V intervjuju z novinarjem Televizije Slovenija Miho Mišičem je slovenski selektor poudaril, da sem ni prišel nobenega košarkarja dodatno poučevati: "Če igralec ne čuti ničesar do igranja za reprezentanco, če nima občutka, kot ga ima Saša Đorđević, "Sale Nacionale", ki v restavraciji težko plača račun, ker ga vsi tako spoštujejo, imajo ga radi, hranijo njegove slike, potem je zdaj prepozno, da bi jim vcepili ta občutek. Ta občutek bi morali vcepiti otrokom, ki šele začenjajo igrati." Maljković je brez dlake na jeziku povedal, da med mladimi v Sloveniji trenutno ne vidi igralca, ki bi lahko postal veliki zvezdnik.

Gospod selektor, se lahko spomnite kakšno mnenje ste imeli o slovenski reprezentanci takrat, ko ste dobili ponudbo na mizo oziroma ko sta vas obiskala Matej Avanzo in Iztok Rems, in kakšno je vaše mnenje zdaj?
Biti moram odkrit. Obstajajo razlike med tistim, kar sem pričakoval, in tistim, kar sem videl, spoznal, dobil in imel stike. Človeka ne morete dobro spoznati, če z njim ne delate ali potujete. Ljudje se najbolje spoznajo na potovanjih in pri delu. Tu človek pokaže svoj značaj in druge lastnosti. Vi ste prepričani, da v Sloveniji obstaja nekakšen sindrom, zaradi katerega številni igralci nočejo igrati za reprezentanco. To drži. To se dogaja tudi v drugih državah, a ne tako pogosto. Držim se pravila in še nikoli v karieri nisem igralcev javno kritiziral. Igralcem lahko v slačilnici pred vsemi ali na samem zelo ostro kaj povem. Prek medijev tega nikoli nisem delal. To je moje pravilo. Osebna odločitev je, ali ste pripravljeni igrati za reprezentanco ali ne. Če Pau Gasol v Španiji eno leto počiva in ne igra, se o tem ne govori veliko. Zdaj bom odkrit. Če ne pride štiri, pet igralcev, to postane sindrom. Mislim, da je v tem tudi malo patološkega.

So se cilji zaradi številnih odpovedi in poškodbe Nachbarja kaj spremenili?
Reprezentanca zagotovo ni tako močna. Če ne igrajo Rašo Nesterović, Saša Vujačić, Beno Udrih, Primož Brezec, Boštjan Nachbar in še nekateri, se sprašujemo, katera peterica je boljša, tista, ki igra, ali tista, ki ne igra. Natanko tako je, toda kot selektor moram veliko delati, dati vse od sebe, iz izbrane ekipe moram izvleči čim več, ustvariti najboljšo igro in borbenost, kot smo dokazali v Litvi. Ampak ne zato, ker smo tam zmagali. Igralcem bi čestital, tudi če bi izgubili, ker so bili prizadevni, bojeviti. Od sebe so dali vse. Kot trener se držim načela, da moraš na dan tekme oziroma zabave dati vse od sebe in potem boš lahko mirno spal. To so tudi naredili. Šel sem v slačilnico in jim takoj povedal to, o čemer vam govorim. Tudi če bi izgubili, bi vsakemu igralcu dal roko, tako kot jim jo dam ob zmagi. Sem nisem prišel delat ničesar drugega. Nikogar ne bom naknadno poučeval. Če igralec ne čuti ničesar do igranja za reprezentanco, če nima občutka, kot ga ima Saša Đorđević, "Sale Nacionale", ki v restavraciji težko plača račun, ker ga vsi tako spoštujejo, imajo ga radi, hranijo njegove slike, potem je zdaj prepozno, da bi jim vcepili ta občutek. Ta občutek bi morali vcepiti otrokom, ki šele začenjajo igrati.

Pa vendar je vaše dobro ime pripomoglo k rešitvi težave z Erazmom Lorbkom. Se tovrstne, reciva jim zakulisne, igrice dogajajo tudi drugod po Evropi ali je Slovenija tu nekaj posebnega?
Erazem Lorbek je izjemen človek in še boljši igralec. Z njim ni nikakršnih težav. Verjetno je bilo tudi nekaj zakulisnih igric. Ne bi spet govoril o preteklosti. Spoštujem to, kar mi reče igralec. V Barceloni sem se pogovarjal z Lorbkom kot tudi z Jako Lakovičem. Od dne, ko se je vrnil v reprezentanco, sem z njegovim sodelovanjem in delom popolnoma zadovoljen. Odlično se je ujel z ekipo. Pretekle vojne, zakulisne igrice, razvrščanje v skupine v košarkarski Ljubljani, ne Sloveniji, je seveda dejstvo. To se dogaja po kavarnah, po raznih skupinah. Jaz nisem del tega, sem nad tem, ker je to moje delo. Nikomur se ne klanjam, ne hodim v te kavarne in ne poslušam teh zgodb. Opravljam svoje delo, ker za igrice nimam časa.

Kaj manjka slovenskim košarkarjem? Se samo meni zdi, ali ne znamo izdelati pravega strelca?
Če prvenstvo končate aprila, delati pa začnete oktobra, je že to odgovor. V nobeni državi ni toliko mladih igralcev, ki bi imeli operirane kolenske križne vezi. To nekaj pove. Premalo se dela, igra se premalo tekem, zato bi bilo treba to sistemsko spremeniti. Pozabiti bi morali na klubske interese, sesti za skupno mizo kot takrat, ko sem prosil, da mi za mesec dni dovolijo delati z mladimi za dobrobit slovenske košarke. Vsem se še enkrat zahvaljujem. Ampak jaz sem pravzaprav delal zanje. Ne le zase in za Slovenijo. Delal sem tudi za njihove klube. Edo Murić in Zoran Dragić danes, na primer, igrata. Pregledali smo vse mlade. Ostal nam je le še Luka Rupnik. Če vidimo, da ni igralcev, da ni vodij igre - Slovenija je majhna država, ima dva milijona prebivalcev -, pa pojdimo pogledat, kako to počne Litva. Litva ima strelce, visoke igralce, vse ima. Ima pa tudi šolo, Marčulionis ima 2.000 fantov, Sabonis 3.000. To imajo sistemsko urejeno.

Nas lahko vsaj malo potolažite in rečete, da ima Slovenija naslednike Nachbarja, Lakoviča, Nesteroviča?
To kakovost bo težko kdo dosegel. Moram biti popolnoma odkrit. Ko je pred tremi ali štirimi leti Srbija dobila štiri zlata odličja od pionirjev, kadetov in mladincev naprej, sem v intervjuju za Spotrski žurnal novinarju povedal, da to, kar bom povedal, ni pedagoško, je pa resnica: Ne vidim nobenega izjemnega igralca. Začudil se je: Kako, dobili smo štiri zlata odličja? Čestital sem trenerjem, svojim kolegom, in fantom, a med njimi ne bo nihče postal veliki zvezdnik. Moja izjava ni bila nikomur všeč, ne staršem, ne fantom, ne bralcem časopisa, a to je bila žal resnica. Izkazalo se je, da sem imel prav. Če me vprašate, ali bo kateri od slovenskih mladih igralcev dosegel vrhunsko raven, je moj odgovor ne.