Dušan Hauptman je ena največjih legend slovenske košarke in igralec, ki ga vsak športni navdušenec poveže z Unionom Olimpijo. Kako tudi ne, ko pa je v Tivoliju preživel kar 17 sezon po selitvi iz domače Litije in tu leta 1998 tudi sklenil igralsko kariero. Bil je in bo za vedno ostal med najpriljubljenejšimi zmaji, saj je s svojimi potezami in srčnostjo navduševal ljubljanske navijače. Za vedno si ga bodo zapomnili po nepozabnih trojkah, ki jih je "Dule" znal zadevati tudi v odločilnih trenutkih, in po tem, da je bil zeleno-beli dres preveč mamljiv zanj, da bi odšel v tujino.

Dule in Olimpija: nepozabna simbioza
Po igralski upokojitvi je bil v Tivoliju dve leti športni direktor, nato pa tudi vodja mladinskega pogona in trener mladih, kariero pa je nadaljeval kot strokovni mož Kopra in Elektre. Že trinajsto leto zapored vodi ugledno košarkarsko šolo, ki ji je dal tudi svoje ime, trenutno pa je zaposlen na direktoratu za šport ministrstva za šolstvo in šport.

Ko je trening pomembnejši od papeža
Kakšnih nepredvidenih pripetljajev in s tem povezanih anekdot v najuspešnejšem obdobju Olimpije zaradi "špartanskega" načina vodenja Zmaga Sagadina ni bilo, nekdanji zeleno-beli kapetan pa do svojega trenerja še vedno goji staro zamero. "Po avdienci pri papežu (dan po polfinalnem porazu z Olympiacosom, op. a.) bi morali k njemu tudi na obisk, a je bilo Zmagu bolj pomembno, da gremo na dopoldanski trening, ki je bil brezveze. Zaradi tega sem še zdaj jezen na trenerja ...," se rimskih dogodkov pikro spominja Hauptman.

Kraljevič kralj rakete
Marijan Kraljevič je bil standardni član začetne peterke šampionske ekipe, kar samo po sebi pove dovolj. S svojimi 212 centimetri je, kar bi lahko sklepali že po priimku, kraljeval v raketi, do popolnosti pa je izpopolnil tudi klasični "horok" met. V napadu ni bil tako dominanten (v sezoni 1996/97 je v 24 minutah na tekmo dosegel po šest točk in štiri skoke), a Sagadin se je lahko vsakič zanesel nanj.

Zaradi meniskusa v upokojitev
Bil je kapetan članske reprezentance, v svoji karieri pa je zamenjal številne klube. Nazadnje je igral za Geoplin Slovan, kjer se je zaradi težav z meniskusom v obeh kolenih pred tremi leti odločil, da konča kariero. Nato je nekaj časa pomagal Juretu Zdovcu v menedžerski agenciji, ki jo je zdaj dokončno prevzel sam. Glavno zaposlitev mu sicer predstavlja delo v gradbeništvu.

Za uspeh najzaslužnejši Sagadin
"Mislim, da se nismo zavedali, kaj smo takrat naredili in pomena uspeha, ki smo ga takrat dosegli. Kakršna pa je situacija v Olimpiji zdaj, je vse skupaj bolj žalostno. Osebno sem pozitiven človek, vendar je treba najprej urediti zadeve, predvsem famozni dolg. Mislim, da bo to zelo težko sanirati. Če Slovenija izgubi evroligaškega predstavnika: adijo košarka," poudarja Kraljevič, ki kot najpomembnejšega za veliki uspeh izpostavlja le enega človeka: "Danes lahko rečem, da je za tisti uspeh najzaslužnejši Zmago Sagadin. Točno je vedel, kaj je hotel. On je oseba, ki ve, kaj hoče. Tako osebo bi Olimpija tudi zdaj potrebovala."

S kom pa se je 37-letnik največ družil v takratni ekipi? "Vsi smo bili velika klapa. S Hauptmanom, Daneuom, McDonaldom, Tuškom in Miličem smo bili interna družba, ki je držala skupaj. Na igrišču in ob njem smo bili veliko časa skupaj. Z njimi se tudi veliko slišim."

Jurkovič po odhodu Milkota kapetan Zmajev
Ivica Jurkovič, žilavi 206 centimetrov visoki igralec bosansko-hercegovskega rodu z mehko roko je v Slovenijo prišel v sezoni 1995/96. Najprej je igral za Rogaško Donat MG, nato pa se je za tri sezone preselil pod Rožnik. Štiri leta je igral v Turčiji za Türk Telekom, nato pa še v grških Paoku in Olympiacosu ter ruski Lokomotivi iz Rostova. Na pobudo Zmaga Sagadina je sredi prejšnje tekmovalne sezone tam prekinil pogodbo in drugič oblekel zeleno-beli dres. Po odhodu Marka Miliča v madridski Real je tudi kapetan ekipe.

Duščak zdaj več igra na treningih
Tudi Slavko Duščak je spet pod Rožnikom. Na Olimpijini poti na Final four je zaigral na desetih tekmah, na katerih še ni dokazal svojega ubijalskega meta za tri točke. Do leta 2000 je ostal v Ljubljani, od koder se je za dve sezoni najprej preselil v Pivovarno Laško, nato pa še za dve v Krko. Pri 33 letih je njegova kariera v zatonu, januarja pa je, bolj na treningih kot na tekmah, okrepil Olimpijin kader, saj mu trener Gašper Okorn ne zaupa niti na tekmah Lige UPC Telemach.

Tušek tokrat na Final four popeljal Unicajo
Marku Tušku ni uspela uvrstitev na zaključni turnir Evrolige le pred desetimi leti, ampak tudi v letošnji sezoni, ko bo v Atenah nastopil v dresu Unicaje. Odigral je eno ključnih vlog pri izločitvi Barcelone v četrtfinalu. Izpod Rožnika je pred selitvijo v Malago, kjer je na položaju krilnega centra zamenjal rojaka Erazma Lorbka, igral v mnogih italijanskih klubih (Rimini, Scavolini, Roma, Milano).

Horvat se ne more posloviti
Ob imenu Romana Horvata se večina navijačev ne spomni na zaključni turnir Evrolige leta 1997, ampak na finale evropskega pokala v Lozani tri leta prej. Proti Taugresu je "Dugi" zadel kar šest trojk v drugem polčasu in s 36 točkami odločilno pripomogel k osvojitvi prve evropske lovorike slovenskega kluba v športih z žogo. V karieri je 200 centimetrov visok igralec zamenjal številne klube, trenutno pa pri 36 letih več kot uspešno brani barve Triglava, ki se v Ligi UPC Telemach bori za obstanek.

Pri Daneu žoga kot v sefu
Jako Daneua je kot senca vseskozi spremljala sijajna kariera očeta Iva, po katerem je podedoval predvsem vztrajnost in nepopustljivost. Tudi zaradi tega je preživel trdo šolo Sagadinove obrambe in na nasprotne organizatorje igre na parketu vseskozi izvajal pritisk. V napadu ni tako izstopal, je pa bila žoga v njegovih rokah bolj varna kot v sefu. Daneu je kariero nadaljeval na Poljskem (Slupsk), po upokojitvi pa se je vrnil pod Rožnik. A ne v Olimpijin dres, tako kot nekateri, temveč se je preselil v pisarno: zaposlen je kot referent za prodajo vstopnic.

V četrtek boste lahko prebrali, kaj počnejo preostali člani tedanje Olimpije, tudi to, kje sta Vladimer Stepania in Darren Henrie.

Ž. K.