75-letni nekdanji košarkar Bostona in trener istega moštva (1966-1969), Seattla (1973-1977) in Sacramenta (1987-1988) je kot igralec osvojil kar enajst naslovov prvaka NBA-ja, petkrat je bil izbran za najkoristnejšega igralca, 12-krat pa je nastopil na tekmi All-star. Dobitnik zlate olimpijske medalje iz leta 1956 (Melbourne) je v karieri vpisal 14.522 točk, 4.100 podaj in kar 21.620 skokov (22,5 v povprečju na tekmo), s čimer še vedno ostaja drugi najboljši skakalec Lige NBA. Od njega je bil s 23.924 skoki (22,9 na tekmo) boljši le še Wilt Chamberlain.

Bill Russell, nekdaj tudi nasprotnik Iva Daneua, je bil pred dvema letoma v Alcobendasu sprejet v Fibino hišo slavnih, letos pa je na evropskem prvenstvu na Poljskem sodeloval pri inavguraciji novih članov, po kateri si je nekaj časa vzel tudi za novinarje.

Kako se spominjate vaših tekem v nekdanji Jugoslaviji?
Spomnim se, da smo igrali na velikih prizoriščih v Beogradu, Zagrebu in še kje ter da je bila igra dobra, košarkarji pa so bili vedno boljši. Igral sem že na olimpijskih igrah leta 1956 in v osmih letih je bilo čutiti zelo veliko napredovanje.

Ste si v svojih najboljših košarkarskih letih kdaj zamišljali, da bodo v Ligi NBA igrali tudi Evropejci?
Ja, mislil sem si to, saj dobri športniki prihajajo od povsod. Med najboljšimi sta bila, denimo, Janis Krumins in Aleksander Belov, Sovjetska zveza pa je imela tudi kar nekaj odličnih trenerjev.

Zakaj niso prej zaigrali v NBA-ju?
Verjetno zato, ker smo mislili, da je košarka ameriški šport, obstajale pa so tudi politične razlike. Jaz imam zelo rad ta šport in košarkarje, tako da sem vedno spodbujal izboljševanje igre povsod po svetu.

Bi lahko zlato olimpijsko medaljo postavili pred uspehe v NBA-ju?
Da. Ko sem bil mlad, je bil Jesse Owens velik ameriški junak, ki je osvojil zlato olimpijsko odličje v Berlinu, tako da je bil cilj vseh športnikov tak uspeh.

Kako bi primerjali svoja leta kot amaterski in profesionalni igralec?
Užival sem, ko sem bil amaterski igralec, saj smo igrali samo zaradi zabave. Ko sem postal profesionalec, pa je to postala že služba, čeprav smo se še vedno zabavali, pa se nismo bolj kot prej.

Kdo je po vašem mnenju najboljši evropski košarkar?
Od tistih, ki sem jih videl, sta to zagotovo Pau Gasol in Tony Parker.

Vaša statistika skokov znaša povprečno 22,5 na tekmo. Kako je to mogoče?
Skakanje je prirojena lastnost, ki se je človek ne more tako naučiti, oziroma ni veliko takih, ki jo znajo naučiti. Veliko skokov sem dobil, še preden je kdo vrgel, saj je pri tem najpomembnejša postavitev. Spremljal sem met igralcev, pri najboljših je šla žoga po zgrešenem metu vedno na isti konec, jaz pa sem se postavil tja in izpadlo je kar v redu.

Ste zadovoljni s smerjo, v katero je šla košarka?
Lepota košarke je, da je zelo dinamičen šport. Če pogledate, denimo, nogomet ali bejzbol, sta to zelo statična športa, ki se nista spremenila že deset let, pri košarki pa ni tako, vedno se le izboljšuje.