Po sezoni zmag sledi sezona priznanj
Hitro teče čas, pred petimi leti je Primož Roglič pri 26 letih debitiral med svetovno kolesarsko elito, zdaj pa že drugo sezono zapored končuje kot vodilni kolesar UCI-lestvice. Za izjemne dosežke in predstave v samo štirih mesecih in pol dirkanja, ko je nabral 12 zmag, prvič postal državni prvak na cesti, osvojil za Slovenijo prvi kolesarski spomenik Liege-Bastogne-Liege in ubranil zmago na Dirki po Španiji ter ne nazadnje za izredno zgodbo in odziv po srce parajočem drugem mestu na Dirki po Franciji je bil zasavski orel za konec leta nagrajen s prestižnim zlatim kolesom.

Sorodna novica Zlato kolo v roke Primoža Rogliča

Izbira 18 novinarjev iz 18 držav
Mednarodni Vélo d’Or podeljuje Vélo Magazine, v letošnjem izboru pa je sodelovalo 18 izbranih kolesarskih novinarjev iz 18 različnih držav, ki petim kolesarjem ali kolesarkam podelijo točke od 5 do 1. Iz Slovenije je sodeloval novinar Vala 202 Igor Tominec (1. Roglič, 2. Pogačar, 3. Alaphilippe, 4. Van Aert, 5. Van Der Breggen). Na koncu je od 90 možnih točk Roglič zbral kar 83 točk, samo štirje novinarji ga niso postavili na prvo mesto.

Pogačar prešprintal van Aerta in Alaphilippa
S 57 točkami je drugo mesto zasedel zmagovalec 107. Dirke po Franciji Tadej Pogačar, ki je tesno prehitel vsestranskega Belgijca Wouta van Aerta (53 točk), medtem ko je bil svetovni prvak in lanski dobitniki mednarodnega zlatega kolesa Julian Alaphilippe četrti s 43 točkami. Peto mesto je zasedla najboljša ženska kolesarka sveta Nizozemka Anna van der Breggen (22 točk), preostali kolesarji niso prejeli več kot 5 točk.

Vesel, da je ob boku kolesarskih legend

Ob prestižni lovoriki je bil Primož Roglič nagrajen tudi z obsežnim 10-stranskim intervjujem v decembrski številki Vélo Magazina in poglobljeno analizo njegovih kolesarskih vrlin, manjkal pa ni niti portret, ki so ga pri reviji pripravljali že za njegovo končno zmago na Elizejskih poljanah. A so se stvari obrnile drugače, na koncu pa je sam s šampionskim odgovorom v Ardenih in na Iberskem polotoku poskrbel, da je po lanskem tretjem mestu zdaj prejel zlato kolo.

"Veste, da sem šele tako rekoč od nedavnega ljubitelj kolesarjenja in da nisem odraščal s tem športom. Toda vse od prvega nagrajenca, Miguela Induraina leta 1992 do Juliana Alaphilippeja lani so to sama velika imena kolesarstva, ki so pisala njegovo zgodovino. Tako da, zelo sem vesel," je bil počaščen z izborom za najboljšega kolesarja sveta v letu 2020.

Zaskrbljen nad epidemijo v Sloveniji
Ob tem ga je novinar Jean-François Quénet hitro povprašal, ali pričakuje tudi vnovičen izbor za športnika leta Slovenije? "Ne, to me ne skrbi toliko. Ko govorimo o moji državi, me bolj skrbijo zdravstvene razmere in omejitve, povezane s koronavirusom. Resnično komaj čakam, da se ta epidemija čim prej konča. Morali bi uživati v praznovanjih ob koncu leta, deliti to z našimi oboževalci, ki so nas videli samo po televiziji, da se jim oddolžimo ob nagradah s praznovanji ... a vse to je žal pod ogromnim vprašanjem." Roglič ne razmišlja o prihajajočem izboru, temveč o tem, kako epidemija vpliva na vsakdanje življenje v Sloveniji, kjer zato še ni in bržkone še nekaj časa ne bo mogel podeliti časa s širšo družino, prijatelji in navijači.

V obsežnem intervjuju je Roglič spregovoril, da se zaveda, kako hitro teče čas, ko gleda svojega sina Leva, ki je bil tudi sicer soudeleženec videoklica za intervju. Ob tem je Zasavec poudaril vlogo partnerice Lore Klinc, ki skrbi za njegove družbene medije, da tako ostane njemu še več časa za njegov poklic in strast.

Poletje v Tignesu temelj letošnjih uspehov
"V zadnjem trenutku se je naša ekipa odločila, da ne sodelujemo. Še vedno mislim, da je bila to dobra odločitev," se je Roglič zazrl v marec, ko se je ustavil kolesarski svet, pri čemer se je Jumbo Visma odločila, da se umakne s štarta etapne dirke Pariz-Nica, kjer bi moral slovenski as po programu začeti sezono 2020. Sledilo je poletje na višini v Tignesu, v katerega se je v nasprotju s puščavsko-vulkanskim Teidejem na Kanarskih otokih očitno zaljubil Roglič.

"Vse poletje sem bil v Tignesu, tako z ekipo kot tudi z ženo in sinom. Odšel sem 8. julija in v Monako sem se vrnil po koncu Liegea 5. oktobra. Tudi med dirkami in pred Tour de France sem se vračal v Tignes," je življenje na dobrih 2500 metrih izpostavil Roglič kot temelj za izredno sezono. Alpska kulisa in znamenito jezero ter tudi kolesarji navijači so se mu prikupili. Jutra je začenjal s sprehodi, tudi teki, kot zanimivost je izdal, da prav nikoli ne gre v hotelih z dvigalom.

"Gre za prebujanje mišic. Ekipni kolegi me včasih izzovejo z besedami, da če grem jaz po stopnicah, lahko to storijo tudi oni, a ko pridejo na vrh, se pritožujejo nad bolečinami v nogah. Nekatere stvari še vedno rad delam drugače," je odgrnil malce zakulisja iz tabora Jumbo Visme.

Številke so javne, boljši bi lahko bil le za nekaj sekund
Pogovor se ni mogel ogniti najbolj dramatičnemu trenutku kolesarske sezone 2020. Kronometru na Dirki po Franciji na La Planche des Belles Filles v predzadnji, 20., etapi, kjer je moral Roglič prepustiti rumeno majico in s tem končno zmago na največji dirki rojaku Tadeju Pogačarju.

"Nimam kaj skrivati. Naredil sem vse, kar sem lahko. Boril sem se za vsak meter proge. Moji podatki o moči so javni, vse je pregledno," je 31-letnik zavrnil razmišljanje, da se mu je tisto septembrsko soboto na planoti v Vogezih vse zalomilo. Roglič je odpeljal 36-kilometrski kronometer s povprečno močjo 369 vatov oz. 5,7 W/kg v času 57:41, sam vzpon na La Planche je odpeljal s povprečno 388 vati oz. 6,05 W/kg v času 6:05.

Sosed Tadej preprosto najmočnejši tisti dan
"Mogoče bi lahko izboljšal izid za nekaj sekund. Ni to bil najboljši kronometer v življenju in bil sem navdušen na Vuelti, ko sem končno našel svoje občutke v kronometru, a sočasno to ni bil najslabši kronometer," je še na temo boja z uro, v kateri je dosegel 5. čas etape, povedal Roglič.

"Preprosto se je Tadej izkazal za daleč najmočnejšega, kapo dol. Lahko samo ponovim čestitke," je še enkrat čestital mlajšemu rojaku, s katerim se prav dobro razume in razplet 107. dirke po Franciji ni vplival na njun odnos. "Ne. V Monaku smo celo skoraj sosedje! Zasebno se videvava," je Primož potrdil, da se oba slovenska šampiona od lanske selitve v kneževino pogosto družita povsem prijateljsko.

Ob tem je Rogliča doletelo tudi vprašanje o očitni večji njegovi priljubljenosti v Sloveniji, kot jo uživa Pogačar."Težko je reči. Ne morem jaz meriti priljubljenosti enega ali drugega. Pozdravil sem zmago Tadeja. Dejstvo je tu: prav on je zmagal na Touru. Nimam občutka, da bi vplival na mnenje ljudi."

Ljubezen do zmag prevladala nad razočaranjem poraza
Ob razgljabljanju, kako je lahko po zanj bolečem razpletu Toura ohranil motivacijo za nadaljevanje sezone, je ponovil, da je bil preprosto vpet v zgoščen koledar dirk, zaradi česar ni bilo časa za premlevanje. Vseeno pa je priznal: "Vsekakor sem izgubil Tour de France, a ker zelo rad zmagujem na dirkah, sem vendarle ostal v sistemu."

Za Vélo Magazine je poudaril svoj ponos na zmago na spomeniku Liege-Bastogne-Liege, zaradi česar je tudi padla odločitev, da gre še na Vuelto. "Bil je skok v neznano. Še nikoli nisem na Grand Tour odšel brez posebne priprave na tritedensko dirko." V Španiji niso bili prepričani ali je dovolj močan, da lahko ubrani rdečo majico, zaradi česar se je takoj zagnal na etapne zmage, pri čemer je preprosto izkoristil ponujeno in si z bonifikacijami privozil ključno prednost pred Richardom Carapazom.

Najbolj trepetal v dežju Pirenejev
Najhujši trenutek na La Vuelti 20? "Brez oklevanja, deževna etapa (6. etapa s ciljem na Formigal), kjer smo naredili napako z dežnimi jaknami. Sam sem se znašel predaleč zadaj in ob na spustu se je vse pretrgalo. Bila je ekipna napaka, ki smo jo naredili vsi skupaj," je Roglič potrdil, da so si krivdo za skorajda usodno izgubo razdelili enakovredno – vodstvo, osebje in tekmovalci Jumba Visme.

Glavni cilj prihodnje sezone dobro znan
Na koncu se je vse srečno končalo z drugim zaporednim slavjem v Madridu. Drugo leto zapored je Roglič kot edini kolesar tudi stal na odru dveh tritedenskih dirk in po letu 2007 in Danilu Di Luci je postal prvi zmagovalec Grand Toura in spomenika v isti sezoni.

Prav nobena skrivnost tudi ni veliki cilj Primoža Rogliča za sezono 2021, kateremu bo podrejeno vse. "Končna zmaga na Dirki po Franciji je nekaj, kar mi še manjka v karieri, zato bom hitro spet poskusil srečo."