Slovenska košarkarska reprezentanca, evropska prvakinja, bo v četrtek v Ljubljani gostila Hrvaško v kvalifikacijskih tekmah za svetovno prvenstvo. Za izbrano vrsto bo spet igral eden izmed največjih svetovnih zvezdnikov košarke Luka Dončić, v dresu reprezentance pa bo nastopil tudi dolgoletni kapetan in vodja igralcev, ki so leta 2017 osvojili naslov evropskih prvakov, Goran Dragić. Z njim se je za Odmeve pogovarjala Maja Hrvatin.

Goran, lani vas niso premamile niti olimpijske igre, kaj vas je letos?
Da se upokojim pred domačim občinstvom, da še enkrat zaigram pred polnimi Stožicami. Nazadnje se je to zgodilo leta 2013 na evropskem domačem prvenstvu.

Verjemite, tudi nam novinarjem gre že na živce, ko vas sprašujemo, ali je to vaša zadnja tekma, ampak težko se temu izognemo, če vaši soigralci vsak stavek končajo s tem, da vas bodo še prepričali, da vas še prepričujejo, pa predvsem, da so že zelo blizu temu, da bi vas prepričali.
To je njihov načrt. Jaz sem vedel že od prvega dne, da če se priključim nazaj k reprezentanci, bodo vrtali in vrtali. Jaz se raje upokojim na pomembnih tekmah, zdaj, da bi delal kakšno prijateljsko tekmo, ki bi bila brez tega naboja, to nekako nisem jaz. Jaz sem vedno rad igral na 100 odstotkih. Nisem se prišel samo poslovit, ampak sem res prišel odigrat ti dve tekmi na 100 odstotkov, da dam vse od sebe in da zmagamo.

Čisto vsi vaši soigralci pravijo, da ste imeli izjemen vpliv na njihove kariere, kdo je imel v reprezentanci največji vpliv na vašo?
Na mojo Rašo Nesterović in Jaka Lakovič. Rašo je bil takrat kapetan. Spoznal sem ga, ko sem imel 12 let, takrat je igral za Minnesoto Timberwolves, in še dandanes se spominjam, kako sem mu podajal žoge. On je treniral, jaz sem mu podajal in takrat je moj trener Spasoje Todorović rekel Rašu, poglej, ta mali bo v NBA. Rašo mi je takrat dal majčko. V tej majici spal kakšnih pet, šest let, sanjal o tem, da bi nekega dne igral v ligi NBA. Potem se je to tudi zgodilo in na koncu koncev sva tudi skupaj zaigrala za reprezentanco.

Sorodna novica Dončić: Kar koli počneš, cilj ostaja isti – biti prvi!

Kaj pa vaš naslednik Edo Murić oziroma kdo je zdaj sploh kapetan v reprezentanci, ko ste zraven?
Jaz bi rekel kar oba. Edo res dela fenomenalno, je komunikativen, je nekakšen most med igralci in trenerjem. Ko je treba kaj povedati, Edo pove, tako da jaz sem mu tukaj nekakšna opora, je pa tudi res, da kadar je treba zaropotati, sem pa jaz tisti.

Dajte, Goran, še enkrat tako poenostavljeno povedati, zakaj ne več reprezentančna košarka, zakaj pa še vedno klubska košarka?
Klubska košarka je mogoče malo drugače, kajti tam imamo vse na razpolago, šest fizioterapevtov, delamo vsak dan, v bistvu je to kot nekakšna "avtodelavnica". Pripravijo te. Moram tudi reči, da se moja bistveno spreminja v ligi NBA. Nisem več tisti glavni igralec, ki igram po 30 minut. Sem zdaj res našel neko veselje, da lahko pomagam tem mladim, da delim te svoje izkušnje, za reprezentanco bi pa seveda moral igrati kar veliko minut. Ampak to je to, so mladi, skupaj so zrastli, res poletna ekipa. Ti fantje bodo skupaj ostali še štiri, pet, šest let, tako da to bo še veliko tekem in še veliko kolajn.

Naslednja sezona bo vaša 15. v ligi NBA. To se sliši taka primerna priložnostna številka, tudi če bi bila zadnja. Vam se zdi, da še kakšna manjka?
Pa ja, mislim, tudi, če bi se že zdaj upokojil, 14., bi bila že lepa številka, Mislim, da sem z najdaljšim stažem od Slovencev v ligi NBA. Naslednjo sezono bom še igral, to je 100-odstotno, potem bomo pa videli, kaj in kako naprej.

Zjutraj, ko vstanete iz postelje, škripa postelja ali kolena bolj?
Jaz mislim, da kar kolena in gležnji bolj, tako da ...

Težko mi boste že povedali, kje boste nadaljevali sezono v ligi NBA, tudi ne bova kake kazni tvegala.
Ja.

Ampak vseeno, veliko ljudi vas vidi v Brooklynu, še več Slovencev si vas želi videti v Dallasu, pa bom takole vprašala, so bile v preteklosti res prave možnosti, da bi kdaj zaigrala skupaj z Luko v Dallasu?
Moram reči, da je bilo samo površinsko, da smo se nekaj pogovarjali o tem, ampak potem je vse ostalo nekako na distanci. Dosti drugih klubov je bilo bolj zainteresiranih.

In kaj se bo zgodilo, ko bo Goran Dragić slekel še klubski dres?
Potem pa ne vem, po mojem na kakšnem čolnu. Bom vzel kakšno leto ali dve odmora, se spočil, bil z otroki, potem me bo pa po mojem spet kaj zasrbelo. Zelo me veseli ta funkcija "front office", "GM", da bi imel kakšen klub, tako da bomo videli. Ne izključujem možnosti vrnitve v Slovenijo.

V četrtek boste zadnjič na igrišču poslušali slovensko himno, zadnjič se boste ogrevali, precej verjetno boste dosegli svoje zadnje točke pred domačimi gledalci. Vas kaj stiska?
Ne, niti ne ... Zdaj ne, v tem trenutku ne, ampak verjamem, da na igrišču bo malo drugače. Domača tekma s Hrvati in potem še zadnja tekma na Švedskem. Tako da to sta ti dve tekmi, ki ju moramo zmagati.

Pa res zadnjič, zadnjič?
Ja, jaz mislim, da ja.