4. avgusta lani si je v Atenah na pripravljalnem obračunu z Grčijo ob silovitem zabijanju tik pred koncem tekme poškodoval koleno. Dan zatem je pregled potrdil zle slutnje – strgana križna vez levega kolena. S tem je Slovenija izgubila nosilca igre, udarec pa je bil še toliko večji, saj si je predtem na zadnji tekmi državnega prvenstva koleno poškodoval tudi Edo Murić, kar je pomenilo, da je izbrana vrsta na svetovno prvenstvo odpotovala brez najboljših krilnih centrov. Bine Prepelič se je na Japonskem in Filipinih dostojno boril pod košema, a vrzeli, ki je nastala po poškodbi tako kakovostnega košarkarja, kot je Čančar, jasno ni mogel zapolniti.
"Zdaj, ko se je pridružil Čančar, počasi reprezentanca dobiva pravo obliko. Neke obrise že imamo. Viden je napredek. Moram reči, da sem pozitivno presenečen nad Murićem, glede na to, da je izpustil celo sezono. Za Vlatka bomo zdaj videli, kako deluje. Fizično sta oba zelo dobro pripravljena, vendar nekaj drugega so tekme in ta ritem, ki ga morata ujeti na igrišču. Na pripravljalnih tekmah bomo videli, v kakšnem stanju smo. Pozorni bomo tudi nanju, kako napredujeta oziroma se bosta odzvala, saj bosta igrala po zelo dolgem času. Na njunih položajih imamo več igralcev ravno zato, da bomo lahko reagirali, če bomo ocenili, da ne bosta mogla pomagati, čeprav sem zelo pozitiven glede tega. Moramo biti vseeno previdni, vemo pa, kaj prineseta na parketu in kako pomembna sta tudi zunaj. Prinašata izkušnje in seveda tisto, kar je krasilo reprezentanco v zadnjih letih. Ta kemija in onadva sta zelo pomembna člena tega dogajanja," je o rekonvalescentih povedal selektor Aleksander Sekulić.
"Dan kasneje sem se sprijaznil, da se je to zgodilo. Niti ni bilo hudo. Nekaj časa sem bil po poškodbi še doma. Potem sem šel v ZDA, kjer sem imel 15. avgusta v Los Angelesu operacijo in dan zatem se je začela rehabilitacija. Od takrat nisem imel premora. Pripravljen sem in komaj čakam, da zaigram. Bolečine bodo še nekaj časa prisotne, a je vse skupaj dovolj sprejemljivo, da lahko igram. Počutim se dobro in dobil sem zeleno luč," je stanje opisal Koprčan in odločno dodal, da je zdaj že stoodstotno pripravljen: "Lahko potrdim, da sem zraven. Na srečo strahu ni prisotnega. Nisem brez zveze vložil toliko truda. Za mano ni nič posebno leto. Pač treniral sem vsak dan. Nisem igral, tako da nisem bil pod nekim stresom. Meni je ustrezalo."
"Takoj se mi je javil Jamal Murray, ki je imel podobno poškodbo. Dobil sem veliko spodbude, je pa bilo verjetno lažje glede na mojo vlogo v Denverju. Če bi igral več, bi bilo težje, ampak sem le čakal, da se kdo žal poškoduje in dobim priložnost. Iz tega vidika je bilo lažje, saj kot pravim, ni bilo stresa," je po izgubljeni sezoni pristavil Čančar, ki zdaj še čaka na odločitev Denverja. Koloradska franšiza ima namreč, kot piše v pogodbi, možnost, da sodelovanje s slovenskim krilnim centrom podaljša. Rok za sprejetje odločitve je v ponedeljek, za zdaj pa novic iz ZDA še ni. Vlatko za Nuggetse igra od leta 2019, lani pa je z njimi osvojil šampionski prstan.
Ko je v Ligi NBA startala končnica, je začel treninge ena na ena, hkrati pa je že kmalu zaigral tudi tri na tri in pet na pet. Vmes je nadaljeval s fitnesom, v zadnjem času pa se je znova bolj posvetil treningom z žogo. Zdaj je pripravljen na vrnitev na parket. Namen je že, da zaigra na treh pripravljalnih tekmah, ki čakajo Slovenijo pred odhodom na Peloponez. Najprej bo v nedeljo gostovala v Litvi, v torek bosta reprezentanci odigrali še en obračun v Stožicah, kamor naslednji petek prihaja še Brazilija: "Želja je seveda velika, toda moram biti dovolj pameten, da me želja ne ponese in se kaj zgodi."
Čančar je bil prvič na velikem tekmovanju leta 2017, ko je odigral svojo vlogo pri pohodu na evropski vrh. Zatem je na vsakem reprezentančnem zboru prevzemal večje breme in postajal pomembnejši člen ekipe. Na olimpijskih igrah v Tokiu je bil tretji najučinkovitejši posameznik izbrane vrste, na zadnjem EuroBasketu pred dvema letoma pa drugi, takoj za Luko Dončićem. Usoda nastopa Ljubljančana za zdaj ostaja še zavita v tančico skrivnosti. Po porazu v finalu Lige NBA, kjer je bil s 4:1 od Dallasa v zmagah boljši Boston, kapetan reprezentance še ni želel razkriti, ali bo letos pomagal Sloveniji. Namreč naporna in dolga sezona je terjala svoj davek, za nameček pa je v trdem boju v končnici prejel številne udarce in se ves čas ubadal z manjšimi poškodbami, ki postavljajo vprašaj nad njegov nastop v Pireju. Reprezentanti seveda upajo na njegov prihod, če bo izpustil letošnjo akcijo, pa bodo odločitev razumeli: "Nihče mu ne bi smel zmeriti, če ga morda ne bo. Sploh po tako težki sezoni. Jaz sem se lani poškodoval, pa predtem med sezono nisem igral nič."
Po skoraj letu dni po poškodbi se Čančar tako vrača v grško prestolnico. Poškodoval se je v Oaki, turnir, ki bo dal potnika za Pariz, pa se bo igral v pristaniškem delu, v dvorani Miru in prijateljstva. "Seveda pričakujemo težke nasprotnike. Vsaka tekma je zelo pomembna na takem turnirju," je povedal košarkar z Obale, ki je pred tremi leti v solzah zapuščal dvorano po olimpijskem obračunu za tretje mesto v Tokiu. Pod petimi krogi je bila kolajna na dosegu roke, toda Francija je z blokado Nicolasa Batuma slavila v polfinalu, Sloveniji pa je ostal dvoboj za bron, kjer so bili boljši Avstralci. Tako imajo košarkarji kljub zelo uspešni japonski zgodbi, ki jim jo je omogočila zmaga na kvalifikacijskem turnirju v Kaunasu, še malce neporavnane olimpijske račune: "Igre mi seveda pomenijo veliko. Igranje na njih predstavlja največji prestiž. Samo želim, da vsi ostanemo zdravi. Ni lahko osvojiti medalje, a je na igrah manj ekip in je treba zmagati na manj tekmah. Vemo, da se moramo tja še uvrstiti, ampak zagotovo je naš cilj, da v Parizu osvojimo kolajno."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje