrelli, ki je zdaj njegov športni direktor in je bil skupaj z Mohoričem gost torkovega dogodka v Ljubljani.

"V zvezi s taktiko mu težko kaj pomagam. Ve se, da je največji analitik v ekipi prav on, bo že našel način, da se uvrsti med najboljše. Jaz bom ob njem, da ga spodbujam, da mu dajem vero, da je lahko najboljši. Pri Mateju najbolj občudujem to, da je vedno nasmejan, ne glede na izid," je zaradi aritmije srca prisiljeno upokojeni Italijan poudaril to, da bo ne glede na razplet Flandrije ali Roubaixa Mohorič nasmejan. A tokrat mogoče tudi zaradi razpleta.

Vabljeni, da preberete razmišljanje gostobesednega Mateja Mohoriča s slovensko sedmo silo pred vrhuncem kolesarske pomladi. O reprezentančnih izzivih pa po severnem peklu, ko bodo s selektorjem Urošem Murnom tudi opravili ogled olimpijske trase v Parizu.

Kaj odloča na Dirki po Flandriji?

Boj za položaje pred ključnimi odseki, zlasti vzponi in s kockami tlakovanimi deli. Treba je držati fokus šest ur. Ne smeš pozabiti na nobeno stvar, zlasti na hrano in pijačo. Voziti moraš ekonomično, hkrati pa biti v ospredju na ključnih delih, kar pomeni, da moraš veliko vložiti v to.

Kaj je šlo narobe na dirki Gent–Wevelgem, da ste nezadovoljni s 13. mestom?
Marsikaj. Predvsem pozicioniranje pred De Moerenom, kjer je glavnina razpadla na več delov. Vsi smo vedeli, da je to kar ključno, šlo je precej na nož v bitki za položaj, pokažejo se komolci in spretnost, morala in tudi strah. Sam sem bil malenkost preveč v ozadju. Skupina se je strgala štiri kolesarje pred menoj. S pomočjo ekipe smo skušali ujeti priključek, porabiš več energije in ostaneš brez pomoči ekipnih kolegov, ki so se žrtvovali zame, da smo se sploh spet ujeli. Na koncu 13. mesto, ampak ni bilo to, kar smo želeli. Verjamemo, da bo na Dirki po Flandriji drugače. Zaključek je bistveno težji, več vzponov in mi je lažje priti naprej.

Pri Flandriji torej vseeno več šteje vaša pregovorna vzdržljivost?
Določenim kolesarjem, ki mogoče niso najvzdržljivejši, uspe držati priključek. So mogoče bolj spretni v boju za položaje, kar je meni včasih tudi v oviro. Ampak to sprejmem in na Dirki po Flandiriji tudi jaz štartam z nožem v ustih, pripravljen na bitko. Na največjih dirkah več tvegaš. Lani sem sicer grdo padel, ampak to spada zraven.

V nedeljo je Mads Pedersen z Lidl Trekom uspel ugnati van der Poela. Se lahko s svojo ekipo Bahrain Victorious vmešate v troboj treh izpostavljenih ekip?
Sam imam jasno idejo o tem. Verjamem, da sem tega sposoben in so noge prave. Mogoče sta van der Poel in van Aert fizično pol stopničke pred vsemi, ampak razlika ni tako velika, kot je bila lani s Tadejem. Tadej je fizično na drugi ravni kot vsi drugi.

Kako primerjate svoje stanje v primerjavi z lanskim pred obema spomenikoma na kockah?
Fizično sem malenkost bolje pripravljen kot prejšnje sezone, ampak v Belgiji to ni vse, kar šteje. Predvsem položaj v glavnini, ki ga, ko pridejo ključni odseki, skušam izboljšati z ekipo. Upam, da ti dve nedelji res odpeljemo vrhunsko.

Ob omembi Colbrellijeve zmage na deževnem in blatnem Pariz–Roubaixu 2021 ste dejali, da ste imeli s kolesom tehnično prednost. Kaj pa zdaj?
Imamo par detajlov. Držimo korak z drugimi, če nismo še vedno mogoče malenkost spredaj. Tudi s tega vidika se skušamo pokazati kot ena najboljših ekip. Ne bom pa ničesar izpostavil. Ob Sonnyjevi zmagi smo imeli prednost pri obročnikih in samih gumah.

De Ronde ali Pariz–Roubaix?
Roubaix. Ti je drugačna dirka kot Flandrija, meni je ljubša. Že ko sem na njej nastopil kot mladinec, mi je bila nekaj posebnega. Obe sta zelo posebni, oboje ti spremeni življenje, a v mojih očeh je Roubaix kanček več. Obe sta sicer dirki na kockah, a po Flandriji so kocke na vzponih, bolj razgalijo fizično pripravljenost. Tudi same kocke so v Franciji drugačne od urejenih v Belgiji, razvrščene so po poljih, tako da je dirka bolj kavbojska, več je rock&rolla, več je padcev, nepredvidenih položajev in vse to mi je všeč.

Med klasikami vaša ekipa živi v svoji hiši, tam ste že domači, potem čutite v velikem tednu, da je za Belgijo Dirka po Flandriji pomembnejša kot Dirka po Franciji?
Za Belgijce zagotovo velja več. V Belgiji je kolesarstvo šport številka ena in ljudje dihajo zanj. Ima dolgo, dolgo tradicijo, bogato zgodovino. Za njih so samo to prave dirke: vse tritedenske dirke so boj tistih, ki se dobro peljejo na klanec. V njihovih očeh pravi šampioni zmagajo na kockah.